Jedro

Če naj Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov uresniči izvrševanje svojih pooblastil oz. nalog, ki mu jih daje zakon, mora logično imeti dejansko oblast nad nepremičnino in jo ima po oceni pritožbenega sodišča tudi pravico zahtevati v posest od tretjega kot nezakonitega posedovalca ter zahtevati prepoved vznemirjanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna vrniti parcelo št. 136 k.o. M. v posest tožeče stranke, odstraniti z nje osem oljk, dve palmi, štiri hruške, oreh, tri češnje in tožencu prepovedalo s sajenjem dreves in obdelovanjem ali kako drugače vznemirjati lastninsko pravico Republike Slovenije na omenjeni parceli. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da tožeči povrne še pravdne stroške v znesku 164.674,00 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče zavrnilo ugovor aktivne legitimacije in ugotovilo, da je tožeča stranka legitimirana za vložitev tožbe. Sodba je po oceni pritožbe nepravilna in nezakonita. Iz zemljiškoknjižnega izpiska sledi, da je stvarnopravni upravičenec sporne nepremičnine Republika Slovenija in ne tožeča stranka. Slednja aktivne legitimacije nima, ker Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) ni prenesel stvarnopravnih pravic. Določba 2. člena zakona ne vodi v razlago, kot jo ponuja sodišče in Sklad s pooblastili ni sprejel pooblastila vlaganja tožb za varstvo lastninske pravice, sicer pa lahko gospodari, poseduje, oddaja v najem in zakup in pobira najemnino. Z vindikacijsko tožbo po oceni pritožbe lahko nastopi le lastnik - Republika Slovenija. Tožeča stranka tudi ni izkazala posebnega pravnega interesa, ki naj bi ga imela tožeča stranka, da Republika Slovenija pridobi v posest sporno zemljišče oz. da tožeča stranka deluje v korist Republike Slovenije. Tožena stranka je tudi predlagala zamenjavo sporne parcele z drugo njeno, za katero je zainteresirana Republika Slovenija zaradi izgradnje ceste K.-I.. Tožena stranka je po zaključku obravnave dobila vabilo na ogled zaradi cenitve nepremičnin in to kaže, da Sklad nima posebnega svojega interesa, da obdrži sporno parcelo. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je še stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča ugovor aktivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen. Ni sporno, da je v zemljiški knjigi kot lastnica sporne parcele vknjižena Republika Slovenija, tožena stranka pa nima prav, ko zatrjuje, da je to edina relevantna okoliščina pri presoji legitimacije v konkretni zadevi. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (1. odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Določbe Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) so odločilne za presojo v konkretni zadevi, v kateri je Sklad zahteval tako izročitev nepremičnin v posest kot odstranitev raznega drevja, prenehanje obdelovanja ter še prepoved bodočega vznemirjanja. Z omenjenim zakonom, s katerim je bil Sklad tudi ustanovljen, je pridobil upravičenje, da gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije (1. odst. 2. člena), pri čemer gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje (2. odst. 2. člena). Z zakonom je torej država na Sklad prenesla del svojih upravičenj, ki bi jih kot lastnica lahko izvrševala sama, saj glede na zgoraj navedeno svojega nepremičnega premoženja država nima v posesti, ga ne uporablja in z njim tudi ne razpolaga. Treba je izhajati iz vsebine zakona kot celote. Glede na to Sklad ne more biti zavezan le k pozitivnim ravnanjem kot posestnik, temveč tudi k temu, da doseže prepoved posegov v njegova upravičenja. Če naj Sklad uresniči izvrševanje svojih pooblastil oz. nalog, ki mu jih daje zakon, mora logično imeti dejansko oblast nad nepremičnino in jo ima po oceni pritožbenega sodišča tudi pravico zahtevati v posest od tretjega kot nezakonitega posedovalca ter zahtevati prepoved vznemirjanja. V tej zvezi je potrebno določbo 3. odstavka 2. člena, po kateri sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun, razumeti tako, da ureja notranja razmerja med Skladom in državo, ta pa se tretjega ne tičejo. Pri tem tožena stranka v tej zadevi tudi ni zatrjevala lastnih stvarnopravnih pravic na sporni nepremičnini. Pripravljenost tožene stranke na zamenjavo sporne nepremičnine z drugo, vpisano na ime tožene stranke, pa glede na postavljeni zahtevek sploh ni relevantna za presojo. Upoštevaje vse navedeno in ker ni našlo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).