Jedro

Ker tožnica tržne vrednosti delnice ni izkazala, je po presoji sodišča pri obdavčitvi izplačil nagrade članom uprave in nadzornega sveta pri institutu nakupnih delniških opcij, treba upoštevati najmanj knjigovodsko vrednost delnice v času realizacije opcije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B št... z dne 4. 10. 2001, s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 2000. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 pod oznako 13 - drugi prejemki z delovnega razmerja napovedala prejemke iz naslova udeležbe pri dobičku v višini 2.374.645,00 SIT, pripisala akontacijo dohodnine 553.584,00 SIT in prispevke za socialno varnost v višini 524.796,00 SIT. Napovedi je glede teh prejemkov priložila pojasnilo, v katerem navaja, da je pripadajoče število delnic 1079 pomnožila z najvišjo doseženo tržno ceno za delnico pri borzno posredniški hiši BBB, to je s 1.750,00 SIT in dobila vrednost 1.888.250,00 SIT, h kateri je prištela še 486.395,00 SIT sejnin ter pripisala sorazmerni del akontacije dohodnine in prispevkov. S prvostopno odločbo pa so bili drugi prejemki iz delovnega razmerja tožnici v osnovo za odmero dohodnine všteti v višini 3.589.599,00 SIT oziroma zmanjšani za prispevke za socialno varnost (793.301,00 SIT), v višini 2.796.298,00 SIT. Iz podatkov spisa je razvidno, da je skupščina družbe AAA d.d. dne 29. 5. 1998 sprejela sklep o udeležbi članov nadzornega sveta na dobičku za leto 1997. Po sklepu skupščine je bil kriterij za določitev udeležbe na dobičku posameznega člana nadzornega sveta razmerje izplačanih bruto plač za leto 1997. Po sklepu skupščine se udeležba na dobičku posameznega člana nadzornega sveta izplača do 2/3 v obliki opcij, izraženih v skupnem številu navadnih imenskih delnic, izračunani po povprečni nabavni ceni v višini 615,00 SIT, do 1/3 pa v denarju. Sklep skupščine o delitvi dobička z leto 1997 je bil realiziran v letu 2000. Po določbi 5. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96, v nadaljevanju ZDoh) plačuje dohodnino fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji (rezident), ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke iz 2. člena tega zakona. Plačila, ki jih prejmejo člani nadzornega sveta za njihovo delo v obliki udeležbe pri dobičku, se z vidika obdavčitve štejejo med osebne prejemke iz delovnega razmerja, od katerih je potrebno obračunati in plačati davek na osebne dohodke in prispevke za socialno varnost. Skladno s 1. alineo 6. člena ZDoh se letni znesek drugih prejemkov iz delovnega razmerja poleg plač in nadomestil plač izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, vštejejo v osnovo za dohodnino. Tožnica je bila upravičena do udeležbe na dobičku v višini 1079 delnic. Sklep skupščine je bil realiziran v letu 2000 in ob vprašanju, katero vrednost delnice (nabavno, tržno ali knjigovodsko) je pravilno upoštevati v osnovo za odmero dohodnine, tožena stranka pritrjuje prvostopnemu organu, da je bila knjigovodska vrednost delnic pravilno upoštevana za določitev osnove za odmero dohodnine iz naslova drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Delnice družbe AAA d.d., katerih lastnica je postala tožnica, so navadne imenske delnice, ki ne kotirajo na borzi. Ker delnice ne kotirajo na borzi, nimajo statusa tržnih vrednostnih papirjev in tržne vrednosti. V skladu z določbo 4. odstavka 3. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZTVP-1) so tržni vrednostni papirji tisti vrednostni papirji, s katerimi se trguje na organiziranem trgu. Organizirani trg vrednostnih papirjev pa je v skladu z določbo 9. člena tega zakona, trg vrednostnih papirjev, ki je posredno ali neposredno dostopen javnosti, na katerem trgovanje poteka redno in je urejen in nadzorovan s strani pristojnih organov. Organiziran trg vrednostnih papirjev sta borzni trg in prosti trg. Z vrednostnimi papirji se lahko trguje na organiziranih trgih samo, če je izdajatelj uspešno opravil prvo javno prodajo teh vrednostnih papirjev, v skladu z določbami tega zakona oziroma pridobil dovoljenje Agencije za organizirano trgovanje. Delnice AAA d.d., s katerimi se po navedbah tožnice trguje v okviru borzno posredniške hiše BBB, v smislu navedene zakonske določbe niso pridobile tržne vrednosti, so netržni vrednostni papirji, ki imajo zgolj orientacijske cene. Obdavčitev dohodkov posameznikov - fizičnih oseb v Republiki Sloveniji urejajo določbe ZDoh. 15. člen določa zavezanca za davek od osebnih prejemkov, 16. člen pa osnovo za davek od osebnih prejemkov. S stališča obdavčitve je po mnenju tožene stranke treba upoštevati vsebine in naravo posameznih dohodkov v času, ko so bili prejemki izplačani in v višini, v kateri so bili izplačani. Delnice AAA d.d. so bile tožnici na njen trgovalni račun pri borzno posredniških hiši BBB preknjižene dne 24. 5. 2000, zato je z vidika obdavčitve tožnica tega dne prejela druge prejemke iz delovnega razmerja. Pri določitvi vrednosti delnice in s tem ugotavljanja višine prejemka, pa upoštevajoč isti vidik obdavčitve, ni moč uporabiti povprečne nabavne vrednosti delnice, ko je bila določena s sklepom skupščine iz leta 1998, ampak vrednost delnice v času izročitve (preknjižbe), to pa je njena knjigovodska vrednost, ker tržne vrednosti delnica nima. Kljub temu, da so strokovna mnenja in stališča glede vrednosti delnice, ki jo je upoštevati pri določitvi osnove za odmero dohodnine različna, tožena stranka opozarja, da iz pojasnila Glavnega urada št. 416-16/01 z dne 8. 5. 2001 ne izhaja zatrjevana vsebina, da je potrebno dohodnino obračunati od vrednosti 615,00 SIT, ampak od vrednosti nagrade, ki je bila s sklepom določena za posameznega člana nadzornega sveta. Po mnenju tožene stranke pritožbeni razlogi napačne uporabe materialnega predpisa, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka, niso utemeljeni. Tožnica sicer pred izdajo prvostopne odločbe ni bila povabljena kot stranka k davčnemu organu, kjer bi lahko podala ustno izjavo na zapisnik. Vendar lahko po določbi 141. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) stranka da svojo izjavo tudi pisno. Tožnica je bila z obvestilom izplačevalca obveščena o višini prejemkov iz naslova udeležbe pri dobičku, ki je bil posredovan davčnemu organu in s tem posredno tudi o vrednosti delnice, ki je bila upoštevana. Med listinami spisa se nahaja tožničino pojasnilo k napovedi z dne 29. 3. 2001, dopolnitev napovedi z dne 18. 5. 2001, popravek izpisa podatkov z dne 29. 5. 2001 in dopolnitev pojasnila k napovedi z dne 1. 10. 2001, v katerih je tožnica pred izdajo prvostopne odločbe izčrpno pojasnila svoje stališče do spornega vprašanja in priložila dokaze, s katerimi je svoje stališče utemeljevala.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Na podlagi sklepa skupščine delniške družbe AAA je bila tožnica kot članica nadzornega sveta upravičena do opcije, izražene v številu 1079 navadnih imenskih delnic, izračunanih po povprečni nabavni ceni v višini 615,00 SIT za sklad lastnih delnic za leto 1997. Izvršitev opcije je bila določena v roku 30 dni po izteku mandata. Družba je sklep skupščine realizirala v letu 2000 ter tožnici in davčni upravi predložila izpis, iz katerega je razvidno, da je pri višini prejemka upoštevala knjigovodsko vrednost delnice, ki je bistveno višja od tržne vrednosti, ki jo delnica dosega. Delnice ne kotirajo na borzi, z njimi pa se trguje pri poslovni enoti borzno posredniške hiše BBB, ki je ustanovljena s pogodbo med družbo in borzno posredniško hišo zaradi poslovanja z delnicami družbe, pri čemer tržna vrednost še v nobeni transakciji ni presegla cene 1.750,00 SIT. Tožnica se s tako določeno višino prejemka ne strinja, zato je pristojni davčni izpostavi, Posebnemu in Glavnemu davčnemu uradu in Ministrstvu za finance naslovila vprašanje oziroma prošnjo za pojasnilo. Odgovorne osebe tožene stranke so na zaprosilo tožnice posredovale nasprotujoča si mnenja in pojasnila, zato je nadzorni svet družbe pridobil mnenje strokovne institucije CCC, ki v svojem mnenju nedvomno ugotavlja, da je udeležba v dobičku le tisti del denarne terjatve, ki jo določi skupščina s svojim sklepom, kar je dejansko pojasnil tudi Glavni davčni urad dne 8. 5. 2001. Družba je poravnala svoje obveznosti iz naslova izplačila udeležbe na dobičku tako, da je tožnici kot članici nadzornega sveta izročila določeno število delnic družbe po vnaprej določeni ceni, zato je treba to ceno upoštevati pri določitvi višine prejemka. Po mnenju tožeče stranke je nepravilna ugotovitev tožene stranke, da delnica, ki ne kotira na borzi nima tržne vrednosti in je treba uporabiti knjigovodsko vrednost delnice; višino prejemka določa sklep skupščine, Zakon o trgu vrednostnih papirjev pa ureja trg in njegov nadzor. Ne obstaja predpis, ki bi neposredno določal način ugotavljanja vrednosti delnice, v konkretnem primeru pa gre za ugotovitev višine prejemka in s tem davčne osnove, kar določa skupščina podjetja s svojim sklepom in v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah. Davčni organ je dolžan ugotoviti davčno osnovo v skladu z zakonom, pri čemer bi bilo v primeru, ko je tožnica že ob napovedi dohodnine izrazila svoje nasprotovanje s strani delodajalca ugotovljeni višini prejemka, treba izvesti ugotovitveni postopek, davčni organ pa je vse navedbe tožnice prezrl. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločbe pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (2.odstavek 67.člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi je sporno ali je bila tožnici pravilno obračunana davčna osnova za davek od osebnih prejemkov po 16.členu ZDoh iz naslova izplačila nagrade članom nadzornega sveta v obliki opcijskih delnic. Na podlagi sklepa skupščine je bila tožnica upravičena do udeležbe na dobičku za leto 1997 kot članica nadzornega sveta pravne osebe AAA d.d. v obliki opcije izražene v številu 1079 navadnih imenskih delnic, izračunanih po povprečni nabavni ceni v višini 615,00 SIT za sklad lastnih delnic za leto 1997. Opcijsko upravičenje za nakup delnic je tožnica izpolnila v letu 2000 in torej je v tem letu prišlo do realizacije nakupne opcije. Tožeča stranka meni, da knjigovodska vrednost (2.876,00 SIT) ni prava vrednost delnice ter najprej predlaga uporabo "najvišje do sedaj dosežene cene" 1.750,00 SIT (v pojasnilu k napovedi dohodnine za leto 2000, k oznaki št. 13 z dne 29. 3. 2001), kasneje pa na podlagi strokovnega mnenja davčne hiše CCC, predlaga upoštevanje vrednosti delnice v višini 615,00 SIT za delnico, kot izhaja iz sklepa skupščine iz naslova udeležbe v dobičku. Po mnenju tožene stranke pa je bila v postopku pravilno upoštevana knjigovodska vrednost delnice kot tista vrednost, ki se upošteva za določitev osnove za odmero dohodnine iz naslova drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ker delnice družbe AAA d.d. ne kotirajo na borzi.

Delniške opcije so tiste pravice za pridobitev delnic, ki omogočajo ugodnejšo pridobitev delnic družbe in jih, kot je to tudi v obravnavanem primeru, AAA d.d. zagotavlja kot plačilo (nagrado) svojemu vodstvu, to je članom uprave in članom nadzornega sveta. Ob podelitvi opcije je bila določena cena (615,00 SIT), po kateri lahko upravičenec - tožnica v prihodnosti kupi delnico. Vendar pa v obravnavanem primeru vrednost delnice v višini 615,00 SIT ne more predstavljati osnovo za obračun davčne osnove za druge prejemke iz delovnega razmerja, saj je to vrednost oziroma cena, po kateri lahko upravičenec do delniške opcije delnico kupi. Ob realizaciji nakupne delnice je vrednost delnice lahko večja ali manjša. V obravnavanem primeru se delnice AAA d.d. niso prodajale na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, ki ga 9. člen Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZTVP-1) definira kot trg vrednostnih papirjev, ki je posredno ali neposredno dostopen javnosti, na katerem trgovanje poteka redno in je urejen in nadzorovan s strani pristojnih organov. Organizirana trga vrednostnih papirjev sta borzni trg in prosti trg. Opcije kot vrednostni papirji so definirani v 5. odstavku 3. člena ZTVP-1 kot serijski vrednostni papirji, ki jih izda posamezen izdajatelj delnic oziroma obveznic in ki dajejo imetniku pravice do nakupa delnic oziroma obveznic tega izdajatelja na določen dan oziroma v določenem obdobju in po naprej določeni oziroma določljivi ceni. Ker se z delnicami AAA d.d. ni trgovalo na delujočem trgu, ampak se je s temi delnicami trgovalo na podlagi pogodb o prodaji vrednostnih papirjev, je torej šlo na nejavne prodaje po 3. odstavku 5. člena ZTVP-1. Tako v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o tržni vrednosti teh delnic, ampak je edino mogoče uporabiti knjigovodsko vrednost, torej tisto vrednost delnice, ki jo je mogoče izračunati iz knjigovodskih podatkov, to pa je tista vrednost, na katero vplivajo kapitalske rezerve, rezerve iz dobička, zadržanje čistega dobička in prevrednotenje popravka kapitala. Po presoji sodišča se tržna cena vrednostnih papirjev lahko oblikuje le na organiziranem delujočem trgu, ki se organizira na način in pod pogoji določb ZTVP-1, kar pomeni, da je potrebno predložiti tudi javno ponudbo vrednostnih papirjev. Delnice, ki se prodajajo v okviru nejavne prodaje, lahko zelo varirajo v ceni, saj na prodajo in nakup teh delnic vplivajo različne subjektivne okoliščine. Odločitev tožene stranke, ki je pri opredelitvi koristi, ki jo je imela tožnica v času realizacije opcije oz. opredelitvi davčne osnove za obdavčitev iz naslova osebnih prejemkov tožnice pravilno upoštevala knjigovodsko vrednost delnice. V primeru, ko tožnica ni izkazala tržne vrednosti delnice v času realizacije opcije, je po presoji sodišča treba upoštevati kot realni premik v njenem premoženju oz. pridobitvi koristi najmanj toliko, kot je razlika med osnovno opcijsko ceno in knjigovodsko vrednostjo delnice, saj bi v nasprotnem primeru družba na ta način dejansko izplačala iz naslova opcijskega nagrajevanja neobdavčene skrite dobičke. Glede knjigovodskega evidentiranja odtujenih lastnih delnic s stališča družbe, gre po stališču SRS 17-lastne delnice (iz sklada lastnih delnic po 240.členu ZGD), za takšno stanje v družbi, da se za negativno razliko med vrednostjo odtujenih lastnih delnic in njihovo nakupno (knjigovodsko) vrednostjo, zmanjšajo posamezne sestavine celotnega kapitala oz. to pomeni, če delniška družba odtuji lastne delnice za vrednost, ki je manjša od (nakupne) knjigovodske vrednosti, se negativna razlika med vrednostjo odtujenih lastnih delnic in njihovo nakupno (knjigovodsko) vrednostjo, nadomesti iz rezerv ali drugih sestavin celotnega kapitala delniške družbe. Ker tožnica tržne vrednosti delnice ni izkazala, je po presoji sodišča, pri obdavčitvi izplačil nagrade članom uprave in nadzornega sveta pri institutu nakupnih delniških opcij, treba upoštevati najmanj knjigovodsko vrednost delnice v času realizacije opcije. Glede na nastop davčno relevantnega dogodka ob realizaciji opcije, je treba osnovo za obdavčitev ob pomanjkanju tržne vrednosti po povedanem ugotoviti z upoštevanjem knjigovodske vrednosti delnice, kar je pravilno storila tožena stranka.

Tožeča stranka je bila, kot je razvidno tudi iz pojasnil k dohodninski napovedi, z dejansko podlago v prvostopni odločbi ugotovljene davčne osnove seznanjena in se je o njej v postopku pred izdajo odločbe tudi izjavila. Ob nesporno ugotovljeni knjigovodski vrednosti delnice ob realizaciji opcijskega upravičenja, je davčni organ prve stopnje lahko izdal odločbo v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144.člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS št. 80/99 in 70/00). Ker je v postopku ostalo sporno le vprašanje uporabe materialnega zakona, po presoji sodišča izvedba posebnega ugotovitvenega postopka ne predstavlja kršitve procesnega zakona, ki bi narekovala odpravo odločbe.

Glede na povedano je sodišče potem ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tožba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.