Jedro

Na podlagi

155. člena SZ, ki je ukinil pravico uporabe zasebnega stanovanja v tistih primerih, ko je bila le-ta podeljena v nasprotju z voljo lastnika, pa so l astniki stanovanj od poteka enega leta od uveljavitve SZ imeli pravico do vselitve in proste razpolage z zasebnim stanovanjem, zato tožniku od takrat dalje sklep nepravdnega sodišča ni več onemogočal souporabe stanovanja in bi to lahko zahteval (iztožil) od toženke . Tako se pokažejo kot pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da ker tožnik ni zahteval souporabe stanovanja, je privolil v svoje prikrajšanje, zato mu uporabnina ne gre.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do toženke v znesku 37.885,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v znesku 67.289,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter toženki naložilo, da mora tožniku plačati 37.885,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da je bil tožnik z odločbo nepravdnega sodišča in namestitvijo dodatne ključavnice proti svoji volji izključen iz souporabe skupnega stanovanja, vendar je sam privolil v svoje prikrajšanje, saj nikoli ni zahteval souporabe, izročitve ključev ali plačila uporabnine, zato ni upravičen do plačila uporabnine za obdobje pred vložitvijo tožbe. Na podlagi sedmega odstavka 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) pa postane dobroverni posestnik nedobroveren od trenutka vročitve tožbe, zato je priznalo uporabnino za obdobje od vložitve tožbe dalje. Poleg tega gre za specifično situacijo, ko pravdni stranki ne bi mogli živeti skupaj, saj tožnik živi z drugo partnerico, stanovanje pa fizično ni deljivo, zato tožniku pripada uporabnina, čeprav predhodno ni zahteval souporabe.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, toženkini pritožbi pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločitev je oprlo na 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in obrazložilo, da ima solastnik pravico do plačila uporabnine le tedaj, če mu solastnik brez pravne podlage preprečuje souporabo, česar pa tožnik ni uspel dokazati. Ker je torej tožnik sam privolil v svoje prikrajšanje, ni upravičen do uporabnine.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da se jo razveljavi in se zadeva vrne drugemu senatu sodišča druge stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), saj ni obrazloženo, na kakšni pravni podlagi ima toženka v nedogled pravico do brezplačne uporabe stanovanja in zakaj sodišče meni, da tožniku s tako odločitvijo ne ostaja zgolj gola lastninska pravica. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv, saj je z njim tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, čeprav je bil delno že s prvostopenjsko sodbo, obrazložitve s tem v zvezi pa ni. Prav tako ni obrazloženo, zakaj je bilo toženkini pritožbi ugodeno in v čem je bila sodba sodišča prve stopnje napačna. Protispisno je navedeno, da tožnik pritožbenega razloga procesnih kršitev ni konkretiziral, saj je tožnik v pritožbi navedel, da sodba sodišča prve stopnje nima nekaterih odločilnih dejstev, in sicer o tem, da je tožnik podal zahtevo za uporabo stanovanja že v nepravdni zadevi N 249/87, prav tako se je skliceval na II Ips 715/2004. Sodišče druge stopnje tudi povsem spregleda pomen pravnomočnega sklepa N 249/87, s katerim je toženka pridobila pravico uporabe, zato tožnik z zahtevkom za uporabo stanovanja ne bi uspel (niti z lastninsko tožbo ali zahtevkom za ureditve razmerij s solastniki, niti z predlogom za delitev solastnine, ker stanovanje fizično ni deljivo), zato so zmotni razlogi sodišča druge stopnje, da bi moral tožnik, preden je zahteval plačilo uporabnine, zahtevati souporabo stanovanja. Souporaba pa niti ni mogoča, ker fizična delitev stanovanja ni mogoča, pravdni stranki pa sta že mnogo let v medsebojnih sodnih sporih. Poleg navedenega sodna praksa (I Cp 1401/2004, I Cp 4553/2010, I Cp 43/2012, I Cp 811/2012) ne zahteva, da mora biti solastnik neprostovoljno izključen od souporabe, da bi bil upravičen do uporabnine, niti to ne izhaja iz 219. člena ZOR. Nadalje navaja, da kljub temu, da je toženka imela pravno podlago za uporabo spornega stanovanja (sklep N 249/87), to ne pomeni, da obstaja tudi podlaga za brezplačno uporabo (II Ips 715/2004). Solastnik ima tudi pravico, da ne dopušča več brezplačne uporabe, zato je tožnik vsaj od vročitve tožbe toženki upravičen do uporabnine. Zavrnitev uporabe II Ips 715/2004 (in II Ips 395/2003), v kateri gre za identično dejansko stanje, pa je bila tudi povsem arbitrarna. Nasprotuje tudi porazdelitvi dokaznega bremena. Zmotna pa je tudi ugotovitev, da tožnik ni dokazal neprivolitve v uporabo, saj je celo v sodnem postopku N 249/87 zahteval, da se ga določi za imetnika pravice uporabe.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je neutemeljen. Sodišče druge stopnje je res napačno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, s tem ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, saj je bil delno zavrnjen že s sodbo sodišča prve stopnje. Kljub temu pa je končni (ne)uspeh tožnika enak, izrek izpodbijane sodbe pa ni nerazumljiv ali v nasprotju z obrazložitvijo. Ne drži, da ni obrazloženo, na kakšni pravni podlagi ima toženka pravico do brezplačne uporabe stanovanja, saj je navedeno, da je tožnik v to privolil oziroma nasprotnega ni dokazal. Prav tako ni utemeljen tožnikov očitek, da ni bilo obrazloženo, zakaj mu ne ostane le gola solastninska pravica, saj to logično izhaja iz ugotovitve, da je tožnik sam privolil v svoje prikrajšanje. Neutemeljen je tudi očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve glede ugoditve toženkini pritožbi, saj je sodišče druge stopnje skupaj (z enakimi razlogi) odgovorilo na pritožbi obeh strank, kar je tudi smotrno. Sodišče druge stopnje pa res ni izrecno povedalo, v čem je bila sodba sodišča prve stopnje napačna, vendar se s primerjavo obeh sodb to da ugotoviti. Sicer so razlogi izpodbijane sodbe jasni in skladni ter podani glede vseh odločilnih dejstev. Sodišče druge stopnje je tudi odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno navedlo, da tožnik pritožbenih očitkov o procesnih kršitvah ni konkretiziral. Namreč tožnik navaja, da je v pritožbi navedel, da sodba sodišča prve stopnje nima nekaterih odločilnih dejstev, in sicer da je tožnik podal zahtevo za uporabo stanovanja že v nepravdni zadevi N 249/87, skliceval se je tudi na II Ips 715/2004. Z navedenim pa tožnik ni uveljavljal procesnih kršitev, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Prav tako ni utemeljen očitek, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, z navedbami s tem v zvezi pa tožnik dejansko nedovoljeno izpodbija dokazno oceno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - pravdni stranki sta bivša zakonca (razvezana od 13. 11. 1986 dalje), - pravdni stranki sta solastnika stanovanja, in sicer tožnik do 78/100, toženka pa do 22/100, - tožnik se je prostovoljno izselil že pred razvezo zakonske zveze, zato stanovanje že od maja 1986 v celoti zaseda toženka, - med pravdnima strankama pa ni bilo izrecnega dogovora o uporabi stanovanja, - tožnik po odselitvi nikoli ni zahteval uporabe stanovanja, - toženka je tožnika obvestila o namestitvi dodatne ključavnice, s čimer se je tožnik strinjal, svojega ključa pa ni zahteval, - pravdni stranki se nikoli nista dogovorili o toženkinem plačilu za uporabo solastnega stanovanja, niti tožnik vse do vložitve tožbe v tej zadevi nikoli ni zahteval plačila za uporabo solastnega stanovanja, - v nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom N 249/87 z 21. 7. 1987 določilo toženko za imetnico pravice uporabe, tožniku pa je naložilo, da se mora izseliti, ko mu bo toženka zagotovila najpotrebnejše prostore; tožnik se zoper navedeno odločitev ni pritožil. 8. Tožnik zahteva plačilo uporabnine za obdobje od 1. 8. 1996 do 31. 5. 2006 (to je za obdobje pred vložitvijo tožbe in po njej). Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (

219. člen ZOR in sodno prakso, ki se je izoblikovala glede plačila uporabnine za solastno nepremičnino), zato se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča druge stopnje.

Glavni revizijski očitek, da je bila toženki v nepravdnem postopku 21. 7. 1987 podeljena pravica uporabe, zato so nesmiselni razlogi sodišča druge stopnje, ki mu ne priznajo uporabnine zato, ker ni predhodno zahteval souporabe, je neutemeljen. Kot je tožniku pojasnilo že sodišče druge stopnje, bi se po navedenem nepravdnem sklepu moral izseliti šele, ko bi mu toženka zagotovila najnujnejše prostore, tožnik pa se je prostovoljno izselil še pred izdajo navedenega sklepa, niti se ni pritožil zoper odločitev nepravnega sodišča, zato se je očitno strinjal z njo. Poleg tega tožnik po odselitvi nikoli ni zahteval souporabe stanovanja ali izročitve ključev, do vložitve tožbe pa tudi nikoli ni zahteval plačila za uporabo stanovanja.

9. Nadalje pa revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je bila toženki v nepravdnem postopku podeljena pravice uporabe na podlagi takrat veljavnega 17. člena(1) (2) Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR).

Koncept lastninskih upravičenj je bil do leta 1991 v našem pravnem prostoru prilagojen potrebam družbenopolitičnega sistema, ki je sicer poznal zasebno lastnino (ki ni v celoti uživala atributov, ki ji jih pravo pripisuje danes), a je težil k ustanavljanju in ohranjanju družbene lastnine. To se je kazalo na skoraj vseh pravnih področjih, tudi pri stanovanjski politiki (tako so bili ne glede na voljo lastnika v zasebna stanovanja nastanjeni tako imenovani imetniki pravice uporabe). V novem pravnem sistemu po sprejetju nove slovenske ustave pa je bil lastninski pravici povrnjen atribut absolutnosti.

Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ) iz leta 1991 je v stanovanjsko ureditev vnesel korenite

reforme, ki so med drugim močno spremenile tudi položaj dotedanjih imetnikov pravice uporabe. Kadar je bil na podlagi zakonskih določb možen odkup stanovanja, se je stanovanjska pravica prelevila v lastninsko pravico, kadar pa odkup ni bil možen (kot npr. v primeru dodelitve pravice uporabe za zasebno

stanovanje), se je tako stanovanjsko razmerje preoblikovalo v najemno razmerje.(3) Tožnik bi torej lahko od toženke zahteval sklenitev najemne pogodbe za uporabo njegovega solastniškega deleža (tudi že prej pa je bil upravičen do plačila za uporabo, vendar tega ni zahteval(4)).

Na podlagi

155. člena SZ(5), ki je ukinil pravico uporabe zasebnega stanovanja v tistih primerih, ko je bila le-ta podeljena v nasprotju z voljo lastnika, pa so l astniki stanovanj od poteka enega leta od uveljavitve SZ imeli pravico do vselitve in proste razpolage z zasebnim stanovanjem, zato tožniku od takrat dalje sklep nepravdnega sodišča ni več onemogočal souporabe stanovanja in bi to lahko zahteval (iztožil) od toženke(6) . Tako se pokažejo kot pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da ker tožnik ni zahteval souporabe stanovanja, je privolil v svoje prikrajšanje, zato mu uporabnina ne gre. Toženka pa ni nedobroverna posestnica, ki bi jo zadele posledice po sedmem odstavku

39. člena ZTLR.

To pa velja tako za obdobje pred vložitvijo tožbe kot po njem, saj tožnik niti z vložitvijo tožbe ali kasneje ni zahteval souporabe stanovanja. Očitek, da souporaba ni mogoča, ker fizična delitev ni mogoča, ker se pravdni stranki ne razumeta in ker tožnik živi z drugo partnerko, pa je pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje, da to ne more biti zgolj v breme toženke.

10. Tožnik se sklicuje tudi na II Ips 715/2004 (in II Ips 395/2003), katere glavna ugotovitev je, da podeljena pravica uporabe v nepravdnem postopku ne daje tudi podlage za brezplačnost uporabe, kar pa ne spremeni odločitve v tej zadevi, saj tožnik od toženke do vložitve tožbe v tej zadevi ni zahteval plačila za uporabo njegovega solastniškega deleža na solastnem stanovanju, po uveljavitvi SZ pa je imel tožnik, kot pojasnjeno zgoraj, možnost, da preoblikuje njuno razmerje v najemno ali da odpravi toženkino pravico uporabe, česar pa ni izkoristil. Poleg tega revizijsko sodišče ugotavlja, da se obravnavana zadeva razlikuje od navedene v tem, da je tožnik privolil v zamenjavo ključavnice in svojega ključa ni zahteval, da se je prostovoljno odselil, še preden je bil izdan sklep v nepravdnem postopku, in da se zoper navedeni sklep ni pritožil. Tudi če pa bi šteli zadevi za primerljivi, pa je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da sodna praksa glede plačila uporabnine za uporabo solastnega stanovanja ni bila enotna in se je dograjevala tudi po navedenem judikatu tako, da se je danes ustalilo stališče, da mora biti solastnik proti svoji volji izključen od souporabe stanovanja, da je upravičen do uporabnine.(7) Kot že navedeno, pa od poteka enega leta od uveljavitve SZ toženki podeljena pravica uporabe tožniku pravno ni več onemogočala souporabe stanovanja.

11. Neutemeljene so tudi navedbe, da tožniku s takšno razlago ostane zgolj gola lastninska pravica, saj bi tožnik poleg že navedenega (souporaba, najemnina) lahko zahteval tudi delitev solastnine. Če pa fizična delitev ne bi bila mogoča, kot navaja, pa bi se opravila civilna delitev ali dodelitev stanovanja enemu solastniku (z njegovim soglasjem) ob pogoju izplačila drugega solastnika.

12. Neutemeljeni so tudi očitki o nepravilni porazdelitvi dokaznega bremena, saj je bilo na tožniku dokazno breme, da je bil proti svoji volji izključen od souporabe solastnega stanovanja in da toženka ni imela podlage za brezplačno uporabo. Ker mu tega ni uspelo dokazati, mora sam trpeti neugodne posledice. Z navedbo, da je dokazal neprivolitev v uporabo, saj je celo v sodnem postopku N 249/87 zahteval, da se ga določi za imetnika pravice uporabe, tožnik nedovoljeno izpodbija dokazno oceno in posledično ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi sicer pa je bilo ugotovljeno, da se zoper nepravdni sklep sodišča prve stopnje ni pritožil, zato se je očitno strinjal z njim.

13. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): (1) Če se zakonska zveza razveže, se lahko prejšnja zakonca sporazumeta, kdo od njiju obdrži oziroma pridobi stanovanjsko pravico na stanovanju, za katero je bil imetnik stanovanjske pravice eden od njiju. (2) Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti o stanovanjski pravici, odloči o tem na zahtevo enega od njiju v nepravdnem postopku redno sodišče, na čigar območju je stanovanje. Sodišče upošteva pri tem stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo in druge okoliščine primera. (3) Prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ne obdrži oziroma ne pridobi stanovanjske pravice, se mora izseliti iz stanovanja. (4) Zakoncu, ki se je dolžan po prejšnjem odstavku izseliti iz stanovanja, je treba priskrbeti najpotrebnejše prostore. (5) Določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi v primeru ko razpade dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki ima po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih enake pravne posledice kot zakonska zveza.

Op. št. (2): Nepravdno sodišče je obrazložilo, da gre v konkretnem primeru za skupno lastniško stanovanje, zato je sodišče odločalo le o imetniku pravice do uporabe na tem stanovanju, medtem ko bi o imetništvu stanovanjske pravice odločalo v primeru, če bi šlo za družbeno stanovanje.

Op. št. (3): Renato Vrenčur, Martina Geč, (Ne)profitna najemnina, Pravna praksa št. 6/2007, stran 7-9. Op. št. (4): Primerjaj II Ips 715/2004. Op. št. (5): Lastnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše, na katerem ima kdo pravico do uporabe stanovanja, ima pravico do vselitve in proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve tega zakona oziroma po izselitvi tistega, ki ima pravico do uporabe stanovanja. Primerno stanovanje je imetniku pravice do uporabe dolžan priskrbeti tisti, ki mu je pravico uporabe dodelil oziroma njegov pravni naslednik (zavezanec) najkasneje v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona, če se z lastnikom ne sporazume kako drugače. Op. št. (6): Primerjaj

II Ips 485/1995. Op. št. (7): Primerjaj II Ips 169/99, II Ips 131/99, II Ips 998/2007, II Ips 852/2007, II Ips 67/2009, II Ips 802/2008, II Ips 589/2008, itd..