Jedro

Tožena stranka neutemeljeno trdi, da ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe, ki je naveden v četrti točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Cene nepremičnin se oblikujejo prosto na trgu in so odvisne od ponudbe in povpraševanja. Zato cena določene nepremičnine ne more predstavljati dejstva, ki je splošno znano. Poleg tega pa se v tožbi ni zatrjevalo, da bi morala biti s pogodbo dogovorjena kupnina nižja zato, ker so tržne cene za tako nepremičnino, kot je bila predmet sklenjene pogodbe, nižje, ampak se je trdilo, da tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ni upoštevala določil predpogodbe, da se bodo od pogodbene cene odštela vlaganja tožnikov v nepremičnino, in da je tožena stranka sklenitev prodajne pogodbe brez upoštevanja vlaganj tožnikov izsilila na načine, ki so opredeljeni v 141. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Za svoje tožbene trditve, da je v nepremičnino vlagala in koliko je vlagala, pa je tožeča stranka tožbi priložila kar dve cenitveni poročili, ki sta bili toženi stranki, skupaj s tožbo, tudi vročeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 12.6.2000 ugotovilo, da je nično določilo kupoprodajne pogodbe, ki sta jo dne 16.7.1998 sklenili pravdni stranki, v obsegu kupnine, kolikor ta presega znesek 2.595.163 SIT, zaradi česar se obveznost tožnikov iz te kupoprodajne pogodbe zniža za znesek 2.933.610 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala bistveno kršitev pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka ni prejela vloge tožeče stranke z dne 4.1.2000. Zato se o njej ni mogla izjasniti. To pomanjkljivost bo treba odpraviti v ponovljenem postopku. Sicer pa je sodišče zmotno uporabilo določbo 318. člena ZPP, ki določa pogoje za izdajo zamudne sodbe. Eden od pogojev je tudi ta, da dejstva, ki jih zatrjuje tožnik, ne smejo biti v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Splošno znano dejstvo pa je, da za kupnino, kakršno sta za nepremičnino pripravljena plačati tožnika, nepremičnine nihče ne bi prodal. Tožeča stranka za tožbene trditve tudi ni ponudila nobenih dokazov. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je po vloženi tožbi s posebno vlogo opredelila vrednost spornega predmeta. Ta je znašala točno toliko, kot je bilo navedeno že v tožbenem zahtevku, s katerim je bilo zahtevano znižanje kupnine (tedaj 2.933.610 SIT) in glede katerega je bila izdana zamudna sodba.

Tožena stranka z revizijsko trditvijo, da ji ni bila vročena vloga tožeče stranke, v kateri je bila navedena vrednost spornega predmeta, vsebinsko trdi, da ji je bila v postopku kršena pravica, da se izjavi o tožbenih navedbah nasprotne stranke. Ta trditev ni točna. Znesek, za katerega se je s tožbo zahtevalo znižanje kupnine, je bil v tožbenem zahtevku naveden, tožba s tem zahtevkom pa vročena toženi stranki. Ta bi zato lahko v odgovoru na tožbo (če bi ga vložila), kljub temu, da znesek 2.933.610 SIT ni bil naveden kot vrednost spornega predmeta tudi na prvi strani tožbe, nasprotovala zahtevanemu znižanju kupnine ali pa se kakršnemukoli znižanju kupnine v celoti uprla. Z nevročitvijo vloge, ki je le še enkrat navedla tisto, kar je bilo v tožbenem zahtevku že navedeno, zato ni mogla biti kršena njena pravica, da se izjavi o tožbenih trditvah tožeče stranke.

Tožena stranka tudi neutemeljeno trdi, da ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe, ki je naveden v četrti točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Cene nepremičnin se oblikujejo prosto na trgu in so odvisne od ponudbe in povpraševanja. Zato cena določene nepremičnine ne more predstavljati dejstva, ki je splošno znano. Poleg tega pa se v tožbi ni zatrjevalo, da bi morala biti s pogodbo dogovorjena kupnina nižja zato, ker so tržne cene za tako nepremičnino, kot je bila predmet sklenjene pogodbe, nižje, ampak se je trdilo, da tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ni upoštevala določil predpogodbe, da se bodo od pogodbene cene odštela vlaganja tožnikov v nepremičnino, in da je tožena stranka sklenitev prodajne pogodbe brez upoštevanja vlaganj tožnikov izsilila na načine, ki so opredeljeni v 141. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Za svoje tožbene trditve, da je v nepremičnino vlagala in koliko je vlagala, pa je tožeča stranka tožbi priložila kar dve cenitveni poročili, ki sta bili toženi stranki, skupaj s tožbo, tudi vročeni.

Po povedanem se je pokazalo, da revizijske trditve, da je bila zamudna sodba izdana v nasprotju z določbo 318. člena ZPP, niso utemeljene. To pa pomeni, da tudi v reviziji izrečno zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).