Jedro

Pri poškodovancu je podana posebno težka invalidnost, ki se odraža v njegovem spremenjenem (neprimernem) obnašanju in razmišljanju, na stopnji otroka, ki so mu pomembne le lastne potrebe. Ni zmožen samostojnega življenja in potrebuje 24 uren nadzor in oskrbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna toženka plačati prvemu tožniku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 dalje do plačila, drugi tožnici 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 dalje do plačila in tretjemu tožniku 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 dalje do plačila (I. do III. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnikom 1.040,43 EUR skupnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in prvemu tožniku še 433,40 EUR njegovih pravdnih stroškov, drugi tožnici 587,17 EUR njenih pravdnih stroškov in tretjemu tožniku še 1.233,82 EUR njegovih pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožnikov (prvi tožnik še plačilo 10.000,00 EUR, druga tožnica in tretji tožnik vsak še 8.000,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od terjanih zneskov za čas od 10. 2. 2008 do 18. 2. 2009) pa je zavrnilo (VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki, in sicer tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi glede zavrnilnega dela zahtevka, s stroškovno posledico. Tožena stranka pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke še v izpodbijanem ugodilnem delu zavrne in ponovno ovrednoti pravdne stroške pravdnih strank z oziroma na novo ugotovljen uspeh strank v pravdi.

3. Tožeča stranka navaja, da je izpodbijana sodba v dejanskem pogledu, in sicer glede dokazne ocene intenzitete pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin tožnikov zmotna in se to zrcali v prenizko priznani kvantiteti in stopnji duševnih bolečin. Sodba zmotno presodi listine in druge izvedene dokaze in je nepravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Nedvomno je podana popoškodbena posebno težka invalidnost v smislu pravnega standarda drugega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar je sicer sodišče pravilno ugotovilo in obširno utemeljilo v sodbi, zlasti v 7. točki do 13. točki sodbe. Nedvomno je podana ena najhujših možnih oblik katastrofalne škode na strani neposrednega oškodovanca, tedaj moža oziroma očeta tožeče stranke, ki je hkrati zelo močno prizadela vse tožnike, kot ožje družinske člane, nadpovprečno koherentne, čustveno zelo trdno povezane družine, s še posebej visoko stopnjo čustvene navezanosti tožnikov na neposrednega oškodovanca. Neposredni oškodovanec je v posledici telesnih poškodb iz obravnavane prometne nesreče postal osebnostno tako bistveno spremenjen, da je postal v svojem človeškem bistvu tožnikom nepredstavljiv antipod svoje prejšnje tedaj predpoškodbene osebnosti. Tožniki nepopisno duševno trpijo ob ugotovljenem psihološkem popoškodbenem stanju že več kot šest let in se izčrpavajo do skrajnih mej njihove psihične vzdržljivosti. Nedvomno bodo trpeli tudi v bodoče, glede na jasno prognozo sodnega izvedenca medicinske stroke. Zavedajo se, da se nihče ne more vživeti v dejansko doživljanje njihovega dejanskega trpljenja, vendar pa menijo, da že sam obstoj ugotovljene posebno težke invalidnosti neposrednega oškodovanca terja priznanje celotne zahtevane odškodnine. Le-ta je na spodnji meji pravične odškodnine. Prvi tožnik res ne živi vsakodnevno skupaj z očetom, zato tudi uveljavlja nižjo odškodnino. Oče ga je vse do obravnavane prometne nesreče in posledične prizadetosti tudi izdatno moralno in materialno podpiral ter ga usmerjal pri njegovi humanitarni dejavnosti. Med njima je bila vseskozi visoka čustvena navezanost in vzajemna ljubezen. Izjemno ga je prizadela drastična popoškodbena sprememba očetove osebnosti in vedenja, ki je za tožnika povsem nerazumljiva in nerazložljiva. Obravnavana nepremoženjska škoda še daleč ni primerljiva s škodo zaradi duševnih bolečin otroka zaradi smrti roditelja. V Sloveniji, kot članici Evropske unije (v nadaljevanju EU), so dejanske odškodnine za nepremoženjsko škodo že sicer znatno prenizke in iz primerjave odškodnin, na katere se je tožeča stranka sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (članek dr. Karla Primožiča, objavljen v reviji Odvetnik, oktober 2011), je razvidno, da priznana odškodnina ni primerljiva. Tudi ustavno sodišče je v nedavni odločbi U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 glede žrtev vseh totalitarizmov zapisalo, da je pravična odškodnina tista, ki je glede na okoliščine primera tudi dostojna odškodnina. Dostojanstvo pa nedvomno pripada tudi žrtvam prometnih nesreč, tedaj tudi tožnikom. Tudi tožnici, ki je bila v času obravnavanega škodnega dogodka še relativno mlada žena, stara 52 let in je z neposrednim oškodovancem preživela 33 let srečnega in plodovitega zakona, je sodišče priznalo prenizko odškodnino. Tožnica je sedaj osrednja opora hudo invalidnemu in psihično izjemno obremenilnemu možu, za katerega mora skrbeti in ga skupaj z otroki nadzirati 24 ur na dan in zanj v vseh ozirih in vsak čas poskrbeti. Njeno trpljenje traja že vse od prometne nesreče, že šest let nima miru ne podnevi ne ponoči in brez podpore družine psihičnih obremenitev ne bi zmogla. Glede na vse konkretne okoliščine primer je upravičena do celotne zahtevane odškodnine oziroma vsaj take odškodnine, kot je bila prisojena tožnici po sodbi II Ips 319/2005, ki jo upošteva sodba. Do celotne zahtevane odškodnine je upravičen tudi tretji oziroma drugi tožnik, saj je bil po nesreči prisiljen svoje življenje prilagoditi novo nastali situaciji in skupaj z mamo skrbita za neposrednega oškodovanca, ga negujeta in prenašata njegovo psihično in socialno nadvse obremenjujoče vedenje. Duševne bolečine zaradi očetove posebno težke invalidnosti trpi tudi zaradi izgubljene karierne priložnosti, saj bi, če ne bi prišlo do nesreče, nadaljeval delo v očetovi gospodarski družbi T. d.o.o. Proti svoji volji je postal prekomerno socialno izoliran, saj ne more zapuščati invalidnega očeta, ki je nepredvidljiv in sposoben v trenutku nepazljivosti povzročiti škandal ali drug incident. Zaradi družinskih obremenitev mu je propadla zveza s partnerico. Tudi sam nima miru ne podnevi ne ponoči. Nepravilna je odločitev glede obresti, saj je bila toženka nedvomno seznanjena z dejansko nepremoženjsko škodo neposrednega oškodovanca oziroma posebno težko invalidnostjo že konec januarja 2008. Sicer pa sodišče prezre, da je tudi po odločbi arbitraže bila tožniku N. G. (bratu prvega in tretjega tožnika, sinu druge tožnice) priznana odškodnina za identično škodo zaradi posebno težke invalidnosti očeta od 8. 2. 2008 dalje, kar dodatno kaže, da bi ji mogla biti znana škoda, če bi skrbno obravnavala zadevo, že najkasneje konec januarja 2008. 4. Toženka vlaga pritožbo glede zneska, ki v I. točki izreka presega znesek 8.000,00 EUR, v II. točki znesek 12.000,00 EUR in IV. in V. točki v celoti. Vsem trem tožnikom je sodišče prisodilo pretirano visoko odškodnino. Primerjave z istovrstnimi primeri prisojenih odškodnin ni obrazložilo in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Če je že zdravstveno stanje neposrednega oškodovanca mogoče subsumirati pod pojem posebno težke invalidnosti, jo je treba opredeliti kot lažjo med zelo različnimi posebnimi težkimi invalidnostmi. Ugotovljena invalidnost od svojcev zahteva le stalen nadzor, ne pa tudi pomoči pri osnovnih življenjskih potrebah. Že iz tega razloga je tudi intenziteta duševnih bolečin svojcev nedvomno manjša od navedenih težjih primerov odvisnosti poškodovanega. Sodba ne opravi primerjave z odškodnino zaradi posebno težke invalidnosti očeta, ki je bila z odločbo arbitraže prisojena tretjemu bratu tožnikov N. G.. Z njo je bila dosojena odškodnina 8.000,00 EUR. Tožeča stranka se je ves čas postopka sklicevala na izveden dokazni postopek in na njene rezultate. Nerazumljivo je zato, da sodba ni oprla odločitve na primerljivo situacijo iz arbitražnega postopka. S škodo N. G. je zlasti primerljiva škoda prvega tožnika, ki jo nerazumljivo sodba primerja s primerom II Ips 280/97 in ni razumljivo, zakaj ne sledi primeru II Ips 648/2005, ki je primeru prvega tožnika bližji. V čem so primerljivi primeri II Ips 285/97 in II Ips 319/2005 s primerom druge tožnice, sodba ne pojasni. Že primer sodbe II Ips 819/2005 kaže, da je bila tretjemu tožniku primerljivo dosojena bistveno previsoka odškodnina. Ostala primera pa nista primerljiva in ne dosegata škode tretjega tožnika. Sodba priznava previsoke odškodnine in sicer prvemu tožniku za 4.000,00 EUR preveč, drugemu in tretjemu tožniku pa za 10.000,00 EUR preveč, vsem skupaj za 24.000,00 EUR preveč. Pod IV. točko je izrek brez pravne podlage in neizvršljiv, sicer pa bo moralo sodišče razveljaviti odločitev o stroških v IV. in V. točki tudi zato, ker je bila tožnikom prisojena bistveno previsoka odškodnina.

5. Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s seboj v nasprotju. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da sodišče ni obrazložilo primerjave z istovrstnimi primeri prisojenih odškodnin, saj je v kratkem primerjalne zadeve povzelo, kar omogoča primerjavo s v predmetni zadevi prisojenimi odškodninami tožnikom. Na odločitev arbitraže AR 41/09, sodišče ni vezano in je tudi ni bilo dolžno niti upoštevati, še manj pa primerjati z višino odškodnine, ki je bila v arbitražnem postopku priznana bratu tožnikov, sinu tožnice, N. G.. Sicer pa je toženka izrecno nasprotovala uporabi dokazov, izvedenih pred arbitražo (narok 30. 11. 2010), zato je nerazumljivo, na kakšno podlagi se v pritožbi nanjo sklicuje.

8. Stališču sodbe, da je pri očetu oziroma možu tožnikov (poškodovanec) podana težka stopnja invalidnosti, kot je opredeljena v drugem odstavku 180. člena OZ, toženka v pritožbi izrecno ne nasprotuje več. Stoji le na stališču, da gre za lažjo med zelo različnimi posebnimi težkimi invalidnostmi, spričo česar je bila tožnikom priznana previsoka odškodnina.

9. Sodba ugotavlja, da se je poškodovanec poškodoval v prometni nesreči in so mu bile postavljene diagnoze: stanje po težki poškodbi glave in možganov ter organska demenca z motnjami vedenja in osebnosti. Po ugotovitvi sodnega izvedenca pri poškodovancu izstopajo spominske motnje, tako kratkoročnega kot asociativnega in deloma tudi dolgoročnega spomina. Spominske vrzeli zapolnjuje z lažnimi spomini. Zaradi ugotovljenega je pri njem tudi dojemanje in psihična obdelava trenutnih situacij ter dogajanj okrnjena; gre za upad kognitivnih oziroma spoznavnih sposobnosti že v mejah pomembne oziroma težke prizadetosti. Ni kritičen za svoje stanje in je pretirano samozavesten. Globok kognitivni (spoznavni) upad, mu onemogoča, da bi sam brez pomoči okolice mogel zadovoljevati osnovne življenjske potrebe. Če je prepuščen sam sebi, glede na njegovo že izpostavljeno prizadetost, celo ogroža svoje preživetje. Ni zmožen povezati predhodnih znanj s trenutno situacijo, ni sposoben ustrezno oceniti zanj preteče nevarnosti, niti nevarnosti, ki jo predstavlja sam. Oseba s takimi posledicami, kot so ostale poškodovancu, torej z izraženim deficitom, brez stalne pomoči družine in njihove skrbi zanj, bi morala živeti v varovanih oddelkih DSO ali v specializiranih zavodih.

10. Gornje ugotovitve, ki jim toženka ne nasprotuje, temeljijo pa na strokovnem mnenju izvedenca, nedvomno ne nudijo podlage za stališče toženke, da gre za lažjo med zelo različnimi posebnimi težkimi invalidnostmi. Dejstvo je, da poškodovanec ni zmožen samostojnega življenja in potrebuje 24 urni nadzor in oskrbo (1), pri čemer ni pomembno, da lahko delno, kot so pojasnili tožniki, sam opravlja osnovne življenjske potrebe. Stopnja ugotovljene posebno težke invalidnosti se je v zadostni meri in pravilno odrazila v višini odškodnine, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje in ni podlage ne za višjo ne za nižjo odškodnino, kot se zavzemajo pritožniki.

11. Sodišče prve stopnje je po skrbno izvedenem dokaznem postopku in natančnem zaslišanju tožnikov izdelalo prepričljivo dokazno oceno, v katero pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov. Tožniki, ki se sklicujejo, da je sodišče zmotno presodilo listine, ne pojasnijo, na katere listine merijo. V zadostni meri in pravilno sodba upošteva, da so zaradi poškodovančeve posebno težke invalidnosti v precejšnji meri prizadete medsebojne čustvene in siceršnje socialne vezi oziroma razmere v družini. Pravilno ugotavlja, da določba drugega odstavka 180. člena OZ terja upoštevanje tako duševnih bolečin zaradi sočustvovanja z invalidom, kot tudi z njimi povezane druge duševne bolečine, katerih vzrok je posebna težka invalidnost drugega. Ustrezno je upoštevalo, da tožniki trpijo duševne bolečine tudi zaradi prikrajšanja, ker ne morejo v polnem obsegu uresničevati pravic do svoje osebnosti.

12. Pravilno je upoštevalo merila in kriterije drugega odstavka 179. člena OZ, to je trajanje in stopnjo duševnih bolečin svojcev na eni strani, pa tudi pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odškodnina predstavlja duševno satisfakcijo in ne zasleduje cilja z denarjem odpraviti tisto, kar sicer ni popravljivo – trajno invalidnost človekove telesne in duševne sfere in takšnemu stanju oškodovanca adekvatne duševne bolečine bližnjih. Sodba pravilno upošteva tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pri čemer so primeri, ki jih je upoštevalo primerljivi, res pa da enakega primera ni. Toženka, ki sodbi sicer sodbi očita, da ni obrazložilo primerjave z istovrstnimi primeri (kar sicer ne drži), sama v pritožbi ne pojasni, zakaj ne gre za primerljive primere in tudi ne zakaj bi moralo pri odmeri odškodnine prvemu tožniku in drugi tožnici bolj slediti zadevi II Ips 648/2005 („povsem nerazumljivo prvostopno sodišče v večji meri ne sledi primeru II Ips 648/2005; zakaj dosojena odškodnina ni bližje primeru iz sodbe II Ips 648/2005, kjer gre v osnovi za bistveno primerljivejšo situacijo“) in tudi ne, da primer zadeve II Ips 819/2005 kaže, da je bila tretjemu tožniku primerljivo dosojena bistveno previsoka odškodnina. Pri določitvi odškodnine mora sodišče upoštevati primerljive odškodnine v RS in ne v državah članicah EU, kot se zavzemajo tožniki. Ustavna odločba U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 se nanaša na žrtve totalitarizmov in je neupoštevna (pritožbena navedba, „da dostojanstvo nedvomno pripada tudi žrtvam prometnih nesreč, tedaj tudi tožnikom v obravnavanem primeru“).

13. Sodba glede vsakega tožnika izčrpno, jasno in natančno pojasni okoliščine, ki jih pri določitvi odškodnine upošteva in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (gre za okoliščine, ki jih pritožba ponovno izpostavlja).

14. Pravilno upošteva (16. točka do 19. točka obrazložitve), da prvi tožnik ne živi več vsakodnevno skupaj z očetom in ni imelo premalo pred očmi dejstva, da še vedno živi v neposredni bližini svojega prizadetega očeta in ga zaradi tesne navezanosti redno obiskuje. Sodišče je tožniku (ob očetovi nesreči star 29 let) verjelo, da ga je popoškodbena sprememba očetove osebnosti in vedenja prizadela in je materialno pravilno ovrednotilo odškodnino.

15. Enako velja glede druge tožnice (20. točka). Upošteva, da je bila v času moževe nezgode stara 52 let in da je pretežno breme skrbi zanj na njej, kot tudi, da mož potrebuje 24 urni nadzor. V zadostni meri se v prisojeni odškodnini odraža tudi dejstvo, da druga tožnica tudi ponoči nima miru, da se mož zbuja in ni zanemarilo, da bo tožnica duševne bolečine trpela tudi v bodoče. Neutemeljena je njena zahteva, da ji pripada odškodnina, kot je bila prisojena tožnici v primerjani sodbi II Ips 819/2005 (32 povprečnih plač), saj je šlo za bistveno mlajši par, poleg tega pa je bila žena zaradi moževe invalidnosti dodatno obremenjena še s skrbjo za oba otroka stara 8 in 9 let. 16. Tudi pri odmeri odškodnine tretjemu tožniku (ob očetovi nesreči v 23. letu starosti) sodba upošteva vse okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi (22. točka do vključno 27. točka obrazložitve), in je določena primerna odškodnina. Upošteva, da tretji tožnik živi doma in skupaj z materjo skrbi za očeta in prenaša njegovo psihično in socialno nadvse obremenjujoče vedenje (je kot otrok in je zelo obseden s spolnostjo). V zadostni meri tudi upošteva, da zaradi pomoči pri skrbi za očeta ne more za daljši čas zapuščati doma in je proti svoji volji postal prekomerno socialno izoliran, ter da tudi ponoči, tako kot mati, nima miru. Ni pa mu sledilo v delu, da se je moral odpovedati nasledstvu očetovega poklica, pri čemer pritožnik v pritožbi sicer vztraja (navaja, da bi nadaljeval delo v očetovi gospodarski družbi T. d.o.o.), ne da bi izpostavil, zakaj drugačna dokazna ocena sodbe (26. točka obrazložitve), zanj ni prepričljiva. Sodba ustrezno obrazloži, da tožniku ne verjame, da zaradi očetove poškodbe ni mogel prevzeti njegovega posla zato, ker ga oče zaradi delovne nezmožnosti ni mogel vpeljati v posel teraco polagalca. V prisojeni odškodnini se v zadostni meri odraža duševno trpljenje tretjega tožnika.

17. Pravilno je stališče sodbe, da toženkina zamuda pred 18. 2. 2009 ni nastala in so tožniki upravičeni do dosojenega zneska odškodnine šele od 19. 2. 2009 (35. točka obrazložitve). Odločba arbitraže, na katero se tožniki sklicujejo tožniku (N. G. je bila priznana odškodnina zaradi posebno težke invalidnosti očeta od 8. 2. 2008), kot je bilo že uvodoma obrazloženo, v predmetni zadevi ni upoštevna. Kot pravilno navaja že sodba, so tožniki sami predvideli možnost, da toženka njihovega zahtevka ne bo mogla obravnavati in so manjkajoče podatke in dokazila predložili toženki 29. 1. 2009 (toženka jih je prejela 3. 2. 2009). Dejstvo, da je toženka izplačala odškodnino neposrednemu oškodovancu na podlagi njegovega odškodninskega zahtevka 31. 1. 2007, ne nudi podlage za zaključek, da tožnikom pripada odškodnina zaradi posebno težke invalidnosti očeta oziroma moža (da bi morala toženka že takrat po svojih medicinskih strokovnjakih sama ugotoviti, da je pri neposrednem oškodovancu podana posebna težka invalidnost).

18. Odveč je prikazovanje tožnikov, da je toženka negirala dejstvo, da je pri neposrednem poškodovancu podana posebno težka invalidnost, vse do zaključka obravnave v zadevi 12.1.2012, saj sodba zakonske zamudne obresti prisodi od 19.2.2009 dalje.

19. Neupravičena je tudi graja stroškovne odločitve s strani toženke. Izrek v IV. točki ni brez podlage in ni neizvršljiv, kot trdi toženka. Sodišče je v 38. točki obrazložitve jasno pojasnilo, kako je oblikovalo stroškovni izrek (IV. in V. točka izreka) in je iz obrazložitve povsem jasno, da sodišče kot skupne stroške šteje stroške nastale pred združitvijo zadev (v predmetni zadevi so bile namreč prvotno ločeno vložene tožbe tožnikov združene), kar je materialnopravno pravilno. Sicer pa odmeri stroškov nobena od strank obrazloženo ne nasprotuje.

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ni po uradni dolžnosti upoštevnih materialnih in procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo ter v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Prizadetost poškodovanca se odraža v njegovem (neprimernem) spremenjenem obnašanju in razmišljanju, na stopnji otroka, ki so mu pomembne le lastne potrebe.