Jedro

V obravnavani zadevi je relevantna zgolj tista površina zemljišč, ki je vpisana kot površina v uporabi kmetijskega gospodarstva v RKG. Toženka mora torej upoštevati tiste površine, ki jih ima tožnik oziroma upravičenec (ves čas trajanja ukrepa) vpisane v RKG in ne površine, ki jih ima upravičenec ves čas trajanja ukrepa v dejanski posesti. Prav tako ne presoja ali ima upravičenec pravico do uporabe površine. Za odločitev je v skladu s 122. in 127. členom Uredbe EK pomembno, kakšna je bila vstopna površina in kakšna je bila površina v RKG vpisanih zemljišč v uporabi tožnikovega KMG v letu 2016 in ali je manjša od vstopne površine za več kot to dopušča Uredba EK. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, koliko je znašala vstopna površina in ali je prišlo do takega zmanjšanja, ki ga Uredba EK ne dovoljuje, saj je toženka zaradi zmotne uporabe predpisa ugotavljala le, ali so bile površine, ki na dan izdaje certifikata niso bile vpisane v RKG kot zemljišča v uporabi tožnikovega kmetijskega gospodarstva, certificirane kot ekološke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-55491/2016/51 z dne 21. 8. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek EK - trajno travinje v obsegu 33,27 hektarov.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ z odločbo z dne 24. 5. 2017 ugodil tožnikovemu zahtevku EK – trajno travinje na površini 99,60 ha in zahtevku EK – preusmeritev – trajno travinje na površini 7,27 hektarjev, zavrnil pa je njegove zahtevke EK njive in poljščine na površini 0,5 hektarjev, zahtevek EK – vrtnine na prostem na površini 0,07 hektarjev in zahtevek EK – trajno travinje na površini 33,27 hektarjev. Tožnik je izpodbijal odločitev o zavrnitvi zahtevka za izplačilo ukrepa na površini trajno travinje, ki ga je toženka zavrnila, ker tožnik za GERK-PID iz ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., na katerih uveljavlja EK, ni pridobil certifikata za ekološko pridelavo. Upravno sodišče je s sodbo I U 2818/2017 odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

3. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik 6. 5. 2016 oddal zbirno vlogo, v katero ni vključil spornih površin iz .... Dan za tem, tj. v času, ko te površine niso bile vpisane v Register kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) in niso bile vključene v zbirno vlogo, je certifikacijski organ opravil kontrolo. Na zapisniku tega organa te površine niso bile del iz aplikacije izpisanega seznama GERK PID-ov v tretjem delu zapisnika – enote za ekološko kmetovanje, kar bi bilo sicer ustrezno, ampak so bile ročno popisane (pod opombo „že lani v kontroli“ oziroma „že več let v kontroli, dodatno v uporabi“) v četrtem delu zapisnika – nadaljevanje ugotovitev ob kontrolnem pregledu pod poljem opis neskladja in druge ugotovitve. Po vpisu teh površin v RKG dne 27. 5. 2016, je tožnik 30. 5. 2016 dopolnil zbirno vlogo, tako da je površine vključil vanjo. Dne 31. 5. 2016 je površine iz ... izpisal iz RKG, izbris pa je bil izvršen 1. 6. 2016. Tožnik je imel tako površine iz ... na svojem kmetijskem gospodarstvu vpisane le šest dni. Certifikacijski organ je odločitev o izdaji Certifikata sprejel 8. 6. 2016. Izdaja certifikata temelji na aplikaciji BIO kmetija, ki zajema stanje površin v RKG. Certifikacijski organ zato površin, ki tega dne niso bile vpisane v RKG, ni mogel zajeti in potrditi. Posledično to pomeni, da površine iz ... za tekoče leto niso pridobile certifikata.

4. Trditve tožnika, da je relevanten zgolj presečni dan, tj. 31. 5. tekočega leta, zavrača, saj je stanje ob prijavi pomembno le pri aktiviranju in izplačilu plačilnih pravic po 11. členu Uredbe o shemah neposrednih plačil. Pri ukrepu EK pa se obseg površin upošteva glede na vstopne površine iz leta 2015, s katerim se primerja zmanjšanje pod oziroma nad 10 % v vseh nadaljnjih letih trajanja ukrepa. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da je imel zemljišča dejansko v posesti, saj mora imeti upravičenec skladno s 4. členom Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2016 (v nadaljevanju Uredba IAKS) vse kmetijske površine, ki jih ima v uporabi, prijavljene v RKG. Neutemeljeno je tudi njegovo sklicevanje na zapisnik certifikacijskega organa, saj slednji ob izvajanju kontrole lahko ročno popiše neskladje, kasneje pa ga potrdi ali ne, upoštevaje stanje v RKG. Stanje je bilo pri tožniku tako, da parcel v ... niti na dan izvedenega postopka certificiranja niti na dan izdaje certifikata ni imel vpisanih v RKG, saj so bile 1. 6. 2016 zaradi neurejene pravne podlage za vpis izbrisane. Certifikacijski organ je v svojem dopisu tudi poudaril, da površine iz ... zaradi izbrisa iz RKG niso bile opredeljene kot kmetijske površine v uporabi kmetijskega gospodarstva in jim ni bil dodeljen noben status po Pravilniku o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (v nadaljevanju Pravilnik), ampak je bil certifikat z dne 8. 6. 2016 podeljen samo za tiste površine, ki so bile vpisane v RKG. Glede na navedeno zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati, da izpolnjuje pogoje za izplačilo EK na zadevnih površinah iz .... Zato je zahtevo za te površine na podlagi drugega odstavka 155. člena Uredbe o ukrepih kmetijsko - okoljska - podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014- 2020 (v nadaljevanju Uredba EK) zavrnil. 5. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da je tožnik zemljišča obdeloval brez ustrezne pravne podlage, zato je moral 1. 6. 2016 izvesti izbris GERK-ov iz RKG. To, da je na zemljiščih izvrševal posest, ne more vplivati na zakonito uporabo in uveljavljanje kmetijskih subvencij. Ugotovljeno je bilo tudi, da certifikacijski organ pritožniku ni izdal certifikata, saj na dan pregleda in na dan certificiranja, površin ni imel vpisanih na svojem kmetijskem gospodarstvu. Pogoje za pridobitev certifikata pa imajo le površine oziroma GERK-i, ki so hkrati vpisani v RKG, po 50. členu Pravilnika pa se status določa za kmetijska zemljišča v uporabi. Po prvem odstavku 122. člena Uredbe EK morajo biti površine v uporabi celotno obdobje izvajanja ukrepa, torej 5 let. Po prvem odstavku 5. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v RKG, ker jih tožnik ni imel vpisanih v RKG, pa je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da jih nima v uporabi. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na dejansko uporabo, saj je uporaba definirana v citiranem členu ZKme-1. S tem je zagotovljeno, da se sredstva izplačajo zakonitemu uporabniku.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Po njegovem prepričanju ne drži, da bi morala biti zemljišča v celotnem obdobju ali celem letu evidentirana nanj tudi v RKG, saj take zahteve, ker je ne bi bilo mogoče izpolniti, sistem ne vsebuje. Toženka povsem napačno razlaga in uporablja Pravilnik. Najprej je potrebna najava pri kontrolnem organu, kar je bilo izpolnjeno. Naslednji pogoj je ta, da morajo biti zemljišča urejena v RKG en dan pred oddajo same vloge, torej pred 31. 5. v tekočem letu, kar je bilo prav tako izpolnjeno. Nikjer pa ni bilo določeno, da bi moralo to trajati nek „nedoločen čas“. Za vse tekoče leto je pomembno stanje na presečni datum vpisanih oziroma evidentiranih GERK-ov na datum 31. 5. tekočega leta, kar je bilo prav tako izpolnjeno. Trditev, da tožnik nima certifikata in posledično ni upravičen za ukrep EK, ne drži. Dejstvo, ki ga priznava tudi prvostopenjski organ je, da je tožnik v celotnem spornem obdobju razpolagal in imel v uporabi oziroma v posesti navedena kmetijska zemljišča (mulčenje, košnja, spravilo krme). Nebistveno je, ali je bila posest dobroverna ali nedobroverna, se je pa ves čas izvajala v soglasju z zemljiškoknjižnim lastnikom – Skladom stavbnih zemljišč Občine Piran, kar pomeni, da je bila tudi zakonita.

7. Nesporno je, da je tožnik po vsebini svoje obveznosti izpolnil, prav tako pa je nesporno, da je certifikacijski organ opravil pregled in s tem kontrolo tudi teh zemljišč, za katere tožnik zahteva izplačilo EK, toženka pa ga zavrača. Zapisnik o izvedeni kontroli vključuje skupni seštevek celotnih površin, vključno s temi, ki so sedaj sporne, kar je na zapisniku posebej pojasnjeno, saj je navedeno, da so v obdelavi tudi kmetijska zemljišča, ki jih takrat v izpisu ni bilo. Kontrola teh površin zgolj formalno ni vnesla v aplikacijo BIO – kmetija, očitno zaradi povezave z RKG in nezmožnostjo vnašanja podatkov. Gre za sistemsko pomanjkljivost, ki ne more bremeniti tožnika. Tako je dejstvo, da je imel tožnik certifikat za celoten obseg kmetijskih površin, ki jih je imel v obdelavi in so zajete v zapisniku. Certifikat je bil pridobljen za obseg pregleda, za konkretno leto v skladu z Uredbo 834/2007/ES, kar izhaja tudi iz zapisnika (na katerem ni oznake N-neekološko ali K – kršitev) in iz samega certifikata št. 22135, ki ga je dne 8. 6. 2016 izdal inštitut A. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odločbo odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in navaja, da mora imeti upravičenec površine v uporabi celotno obdobje izvajanja ukrepa, kot je to določeno v prvem odstavku 122. člena Uredbe EK, torej pet let. Po prvem odstavku 5. člena ZKme-1 pa se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v register kmetijskih gospodarstev oziroma obratno, ker pritožnik površin ni imel vpisanih v RKG, je organ pravilno zaključil, da jih nima v uporabi.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da toženka priznava, da je imel sporna zemljišča s soglasjem zemljiškoknjižnega lastnika celo leto v posesti in da na njih nihče drug ni uveljavljal nobenih ukrepov. Pogodba ni bila sklenjena zaradi več let trajajočega spora o lastništvu teh nepremičnin med občino in Skladom kmetijskih zemljišč. Sicer pa pogodba nikoli ni bila pogoj za vpis GERK v RKG, ampak je zadostovalo, da je izvajalec pojasnil svoj dogovor in razmerje. Le, če je prišlo so kakšnih pomislekov, je Upravna enota nosilca pozvala, naj predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Vztraja, da je pri vseh ukrepih pomemben in pravno odločilen le konkreten presečni datum, saj je osnovno pravilo in pogoj vloge, da so zemljišča urejena v RKG en dan pred oddajo same zbirne vloge za tekoče leto in ne stanje v celem letu.

10. Tožba je utemeljena.

11. Med strankama je sporno, ali je tožnik za površine GERK-PID iz ... , ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... pridobil certifikat, tj. dokazilo za izvajalca na podlagi prvega odstavka 29. člena Uredbe o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91 (v nadaljevanju Uredba o ekološki pridelavi).

12. Po 29. členu Uredbe o ekološki pridelavi nadzorni organi in izvajalci nadzora iz člena 27(4) vsakemu izvajalcu, ki je podvržen njihovemu nadzoru in ki na področju svojih dejavnosti izpolnjuje zahteve iz te uredbe, izstavijo dokazila. Iz dokazil mora biti razvidno vsaj, za katerega izvajalca gre, vrsta ali serija proizvodov ter obdobje veljavnosti.

13. Iz 1. člena Pravilnika, ki je bil sprejet (tudi) za izvajanje navedene uredbe, izhaja, da določa metode in postopke ekološke pridelave oziroma predelave, označevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil in pogoje za uporabo označbe "ekološki", (...) certificiranje ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma živil (...). Nadalje iz petega odstavka 38. člena Pravilnika izhaja, da se z izrazi iz točke (a) četrtega odstavka 23. člena Uredbe 834/2007/ES (tj. z"bio" in "eko") lahko označi tudi kmetijsko gospodarstvo, in sicer tisto, ki je v celoti vključeno pod nadzor ekološke pridelave in predelave kmetijskih pridelkov oziroma živil in ima ob tem že certifikat za najmanj en ekološki kmetijski pridelek oziroma živilo ter obrat javne prehrane. Po 40. členu Pravilnika pa organizacija za kontrolo in certificiranje izda certifikat za kmetijski pridelek oziroma živilo in za obrat javne prehrane.

14. Glede na navedeno se po presoji sodišča dokazila oziroma certifikati izdajajo izvajalcu za kmetijske pridelke, živila, kmetijsko gospodarstvo in obrate javne prehrane, ne pa tudi za površine kmetijskih zemljišč, ki se v evidenci pridelovalcev ekoloških kmetijskih pridelkov zgolj vodijo. Toženka se po presoji sodišča napačno sklicuje na 50. člen Pravilnika, po katerem se kmetijsko zemljišče v uporabi res označuje z oznakami E, P, K in N (zemljišče, ki ni vključeno v kontrolo ekološke pridelave in predelave), vendar predpis zemljišču, ki je označeno s katero od teh oznak, ne dodeljuje nobenega statusa, iz katerega bi izhajale pravne posledice. Predpis namreč ne določa, da ima zemljišče zaradi katere od oznak status ekološkega oziroma da je certifikat izdan, če ima zemljišče katero od teh oznak.

15. Certifikat torej velja za tisti pridelovalčev proizvod, kmetijo ali obrat, kot je na njem navedeno in za čas, ki je naveden na certifikatu, se pa z njim kot ekološke ne certificirajo površine. Toženka je zato zmotno uporabila predpis, ko se je pri uporabi 155. člena Uredbe EK oprla na stališče, da v času, ko je certifikacijski organ izdal potrdilo, sporna zemljišča v k.o. ... niso bila vpisana v RKG, zaradi česar niso pridobila certifikata.

16. Obveznosti upravičencev glede površin v uporabi uvaja Uredba EK. Po 119. členu Uredbe EK so upravičenci do plačil za ukrep EK iz te uredbe kmetijska gospodarstva (v nadaljevanju KMG), ki se vključijo v izvajanje tega ukrepa in ves čas trajanja obveznosti iz prvega odstavka 122. člena te uredbe izpolnjujejo predpisane pogoje in zahteve. Glede spremembe površine 127. člen Uredbe EK določa, da se lahko v skladu s prvim odstavkom 47. člena Uredbe 1305/2013/EU obseg površine, vključene v obveznost iz prvega odstavka 122. člena te uredbe, med leti spreminja za največ deset odstotkov glede na vstopno površino. Prvi odstavek 47. člena Uredbe 1305/2013/EU določa, da se število hektarov, za katero velja obveznost na podlagi členov 28, 29 in 34, lahko od leta do leta spreminja, če: (a) je ta možnost predvidena v programu razvoja podeželja, (b) zadevna obveznost ne velja za fiksne parcele in (c) doseganje cilja ni ogroženo.

17. Iz tega izhaja, da se površine v času trajanja ukrepa EK lahko spreminjajo, ker tako določa Uredba EK, vendar največ za deset odstotkov in pod pogoji kot jih določa Uredba 1305/2013/EU. Po presoji sodišča pa za ugotovitev, da so neke površine v uporabi KMG upravičenca, ne zadostuje le njihova posest, ampak se kot pravno relevantna upošteva tista površina, ki je v vsakem trenutku trajanja ukrepa vpisana v RKG kot površina v uporabi KMG upravičenca. To izhaja tudi iz obveznosti, določene v 4. členu Uredbe IAKS, po katerem mora biti upravičenec, ki uveljavlja sheme pomoči ali ukrepe podpore iz drugega odstavka ter druge ukrepe iz tretjega odstavka 1. člena te uredbe, kot nosilec kmetijskega gospodarstva vpisan v RKG v skladu s predpisom, ki ureja RKG, in mora imeti v RKG prijavljene vse kmetijske površine, ki jih ima v uporabi v Republiki Sloveniji (prvi odstavek). Vse spremembe kmetijskih površin iz prejšnjega odstavka mora upravičenec sporočiti v RKG najpozneje en dan pred elektronskim izpolnjevanjem zbirne vloge iz 8. člena te uredbe. Podatki v RKG o prijavljenih kmetijskih površinah morajo ustrezati dejanskemu stanju v naravi (drugi odstavek). Enako izhaja iz prvega odstavka 141. člena ZKme-1, ki določa, da se morajo v RKG vpisati kmetijska gospodarstva na območju Republike Slovenije, ki uveljavljajo finančne podpore po tem zakonu ali kakršne koli druge ukrepe kmetijske politike (točka 2. prvega odstavka). Po 143. členu ZKme-1 pa se v RKG za posamezno kmetijsko gospodarstvo vodijo ali prevzemajo tam našteti podatki (...), med njimi tudi kmetijska zemljišča v uporabi s podatki iz 144. člena tega zakona.

18. Sodišče se strinja s tožnikom, da to, če je površina GERK vpisana v RKG kot del kmetijskega gospodarstva, še ne pomeni, da ima nosilec kmetijskega gospodarstva tudi pravico do uporabe zemljišča. Iz sedmega odstavka 144. člena namreč izhaja, kako upravna enota ravna v primeru, če je sporno, ali ima nosilec KMG pravico uporabljati vpisan blok oziroma GERK. Če v postopku prijave kmetijskega zemljišča ali spremembe že vpisanega zemljišča pride do prekrivanja površin drugega ali drugih kmetijskih gospodarstev, upravna enota o tem obvesti vse nosilce kmetijskih gospodarstev, pri katerih je ugotovljeno prekrivanje, in jih pozove k uskladitvi. Če do uskladitve ne pride, o tem odloči pristojna upravna enota. Po 32. členu Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev pa lahko upravna enota začne postopek za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč v RKG in odloča o tem, kdo ga je upravičen uporabljati ter odloči o izbrisu GERK ali dela GERK. V primeru ugotavljanja upravičenosti, tj. pravice do uporabe zemljišč v KMG, seveda uporabi določbo 5. člena ZKme-1, na katero se sklicuje toženka. Vendar v obravnavani zadevi pravica do uporabe ni relevantna, saj toženka, ko odloča o površinah v uporabi tožnikovega KMG, ne presoja upravičenosti do uporabe zemljišč.

19. Kot je bilo namreč že navedeno, je v obravnavani zadevi relevantna zgolj tista površina zemljišč, ki je vpisana kot površina v uporabi kmetijskega gospodarstva v RKG. Toženka mora torej upoštevati tiste površine, ki jih ima tožnik oziroma upravičenec (ves čas trajanja ukrepa) vpisane v RKG in ne površine, ki jih ima upravičenec ves čas trajanja ukrepa v dejanski posesti. Prav tako ne presoja ali ima upravičenec pravico do uporabe površin. Za odločitev je v skladu s 122. in 127. členom Uredbe EK pomembno, kakšna je bila vstopna površina in kakšna je bila površina v RKG vpisanih zemljišč v uporabi tožnikovega KMG v letu 2016 in ali je manjša od vstopne površine za več kot to dopušča Uredba EK.

20. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, koliko je znašala vstopna površina in ali je prišlo do takega zmanjšanja, ki ga Uredba EK ne dovoljuje, saj je toženka zaradi zmotne uporabe predpisa ugotavljala le, ali so bile površine, ki na dan izdaje certifikata niso bile vpisane v RKG kot zemljišča v uporabi tožnikovega kmetijskega gospodarstva, certificirane kot ekološke.

21. Glede na navedeno je sodišče odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sodišče je odločilo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, vendar pa to, da je imel površine iz ... celo leto 2016 v posesti, med strankama sploh ni sporno, kot tudi ni sporno, da je imel v letu 2016 te površine vpisane kot kmetijska zemljišča v uporabi njegovega KMG le določeno število dni in ne celo leto. Sporno je bilo, ali morajo biti površine za uveljavljanje ukrepa vpisane v RKG ves čas in na kaj se nanaša certifikat, kar pa so izključno pravna vprašanja, na reševanje katerih tožnikova izpoved ne more vplivati. Tudi če bi sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje (kakšne so bile vstopne površine in kakšne so površine v uporabi v letu 2016), pa zadeve ne bi moglo rešiti z meritornim učinkom, saj pogoji iz 65. člena ZUS-1 za to niso izpolnjeni, zaradi česar bi lahko izpodbijano odločbo zgolj odpravilo in vrnilo toženki v nov postopek.

22. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.