Jedro

Glede na obstoječe pravne naslove za posest sporne nepremičnine ter trajajoče mirno in dobroverno izvrševanje posesti je bilo zahtevku na ugotovitev lastninske pravice pravilno ugodeno. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila takrat veljavnega ODZ in ZTLR o priposestvovanju, saj se je dvajsetletna priposestvovalna doba iztekla pred uveljavitvijo SPZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik dela nepremičnine parc. št. 610/42 k. o. ... v celotnem pasu in po celotni dolžini z mejo parc. št. 610/193, ki je označena z rezervirano parc. št. 610/5 k. o. ..., in dela nepremičnine parc. št. 610/43 k. o. ... v celotnem pasu in po celotni dolžini z mejo parc. št. 610/192 k. o. ..., ki je označena z rezervirano parc. št. 610/10 k. o. ... (I. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni povrniti pravdne stroške v višini 3.029,06 EUR s pp (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec, zoper stroškovno odločitev pa tožnik.

V pritožbi zoper sodbo toženec navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje v tem postopku angažiranega izvedenca geodeta o poteku katastrske meje, in sicer kot dokaz v tožnikovo korist, čeprav je toženec med postopkom pred sodiščem prve stopnje opozarjal, da načrt katastrske izmere agrarnih operacij iz leta 1902, na katerem temelji predmetno izvedensko mnenje, ni zaveden v zbirki listin zemljiškega katastra oziroma v zbirki elaboratov, kar v skladu z določbami 3. člena Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru pomeni, da ne bi smel služiti ugotovitvi predmetne katastrske meje. Če je bilo izvedensko mnenje o poteku katastrske meje eden od o tožnikovih dokaznih predlogov za zatrjevano dobroverno posest na spornem delu toženčevih nepremičnin, potem ne more biti sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da je zatrjevanje toženca glede napake pri ugotavljanju katastrske meje nepomembno. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavestno ni ocenilo več za to zadevo pomembnih dokazov oziroma je vzelo v obzir le tiste, ki so kazala na utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožba v nadaljevanju obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Meni tudi, da bi moralo sodišče pojasniti razloge za zavrnitev izvedbe dokazov z vpogledom v listinsko dokumentacijo B11 do B20. 3. Tožnik v pritožbi zoper stroškovno odločitev meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati Zakon o odvetniški tarifi, ki je veljal v času, ko je bil sprožen nepravdni postopek. Šele pravda je dala strankama pravico do povračila stroškov po ZPP.

4. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi toženca:

6. Toženec uveljavlja relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zavrnilo izvedbe dokaza z vpogledom v listinsko dokumentacijo s spisovnimi oznakami B11 do B20, pri tem pa ne pojasni, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

7. Res je, kot navaja pritožba, da v skladu z določbami 3. člena Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru izvedeniško mnenje, ki temelji na načrtu katastrske izmere agrarnih operacij iz leta 1902, ki ni zaveden v zbirki listin zemljiškega katastra oziroma v zbirki elaboratov, ne more služiti za ugotovitev katastrske meje, vendar pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, katastrska meja pri obravnavi ugotavljanja lastninske pravice na določenem delu nepremičnine ni pravno relevantna in je bila ugotovitev izvedenca, da je prišlo do napake pri postopku evidentiranja katastrske meje, ker izvedene meritve niso bile uspešno geolocirane v katastrski načrt, zaradi česar naj bi katastrska meja med nepremičninami dejansko potekala skoraj identično, kot to potrjuje tožnik, bil le eden izmed dokaznih predlogov, s katerim je tožnik sicer dokazoval svojo trditveno podlago. Kot je pritožniku že pojasnilo sodišče prve stopnje, je meritorna odločitev rezultat izvedenega dokaznega postopka in ne temelji na ugotovljeni katastrski meji.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. Pritožba skuša z analiziranjem posameznih izpovedb opozoriti na določena neskladja in nasprotja ter s tem omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pri presoji, ali je sodišče prve stopnje pravilo ugotovilo dejansko stanje je kompetenca pritožbenega sodišča omejena. Predmet preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev. Stranka, ki izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako neposredno ne izpodbija samih ugotovitev, marveč delovno metodo, ki jo je sodišče uporabilo pri izboru objektov in sredstev dokazovanja ter pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev1. Po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev ter opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi katera dejstva šteje za dokazana upoštevalo tudi uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena je tudi logična in življenjsko povsem prepričljiva.

9. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da so njegovi pravni predniki ob upoštevanju trajanja priposestvovalne dobe ter dobre vere, priposestvovali del nepremičnine parc. št. 610/42 in 610/43 v približno 5 do 6 m pasu, ki poteka vzporedno z vzhodno mejo nepremičnin parc. št. 610/192 in 610/193 in približno pol metra od nepremičnine parc. št. 610/294, na kateri stoji kapelica iste k. o. Sporni del nepremičnine so imeli tožnik oz. njegovi pravni predniki v dobroverni posesti najmanj od 1959 do 2013, ko je bilo opravljeno evidentiranje nepremičnin na terenu. Uživanja tega dela nepremičnine tožnikom in njegovim pravnim prednikom do uvedbe upravnega postopka nihče ni oporekal. 10. Med pravdnima strankama ni sporno, da je lastnik nepremičnin parc. št. 610/192 in 610/193 obe k. o. ..., tožnik, toženec pa lastnik sosednjih nepremičnin parc. št. 610/42 in 610/43, obe iste k. o. Tožnik je postal lastnik nepremičnin parc. št. 610/192 ter 610/193 na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazuma o dedni odpovedi z dne 10. 8. 1998, pred njim pa je bil lastnik teh nepremičnin na podlagi izročilne pogodbe iz leta 1959 njegov oče, še pred njim pa tožnikov stari oče. Toženec je postal lastnik nepremičnin parc. št. 610/42 in 610/43 na podlagi prodajne pogodbe z dne 15. 9. 2010. 11. Glede na obstoječe pravne naslove za posest sporne nepremičnine ter trajajoče mirno in dobroverno izvrševanje posesti je bilo zahtevku na ugotovitev lastninske pravice pravilno ugodeno. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila takrat veljavnega Občega državljanskega zakonika in Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih o priposestvovanju, saj se je dvajsetletna priposestvovalna doba iztekla pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika.

12. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje niso samo tožnikovi pravni predniki od leta 1959 dalje, temveč tudi tožnik imeli nepremičnini v navzven vidni in zaznavni posest, toženec pa tudi ne zatrjuje, da bi njegovi pravni predniki v obdobju od leta 1959 dalje tožnikovim pravnim prednikom oziroma tožniku dali vedeti, da naj bi bili oni lastniki oziroma, da bi v zvezi s tem bili sproženi kakšni postopki. Pritožbeno sodišče v življenjsko logičnih razlogih izpodbijane sodbe ne najde protislovij, ki bi onemogočale pritožbeni preizkus, niti vrzeli, ki jih očita pritožba. Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo pojasnilo, zakaj sledi določenim pričam glede posameznih odločilnih dejstev in posledično posamezni pravdni stranki. Pritožba z opozarjanjem na posamezne dokaze, ki bi jih utegnili biti v korist, dokazne ocene ne more omajati. Iz celovite izpovedbe prič je razbrati, da so sporno nepremičnino vseskozi uživali tožniki oziroma njegovi pravni predniki.

13. Toženec se neutemeljeno zavzema za drugačno dokazno oceno izpovedb prič J. R., A. R. in J. Š. V obrazložitvi sodbe v točke 11 in 12 je sodišča prve stopnje izčrpno pojasnilo, zakaj je navedenim pričam poklonilo vero. Glede relevantnosti t. i. mejnih kamnov, ki se nahajajo na liniji, ki jo je kot mejno linijo priposestvovalnega dela toženčeve nepremičnine zatrjeval tožnik, pa se je sodišče prepričalo na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedi prič A. R., M. H., J. H. in J. Š., ter z ogledom kraja samega. Glede kapelice pa je toženec sam navedel, da je vedel, da ne stoji na njegovi zemlji.

14. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da konkretne okoliščine primera zanikajo toženčevo dobro vero ob nakupu spornih nepremičnin. Da je bila na predmetnih nepremičninah opazna razlika glede posesti gozda, se je sodišče prepričalo ne samo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gozdarske stroke, temveč predvsem z neposrednim zaznavanjem na podlagi ogleda kraja samega.

O pritožbi tožnika

15. V konkretnem primeru je od odgovora na vprašanje, kdaj se je postopek na prvi stopnji začel, odvisna uporaba (veljavne ali predhodne) Odvetniške tarife.

16. Tožnik je predlog za sodno ureditev meje vložil 19. 2. 2013. Sodišče je s sklepom z dne 4. 5. 2013 nepravdni postopek ustavilo ter sklenilo, da se bo postopek po pravnomočnosti sklepa nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. Z odločitvijo o ustavitvi nepravdnega postopka in nadaljevanjem postopka pred pristojnim sodiščem po pravilih pravdnega postopka, je odločeno le o vrsti postopka oziroma procesnih pravilih, ki bodo pri odločanju uporabljena.2 Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da se je postopek začel že s predlogom za sodno ureditev meje dne 19. 2. 2013 in ne šele s pravnomočnostjo sklepa z dne 4. 5. 2015, kot to zmotno meni pritožnik.

17. O stroških postopka je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi določil Zakona o odvetniški tarifi (Ur. list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdvT-C)

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Pritožnika s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnika pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev o zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP), zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Podrobneje glej Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, letnik 2005, točka 18, stran 93, VSL sklep II Cp 2110/2016. 2 Dragica Vedem Lukič in Ana Polajnar – Pavčnik: Nepravdni postopek s komentarjem, ČŽ, Ur. list RS, 1991.