Jedro

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ne dvomi v verodostojnost izpovedi prič, ki so tožničini sorodniki, saj so njihove izpovedi skladne izpovedbam ostalih prič, zato pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v skladu z 8. členom ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom v prvi točki izreka odločilo, da sta toženca tožečo stranko motila v posesti služnostne pravice hoje in vožnje preko parcel št. 357/1, 357/2, 370/2 in 355/1 k.o. P., ki poteka od javne poti na parc. št. 1289 k.o. P., v korist parcele št. 363 k.o. P. s tem, da je prvotožena stranka D.B. dne 12.06.2005 na jugovzhodnem delu parcele št. 355/1 k.o. P., kjer je tožeča stranka vstopala peš in z vozili z javne poti na opisano pot, postavila lesene kole in jih z žico povezala z ograjo, drugotožena stranka J.S. pa dne 15.06.2005 na severozahodnem delu parc. št. 357/2 k.o. P. postavila lesene kole in jih z žico povezala v ograjo ter na traso poti na tej parceli še narila zemljo v višini cca 80 cm in širini 3 metre. Sklenilo je, da sta toženi stranki dolžni v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da s trase naveden poti, vsak na območju svoje oziroma zakupljene parcele odstrani lesene kole, žico in nariti kup zemlje tako, da bo možen prehod in vožnja. Tožencema je sodišče prepovedalo v bodoče posegati s takim ali podobnim ravnanjem v tožničino posest služnostne pravice hoje in vožnje, da ne bo izvršbe. V drugi točki izreka je sodišče odločilo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne. V tretji, zadnji točki izreka pa je še naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 254.204,00 SIT v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Proti temu sklepu se po svojem pooblaščencu pritožujeta toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. V pritožbi predvsem nasprotujeta dokazni oceni sodišča, ki se je po mnenju pritožbe napačno postavilo na stran tožeče stranke. Vse izpovedi zaslišanih prič so temeljile na poznanstvih in prijateljstvih ter sorodstvenih vezeh med njimi in strankami. Edina nepristranska priča v postopku je bil policist, ki je večkrat posredoval v sporih med strankami, zato bi morala biti njegova izpoved ključnega pomena za sodišče, ki pa te izpovedi praktično ni upoštevalo. Tožena stranka namreč trdi, da sporne poti ni uporabljala že najmanj 10 ali 15 let, pred tem pa je ob uporabi vedno vprašala za dovoljenje. Tožeča stranka naj bi tudi sama postavila bodečo žico preko sporne poti in tudi to se je zgodilo pred 10 ali 15 leti. Da je ta žica tam že veliko let in da je ni nihče premikal, kaže tudi dejstvo, da se je žica vrasla v deblo, kar izhaja tudi iz priloženih fotografij in izpovedi policista. Ne bo držala trditev tožničinega sina, da so žico vsakič sproti odstranili in postavili nazaj, ker se v takem primeru žica ne bi mogla vrasti. Tožeča stranka je že sama v tožbi priznala, da sporna pot ni vidna ne vrisana ali vpisana, pot se vidi le na parcelah tožnice. To pa še dodatno dokazuje, da se ta pot na parcelah toženih strank v zadnjih letih ni uporabljala, uporabljala se je samo na parcelah tožnice. Res je, da je na tistem območju veliko služnosti, ki v zemljiški knjigi niso vknjižene in drži trditev, da so vaščani drug drugemu dovoljevali prehode preko svojih parcel ter da se je vedno pazilo, da se na parcelah ni delalo škode. Navedeno po mnenju pritožbe potrjuje trditev tožencev, da tožeča stranka ni imela ne služnosti ne posesti, ampak je bilo odvisno od dobre volje tožencev, če bosta tožeči stranki dovolila prevoz po sporni poti. Za vsak prevoz je namreč tožeča stranka morala pridobiti novo dovoljenje, torej posesti tožnica ni pridobila. S tem se strinja tudi sodišče prve stopnje, ko govori le o občasnih prevozih, ko se je pojavila gospodarska potreba. Toženca bi tudi v bodoče dovolila prevoze, če bi tožeča stranka za to vprašala, zato postavitev ograje ni mogoče šteti za motilno dejanje. Trasa poti ni bila določena; torej, če sta toženca postavila ograjo na določenem delu svoje parcele, bi z dovoljenjem tožencev tožeča stranka lahko opravila prevoz po drugem delu parcele. Upoštevaje navedeno pritožba opozarja na nasprotje samih razlogov izpodbijanega sklepa ter na nasprotje razlogov z izrekom. Nadalje pritožba še navaja, da zatrjevana služnost ne obstaja, saj se le-ta pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Poleg tega pa so priče povedale, da je tožeča stranka, ko ji je bilo dovoljeno opraviti prevoz po parcelah toženih strank, ta prevoz opravila po različnih delih teh parcel, kjer je to bilo možno. Poleg tega pa bi sodišče prve stopnje moralo njen zahtevek zavrniti, ker bi bil v posesti lahko moten le tožničin mož, ki je izvajal ukrepe slovenskega kmetijsko okoljskega programa na podlagi pogodbe z Ministrstvom za kmetijstvo, tožbo je vložila tožnica kot lastnica, predmetna tožba pa ni lastninska tožba. Priglaša še stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, toda pritožba zoper sklep je enostransko pravno sredstvo (366. člen ZPP), zato pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo ni upoštevalo in ni priznalo stroškov, povezanih z njegovo sestavo in vložitvijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pravilno in popolno ugotovilo. Pritožnika predvsem grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pa ne uspeta izpodbiti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj sprejema izpovedbe določenih prič in iz katerih razlogov ne sprejema izpovedbe drugih in ti razlogi so prepričljivi. Ni res, kar trdi pritožba, da so vse priče (razen policista) v sorodstvenih ali prijateljskih vezeh z eno ali drugo stranko, ampak so priče A.K., A.S. in N.S. brez razmerja do strank, zato trditve o njihovem kakršnemkoli interesu za izid pravde, s čimer skuša pritožba pobiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, v spisovnih podatkih nimajo opore. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ne dvomi v verodostojnost izpovedi prič, ki so tožničini sorodniki, saj so njihove izpovedi skladne izpovedbam ostalih prič, zato pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v skladu z 8. členom ZPP.

Po določbi 1. odst. 33. člena Stvarnopravnega zakonika daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Ob dejstvu, da samo motilno dejanje (postavitev žičnate ograje na parcelah št. 355/1 in 357/2 k.o. P. ter naritje zemlje na parceli št. 357/2 k.o. P.) med strankami ni bilo sporno, je bilo za odločitev v obravnavani zadevi potrebno razčistiti, ali je tožeča stranka imela posest na sporni nepremičnini, konkretno torej, ali je tožeča stranka sporno pot po parcelah toženih strank uporabljala in ali je bilo za to uporabo potrebno vprašati za dovoljenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženca voženj po sporni poti, v času, dokler ni tožeča stranka svoje parcele preuredila v pašnik, niti ne osporavata, vseskozi pa sta trdila, da je bilo ob prevozu potrebno vprašati za dovoljenje. Prepričljivo je sodišče zaključilo, da tudi sedanjo občasno uporabo sporne poti za dostop do parcele tožeče stranke dokazujejo na strmem delu terena vidni kolesniki ter zaslišane priče, ki so uporabo poti zaradi gospodarskega izkoriščanja tožničine parcele potrdile. Že občasna uporaba sporne poti namreč pomeni, da je tožeča stranka imela posest, saj se je pot uporabljala zaradi doseganja namembnosti tožničine parcele. Vraščenost žic v drevo, ki ga omenja pritožba, ne dokazuje, da se poti ni uporabljalo, saj je lahko tožeča stranka, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, žico, s katero je sama ogradila svojo parcelo, odpela in nazaj zapela. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožeče stranke v zvezi z neuporabo poti nikakor ni prepričljiva, saj najprej trdi, da se pot po parcelah toženih strank ni uporabljala, v nadaljevanju pa navaja, da se je pot uporabljala le ob vsakokratnem dovoljenju ter da bi tožene stranke tudi v bodoče prehod preko svojih parcel dovolile, če bi tožeča stranka vprašala za dovoljenje, nazadnje pa navaja, da trasa poti ni bila točno določena in da bi tožeča stranka lahko ob dovoljenju opravila prevoz po drugem delu njune parcele. Te navedbe so si kontradiktorne, zato ne morejo omajati ugotovitev sodišča prve stopnje o uporabi sporne poti po parceli toženih strank. Pri tem je potrebno poudariti, da gre za edino dostopno pot iz javne poti po parcelah tožencev na tožničino parcelo, zato pritožbene navedbe, da pot obstaja in se vidi samo na parcelah tožnice, na njunih pa ne, ne morejo utemeljiti neuporabe poti po njunih parcelah.

O okoliščini, ali je bilo za prehod oziroma prevoz po poti potrebno vprašati za dovoljenje, sodišče prve stopnje ugotavlja, da to ni bilo potrebno, saj so zaslišane priče, katerih pričanje sodišče sprejema, N.S., A.S. in A.K. izpovedale, da za dovoljenje ni bilo potrebno vprašati, kajti na območju cele katastrske občine je veliko parcel, ki nimajo lastnega dostopa do svoje parcele in se hodi oz. vozi po drugih parcelah za dostop do svoje. Logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni prepričljivo, da bi bilo gospodarsko izkoriščanje tožničinih parcel trajno odvisno od pripravljenosti lastnikov služečih zemljišč, če bodo dovolili prehode in prevoze ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožba ugotovitev sodišča prve stopnje, da dovoljenje za vsakokratni prevoz ni bilo potrebno, ni uspela izpodbiti. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, s tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, je tožeča stranka opravljala prevoze preko parcel toženih strank, ko se je pokazala gospodarska potreba v zvezi z uživanjem njene parcele, s tem pa je tožeči stranki uspelo izkazati posest na nepremičnini toženih strank.

Pritožbene navedbe, ki so usmerjene v zatrjevanje, da služnost tožeče stranke ne obstaja, za predmetno pravdo zaradi motenja posesti niso pravno upoštevne, saj se v taki pravdi, kot je bilo že zgoraj citirano, ugotavlja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, ne pa pravica do posesti. Toženca šele v pritožbi podajata ugovor, da je bil v posesti lahko moten le tožničin mož, ki v skladu s pogodbo, sklenjeno z Ministrstvom za kmetijstvo, izvaja ukrepe slovenskega kmetijsko okoljskega programa, ne pa tožnica sama. Takega ugovora v postopku na prvi stopnji toženi stranki nista podali, niti izkazali, da ga brez svoje krivde nista mogli podati prej, zato ga pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku ne more upoštevati.

Pač pa pritožbeno sodišče sodišče prve stopnje opozarja na materialnopravno ureditev v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), ki je stopil v veljavo 01.01.2003 in na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, saj je bila tožba vložena 12.07.2005. SPZ namreč ne pozna več posesti pravice, kot jo je predvideval pred tem veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ampak gre v skladu z novo definicijo posesti tudi v primeru, kot je obravnavani, ko se zatrjuje motenje posesti pravice hoje in vožnje, za posest dela stvari, ne pa posest pravice, ki ne uživa več pravnega varstva v motenjskih pravdah. To sicer ne vpliva na varstvo pred motenjem posesti v primerih, ki so bili v času veljave ZTLR obravnavani kot motenje posesti pravice, ampak se je spremenila zgolj "tehnika" tega varstva. To pomeni, da mora tisti, ki želi po uveljavitvi SPZ uveljavljati takšno varstvo posesti, zatrjevati (so)posest stvari (npr. parcele, na kateri se posest izvršuje s hojo ali vožnjami). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka pravilno, v skladu s koncepcijo Stavarnopravnega zakonika glede posesti, postavila tožbeni zahtevek, saj je zahtevala varstvo posesti stvari. Njenemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo tako, da je ugotovilo motenje posesti služnostne pravice hoje in vožnje ter v prepovednem delu zahtevka ugodilo prepovedi posegov v tožničino posest služnostne pravice hoje in vožnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kljub omenjenemu neskladju med tožbenim zahtevkom in izrekom izpodbijanega sklepa odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, zato v izrek izpodbijanega sklepa ni posegalo.

Pritožba torej ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku).