Jedro

Določba 2. odstavka 4. člena ZUS-1 ne predstavlja posebne podlage za vložitev tožbe v upravnem sporu, pač pa le določa načelo sojenja v primerih izpodbijanja dejanj javne oblasti. V obravnavanem primeru, ko se pri utemeljevanju aktivne legitimacije za vložitev tožbe tožeča stranka sklicuje zgolj na 2. odstavek 4. člena ZUS-1, sodišče ne more ozko slediti ponujeni podlagi, temveč je presojalo legitimacijo v skladu s pogoji, ki so določeni v 1. odstavku 4. člena ZUS-1 in so glede na sistematiko 4. člena ZUS-1 enaki tudi za izpodbijanje dejanj javne oblasti.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da zoper nezakonito izločitev ponudbe tožnika iz izbire in zoper samo izbiro najugodnejšega ponudnika ni ustreznega drugega pravnega varstva, s čimer pojasnjuje pogoj subsidiarnosti, ne utemeljuje pa posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine posameznika.

Sodišče je ugotovilo, da akt o izločitev ponudbe in akt o izbiri najugodnejšega ponudnika nista akta izdana v upravni zadevi, v kateri se je odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, niti ni v predmetni zadevi s posebnim predpisom (ZSPDPO) in Uredbo o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin določeno, da se vodi upravni postopek oziroma odloča v upravnem postopku in izda upravno odločbo. To ne izhaja tudi zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari. Navedeni akti so akti poslovanja občine, s katerimi občina razpolaga s svojim premoženjem.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

: Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Navaja, da iz obvestila št. ... z dne 4. 8. 2008 izhaja, da je Občina A. izločila njegovo ponudbo kot nepopolno. Ponudbo je oddal na podlagi Javnega poziva za oddajo ponudb za pridobitev stavbne pravice za izvedbo projekta „Večetažno parkirišče v ...“ z dne 8. 7. 2008 (v nadaljnjem besedilu: Javni poziv). Izločena je bila, ker v njej ni bilo navedeno, da je veljavna do vključno treh mesecev od dneva zaključka razpisnega roka, kot je bilo to zahtevano v razpisu. Dalje je bilo navedeno, da je bilo pri izbiri upoštevano le izhodiščno nadomestilo, saj je le-tega občina v razpisu zahtevala, in da nadomestilo tožnika v višini 1.400.000,00 EUR ni najugodnejše. Ocenjuje, da je Občina A. nezakonito izločila ponudbo, saj iz Javnega poziva ne izhaja, da mora ponudnik v ponudbi izrecno navesti, da je ponudba veljavna do vključno treh mesecev od dneva zaključnega razpisanega roka. Rok je sestavni del pogojev, ki jih je javni poziv vseboval in glede na to, da se je tožnik odzval na javni poziv s svojo ponudbo z dne 22. 7. 2008, le-ta velja skladno s pogoji javnega poziva, ne da bi v sami ponudbi rok njene veljavnosti izrecno navedel. Če tožnik z rokom veljavnosti ponudbe, določenim v javnem pozivu ne bi soglašal, ponudbe pač ne bi oddal. Občina A. je izbrala ponudnika Ž. d.d. v nasprotju z razpisnimi pogoji. Iz obvestila tožene stranke z dne 4. 8. 2008 še izhaja, da ni bil izbran iz razloga, ker je ponudil višjo ceno za prodajo parkirnega mesta in ceno letnega abonmaja za parkirno mesto od ostalih ponudnikov. Vendar pa prodajna cena bodočega parkirnega mesta in cena letnega abonmaja za parkirno mesto nista bili merili za izbor najugodnejšega ponudnika. Ocenjuje, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko je ponudbo izločila kot nepopolno in ker je v nadaljevanju opravila izbiro med ponudniki za pridobitev stavbne pravice v nasprotju s pogoji poziva. Izločitev ponudbe in samo izbiro med ponudniki je treba šteti kot nezakonita dejanja, glede katerih tožnik lahko uveljavlja pravno varstvo po 2. odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker gre za premoženje lokalne skupnosti, ki bo zaradi izbire, ki je predmet presoje v tej tožbi, oškodovano. Oškodovanje premoženja lokalne skupnosti pa z vidika širšega javnega interesa zahteva ustrezno sodno varstvo. Ker zoper nezakonito izločitev ponudbe in izbire in tudi zoper samo izbiro najugodnejšega ponudnika ni ustreznega drugega pravnega varstva, se zagotavlja pravno varstvo po določbah ZUS-1. V 6. členu Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (v nadaljevanju ZSPDPO) je določeno, da mora upravljalec stvarnega premoženja lokalne skupnosti voditi postopke ravnanja s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavanje vseh udeležencev v postopku ter da v skladu s 4. odstavkom 21. člena ZSPDPO sklene pogodbo z najugodnejšim ponudnikom. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je bila izbira najugodnejšega ponudnika za pridobitev stavbne pravice za izvedbo projekta „Večetažno parkirišče v ...“, ki jo je opravila Občina A. po javnem pozivu z dne 8. 7. 2008, nezakonita ter da se izbira na podlagi navedenega javnega poziva ponovno opravi in sicer skladno z merili, določenimi v javnem pozivu za oddajo ponudb za pridobitev stavbne pravice za izvedbo projekta „Večetažno parkirišče v ...“ z dne 8. 7. 2008. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrže, kajti akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu oziroma, da sodišče podrejeno tožbo zavrne. Meni, da glede na določbe ZUS-1 akta, katere tožeča stranka izpodbija, nimata pravne narave akta, izdanega v upravni zadevi v smislu 2. člena ZUS-1. Akta nista izdana v upravni zadevi, v kateri se je odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, niti ni v predmetni zadevi s posebnim predpisom (ZSPDPO) in Uredbo o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin določeno, da se vodi upravni postopek oziroma odloča v upravnem postopku in izda upravno odločbo, niti to ne izhaja zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari. Navedeni akti, s katerimi organi občine odločajo o podelitvi stavbne pravice, niso upravni akti oziroma akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, ampak akti poslovanja občine, s katerimi občina razpolaga s svojim premoženjem, kot je naloženo v 1. alinei 2. odstavka 21. člena ZLS in 9. alinei 2. odstavka 29. člena ZLS. Zato je potrebno tožbo zavreči. Zgolj podrejeno pa še iz previdnosti navaja, je bila ponudba, ki jo je podala tožeča stranka, nepopolna in je zato tožena stranka ni bila dolžna sprejeti (3. odstavek 29. člena OZ). Bila je tudi nižja od ponudbe ponudnika, s katerim je bila pogodba sklenjena. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka utemeljuje svojo legitimacijo za vložitev tožbe na 4. členu ZUS-1 ter na navedeni podlagi predlaga, da sodišče ugotovi, da je bila izbira najugodnejšega ponudnika nezakonita, ter da se toženi stranki naloži, da izbiro na podlagi javnega poziva ponovno opravi.

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Določba 2. odstavka 4. člena ZUS-1 še dodatno pojasnjuje, da če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. Določba 2. odstavka 4. člena ZUS-1 ne predstavlja posebne podlage za vložitev tožbe v upravnem sporu, pač pa le določa načelo sojenja v primerih izpodbijanja dejanj javne oblasti. V obravnavanem primeru, ko se pri utemeljevanju aktivne legitimacije za vložitev tožbe tožeča stranka sklicuje zgolj na 2. odstavek 4. člena ZUS-1, sodišče ne more ozko slediti ponujeni podlagi, temveč je presojalo legitimacijo v skladu s pogoji, ki so določeni v 1. odstavku 4. člena ZUS-1 in so glede na sistematiko 4. člena ZUS-1 enaki tudi za izpodbijanje dejanj javne oblasti.

Po 4. členu ZUS-1 je predvideno sodno varstvo v upravnem sporu tudi za posamične akte in dejanja (enako za izpodbijanje dejanj javnih oblasti) pod pogojem, da gre za akt oziroma dejanje, s katerim organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, ob dodatnem pogoju - upoštevanju klavzule subsidiarnosti (2. odstavek 157. člena Ustave). Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da zoper nezakonito izločitev ponudbe tožnika iz izbire in zoper samo izbiro najugodnejšega ponudnika ni ustreznega drugega pravnega varstva, s čimer pojasnjuje pogoj subsidiarnosti, ne utemeljuje pa kljub obširnim navedbam o poteku postopka, ki je stekel na podlagi javnega poziva za oddajo ponudb za pridobitev stavbne pravice za izvedbo projekta „večetažno parkirišče v ...“, posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine posameznika (po pravni teoriji enako velja za pravne osebe). V zaključku tožbe navaja, da s tem, ko je tožena stranka opravila izbiro v nasprotju s pogoji javnega poziva, je oškodovala premoženje lokalne skupnosti, kar je v nasprotju z Zakonom o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (v nadaljevanju ZSPDPO). Vendar pa navedeno oškodovanje, ki niti ni v sferi tožeče stranke, pač pa bi ga bilo mogoče uvrstiti zgolj v sfero javnega interesa, ni možno uvrstiti pod pojem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej v sfero oškodovanja tožeče stranke.

Zgolj podrejeno, kljub temu, da tožeča stranka tega niti ne zatrjuje, je sodišče preizkusilo ali izločitev ponudbe in izbira najugodnejšega ponudnika ustrezata kriterijem upravnega akta po 2. členu ZUS-1. Ugotavlja pa, da akta nista bila izdana v upravni zadevi, v kateri se je odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, niti ni v predmetni zadevi s posebnim predpisom (ZSPDPO) in Uredbo o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin določeno, da se vodi upravni postopek oziroma odloča v upravnem postopku in izda upravno odločbo. To ne izhaja tudi zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari. Navedeni akti so akti poslovanja občine, s katerimi občina razpolaga s svojim premoženjem.

Ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo po 4. členu ZUS-1, je sodišče tožbo na podlagi smiselne uporabe 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.