Jedro

Umik tožbe ima lahko učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je oseba, ki jo je umaknila, želela odreči učinkom sodnega varstva in tako ustavitev izvršbe, ki je bila posledica nezmožnosti poplačila na strani dolžnika (neizterljivost terjatve) in upnikove opustitve predlaganja novega sredstva izvršbe, nima takih učinkov. Pretrganja zastaranja ob umiku predloga za izvršbo ni le tedaj, ko je ta podan z namenom, da se odstopi od izterjave obveznost. Kadar je umik podan oziroma postopek ustavljen zaradi neizterljivosti, torej ko ni prišlo do umika zato, ker bi upnik želel odstopiti od sodnega varstva, ampak je upnik podal umik v posledici neuspešne izvršbe, le-ta nima vpliva na učinek pretrganja zastaranja, ki nastopi zaradi sprožitve sodnega postopka zaradi izterjave upnikove terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v II. in tistem delu III. točke izreka, ki se nanaša na dolžnico, potrdi.

II.Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

"I. Ugovoru dolžnika z dne 9. 9. 2024 se delno ugodi in se sklep o izvršbi I 891/2024 z dne 28. 8. 2024 razveljavi, predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi v delu, ki se nanaša na izterjavo:

- zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 384,21 EUR, za čas od 29. 9. 2001 do vključno 26. 4. 2002,

- zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v višini 144,38 EUR, za čas od 26. 4. 2002 do vključno 9. 4. 2021,

- zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v višini 28,71 EUR, za čas od 8. 6. 2004 do vključno 9. 4. 2021,

- zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v višini 44,82 EUR, za čas od 27. 9. 2005 do vključno 9. 4. 2021,

- zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v višini 95,48 EUR, za čas od 21. 4. 2011 do vključno 9. 4. 2021,

II. V preostalem delu se ugovor dolžnika zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka.

IV. Predlog dolžnika za denarno kaznovanje upnika se zavrne."

2.Zoper II. in tisti del III. točke izreka, ki se nanaša nanjo, se pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da je sodišče napačno primerjalo obravnavani primer s primerom sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je izreklo, da ima umik tožbe lahko učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je oseba, ki jo je umaknila tožbo, želela odreči učinkom sodnega varstva. Dalje je sodišče na podlagi predloženih listin upnika prišlo do (napačnega) spoznanja, da se izvršba v preteklosti ni ustavila, ker bi se upnik hotel odreči sodnemu varstvu, temveč zato, ker je bila izvršba neuspešna zaradi okoliščin na strani dolžnika. Tako je sodišče (napačno) presodilo, da pretekli upnikov umik izvršilnega predloga leta 2014 nima vpliva na učinek pretrganja zastaranja in je v nadaljevanju (napačno) ugotovilo, da je zastaranje začelo teči šele s pravnomočnim zaključkom izvršilnega postopka, to je z dnem 18. 4. 2014. Sodišče tudi ni upoštevalo določila četrtega odstavka 188. člena ZPP, ki določa, "če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži". Prav tako je dolžnica opozorila in tudi v tej pritožbi opozarja, da slovenska civilna zakonodaja ne pozna "umika izvršilnega predloga zaradi neizterljivosti", za katerega ne bi po umiku veljalo, kot da ni bil nikoli vložen po 188. členu ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ), in da zaradi umika ni prišlo do pretrganja zastaranja po 366. člen OZ. Določilo prvega odstavka 188. člena ZPP po prepričanju dolžnice celo iz procesnega gledišča onemogoča uporabo določila 365. člena OZ (pretrganje zastaranja) v konkretnem primeru. Tako se šteje, da predlog za izvršbo leta 2001 ni bil nikoli vložen. OZ ne določa, da bi bili volja, namen, motiv ali nagib za umik pravnega sredstva pravno relevantni z vidika neuporabe tega določila. Dolžnica izrecno opozarja, da prvi odstavek 366. člena OZ uporablja glagol "odstopil", in ne glagol "odreči", kar bi kazalo na voljo upnika. Drugačno postopanje sodišča pomeni samovoljno in arbitrarno odločanje ter kršitev ustavne pravice do pravne države (2. člena Ustave RS), do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in sodnega varstva (23. člena Ustave RS). Dalje dolžnica graja resničnost pravnega dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče, da je sodna praksa že odločila, da ustavitev izvršbe, ki je bila posledica nezmožnosti poplačila na strani dolžnika (neizterljivost terjatve) in upnikove opustitve predlaganja novega pravnega sredstva izvršbe, nima učinkov iz 366. člena OZ. Dolžnica je v pripravljalni vlogi z 18. 10. 2024, prav tako opozorila sodišče prve stopnje, da s strani upnika predloženi sodni odločbi, to je sodba VSRS in sklep VSL, opr. št. Ip 3613/2011 z dne 26. 10. 2011, nista uporabljiva v konkretnem primeru, ker je dejansko stanje drugačno. Sodišče prve stopnje se do teh pravno izredno pomembnih dejstev, ki jih je izpostavila dolžnica že v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2024, v izpodbijanem sklepu sploh ni izreklo in opredelilo. Upnik je sodbo VSRS razlagal izven dejanskega konteksta, pri čemer se ni upoštevalo dejanskih okoliščin dotičnega primera. V zadevi Vrhovnega sodišča je prišlo do umika tožbe, ker je bila sklenjena zunajsodna poravnava, tožena stranka pa je zahtevek plačala. Zadeva se je nanašala na plačilo odškodnine za novo nastalo (sukcesivno) škodo in ni šlo za izterjavo preteklega dolga, kot v dotičnem izvršilnem primeru. V zadevi VSRS ni nikakršnega govora o "umiku zaradi neizterljivosti". Stališče VSL Ip 3613/2011 z dne 26. 10. 2011, ni uporabljivo v konkretnem primeru, saj iz sklepa višjega sodišča ne izhaja, da bi do ustavitve izvršilnega postopka prišlo zaradi umika predloga upnika. Po pregledu sklepa VSL, opr. št. II Ip 744/2020 z dne 6. 7. 2020, pa dolžnica ugotavlja, da je dejansko stanje sicer podobno. Vendar pa je VSL v zadevi prišlo do napačnih zaključkov, da ,,uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja (prvi odstavek 366. člena OZ), vendar le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe", pri čemer se sklep neutemeljeno sklicuje na stališče v sodbi VSRS, opr. št. II Ips 57/2011 z dne 22. 9. 2011, saj ta ničesar ne govori o umiku, kot posledici nezmožnosti oprave izvršbe (neizterljivost). Dolžnica na tem mestu ponovno poudarja, da ni originalna (prvotna) dolžnica, temveč je domnevni dolg do upnika nevede podedovala, zato ji vsa dejstva glede nastanka dolga niso znana in tudi v postopku ni mogla učinkovito navajati dejstvene podlage, niti predlagati ustreznih dokazov. Dolžnica izpostavlja, da je sodišče naredilo napačen ugotovitven zaključek že s tem, da je ugotavljalo voljo upnika oziroma s kakšnim namenom je umaknil predlog za izvršbo, le na podlagi dokazov, ki kažejo na dejstva pred ustavitvijo izvršilnega postopka leta 2014. Pri tem pa ni upoštevalo ravnanja upnika po končanem postopku leta 2014. Dolžnica je namreč v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2024 opozorila na to, da prav dejstvo, da upnik ni nikoli več vložil predloga za izvršbo od ustavitve leta 2014 in do leta 2024, kaže nasprotno, da se je upnik odpovedal izterjavi dolgov dolžničinega pravnega prednika. Upnik ni prerekal tega dejstva dolžnice, niti v zvezi s tem ni podal trditev ali dokazov, ki bi dokazovali nasprotno. Upnik v obdobju od 2014 do 2024 ni bil aktiven v smeri izterjevanja dolga, saj bi, če bi v tem obdobju opravil ravnanja (preverka o premoženju, pozivi k plačilu..itd.), ki kažejo na to, da se ni odpovedal sodnemu varstvu, brez dvoma že pred vložitvijo predloga za izvršbo v letu 2024 vedel, da je njegov primarni dolžnik umrl leta 2018. O tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo in štelo teh dejstev za nesporna. Nepošteno in v nasprotju z vestnostjo in poštenjem je, da upnik, ki je bil praktično 10 let neaktiven pri izterjavi dolga dolžničinega pravnega prednika, začne izvršilni postopek zoper pravno naslednico dolžnika, ki nima nobene možnosti učinkovite obrambe zaradi poteka tako dolgega obdobja od nastanka dolga. Glede na vse obrazloženo dolžnica vztraja, da so vse judikatne terjatve zastarale pred vložitvijo izvršilnega predloga upnika dne 9. 4. 2024, kot je to dolžnica že opredelila v ugovoru z dne 9.9. 2024 in v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2024. Dolžnica poudarja, da je odločitev v tem delu materialnopravno napačna, saj so z judikatnimi terjatvami zastarale tudi občasne terjatve, kot so zakonske zamudne obresti. Dolžnica pa tudi graja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj s sklepom ni prejela obračuna zakonskih zamudnih obresti kot priloge 1, 2 in 3, ki so očitno del izpodbijanega sklepa z dne 27. 2. 2025. Da so omenjene priloge del sklepa, izhaja iz 37. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 27. 2. 2025. Dolžnica meni, da je izrek v delu prve alineje I. točke v nasprotju z obrazložitvijo, zato uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega dela izreka namreč izhaja, da je bilo ugovoru dolžnice ugodeno, zato se postopek ustavi glede "zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 384,21 EUR, za čas od 29. 9. 2001 do vključno 26. 4. 2002". Iz 38. točke obrazložitve izhaja, da je ugovor dolžnice v tem delu neutemeljen. Dolžnica meni, da je sodišče prve stopnje preseglo načelo stroge formalne legalitete, saj sklep I 5985/2002 z dne 26. 4. 2002, sploh ne vsebuje izreka o zakonskih zamudnih obrestih. Dolžnica predvideva, da zato, ker jih upnik sploh ni zahteval leta 2001 oziroma leta 2002 ali se jim je takrat celo odpovedal. Upnik bi lahko tako teoretično zahteval zakonske zamudne obresti od vložitve predloga za izvršbo dne 9. 4. 2024 dalje, če glavnica ne bi zastarala. Dolžnica graja napačno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje upnikovih terjatev podaljšano za nadaljnjih 73 dni, in sicer za obdobje od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021. Dolžnica predlaga, da pritožbeno sodišče glede na uspeh v izvršilnem postopku na novo določi tudi III. točko izreka sklepa z dne 27. 2. 2025 glede odločitve o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Višje sodišče uvodoma ne pritrjuje pritožbenemu izvajanju, da odločba VSRS II Ips 57/2011 ni primerljiva z obravnavano situacijo, da sklicevanje na to odločbo ni primerno in da sodna praksa glede stališča, da ustavitev izvršbe, ki je bila posledica neizterljivosti terjatve nima učinkov iz 366. člen OZ, ni ustaljena.

5.Drži namreč, da je sodna praksa zavzela stališče, da ima umik tožbe lahko učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je oseba, ki jo je umaknila, želela odreči učinkom sodnega varstva in tako ustavitev izvršbe, ki je bila posledica nezmožnosti poplačila na strani dolžnika (neizterljivost terjatve) in upnikove opustitve predlaganja novega sredstva izvršbe, nima učinkov iz 366. člena OZ. Pretrganja zastaranja ob umiku predloga za izvršbo ni le tedaj, ko je ta podan z namenom, da se odstopi od izterjave obveznost. Kadar je umik podan oziroma postopek ustavljen zaradi neizterljivosti, torej ko ni prišlo do umika zato, ker bi upnik želel odstopiti od sodnega varstva, ampak je upnik podal umik v posledici neuspešne izvršbe, le-ta nima vpliva na učinek pretrganja zastaranja, ki nastopi zaradi sprožitve sodnega postopka zaradi izterjave upnikove terjatve (prim. npr. VSL sklep I Ip 760/2024).

6.Tudi v zadevi VSL I Ip 25/2024 je višje sodišče izreklo, da je bil umik izvršilnega predloga v postopku na podlagi verodostojne listine vložen iz razlogov na strani dolžnice oziroma zaradi neizterljivosti, saj terjatev v obdobju več kot desetih let od izdaje sklepa o izvršbi do ustavitve postopka ni bila niti delno poplačana. Kot pravilen je zato ocenilo zaključek, da umik ni bil podan zaradi odpovedi upnika sodnemu varstvu in zahtevku do dolžnice, temveč je bil posledica neuspešnosti izvršbe in zato ne more imeti učinkov v smislu prvega odstavka 366. člena OZ, posledično pa je pravilna tudi argumentacija, da je zastaralni rok pričel teči šele po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe.

7.Prav tako tudi sklep VSL I Ip 678/2023 zavzema stališče, da ima umik tožbe (predloga za izvršbo) učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je upnik z umikom želel odreči učinkom sodnega varstva. Po prepričanju sodišča prve stopnje in višjega sodišča pa slednje ni bil primer v predhodni izvršilni zadevi, ki se ni ustavila zato, ker bi se upnik hotel odreči sodnemu varstvu, temveč zato, ker je bila izvršba neuspešna zaradi okoliščin na dolžnikovi strani (neizterljivost).

8.Po drugi strani tem stališčem nasprotne sodne prakse ni mogoče najti. Res pa je sicer v sodbi VSRS II Ips 57/2011 za zunajsodno poravnavo v odškodninski zadevi, vendar pa to ne pomeni, da na obravnavani primer ni dovoljeno prenesti načelne razlage določila 366. člena OZ oziroma splošnega sporočila sodbe. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka zgolj iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do razlik v dejanskih stanovih pričujoče zadeve in zadeve VSRS, saj ne gre za pravno pomembna oziroma odločilna dejstva. Dolžnica pa nenazadnje tudi spregleda, da glede umika predloga za izvršbo ZIZ vsebuje specialno določbo, in sicer 43. člen, ki pa v četrtem odstavku določa, da upnik po umiku predloga lahko vloži nov predlog za izvršbo, in ne vsebuje določila, da upnik predloga pomeni, da se šteje, kot da predlog za izvršbo ni bil nikoli vložen.

9.Glede na povedano ne gre za nikakršno samovoljo sodišča prve stopnje, ki je 366. člen OZ v konkretnem primeru razlagalo tudi glede na nagib upnika za umik predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo zastaranje vse do konca postopka I 5985/2002 pretrgano ne glede na to, da je upnik predlog za izvršbo umaknil. Pravilno je namreč ugotovilo, da iz rubežnega zapisnika izvršitelja z dne 27. 12. 2006 izhaja, da pri dolžniku ni rubljivih predmetov, zato je sodišče dne 16. 12. 2009 izdalo sklep o ustavitvi izvršbe na premičnine. Dalje je pravilno ugotovilo, da je upnik tekom postopka predlagal izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizaciji za plačilni promet in da je predlog upnika sodišče zavrnilo s sklepom z dne 4. 4. 2011, ker dolžnik ni imel odprtega računa. Nadalje je pravilno ugotovilo še, da iz vloge upnika z dne 28. 5. 2012 izhaja, da je upnik aktivno poizvedoval o dolžnikovem premoženju, ki ni bilo uspešno. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča pravilno zaključilo, da se izvršba ni ustavila zato, ker bi se upnik hotel odreči sodnemu varstvu, temveč zato, ker je bila izvršba neuspešna zaradi okoliščin na dolžničini strani (neizterljivost).

10.Višje sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je upnik podal umik zaradi neuspešne izvršbe z rubežem sredstev pri organizaciji za plačilni promet in plače ter zaradi odsotnosti rubljivih izvršilnih predmetov (ponovni rubež pa bi res povzročil le dodatne stroške), zaradi česar umik v navedenem primeru nima vpliva na učinek pretrganja zastaranja. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim razlogom, da je pri presoji zastaranja treba upoštevati ravnanja upnika v vmesnem obdobju in da bi upnik tudi v vmesnem obdobju med koncem prejšnjega izvršilnega postopka in pričetkom pričujočega moral biti aktiven. Upnika namreč varuje zastaralni rok in ga zakon v ničemer ne obvezuje k vmesnim aktivnostim za izterjavo terjatve v času, ko zastaralni rok še teče. Navedeno dolžničino stališče je pravno zmotno, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do dolžničinih pravno napačnih, nepomembnih navedb v zvezi s povedanim. Prav tako ne gre za kršitev načela vestnosti in poštenja, da upnik 10 let ni poskusil izterjati svoje terjatve, saj zastaralni rok določa sam zakon. Dolžnica kot dedinja po pokojnem dolžniku ima vedno pravico tudi vpolgedati v vse sodne spise in se prepričati, za kakšen dolg gre, ter ne drži, da zaradi poteka časa nima možnosti učinkovite obrambe. Zaradi kršitve dolžnikove obveznosti - kar neplačilo judikatne terjatve vsekakor je - nenazadnje upnik ne sme biti z zastaranjem še dodatno prizadet.

11.OZ določa v 356. členu, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Sodna praksa se je v zvezi z zastaranjem obresti izrekla, da trenutek, od katerega začne teči časovno obdobje "v bodoče" lahko določimo le, če povežemo določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki govori o občasnih terjatvah, ki izvirajo iz takšnih odločb, z določbo prvega odstavka, ki govori o pravnomočnih odločbah. Kot terjatve, ki zapadejo v bodoče, je zato treba šteti samo tiste občasne terjatve, ki zapadejo po času, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, to je po dnevu zadnje obravnave oziroma izdaje sodbe (tako sklep VSRS III Ips 85/2008), za postopek izdaje verodostojne listine pa to velja za obresti, ki so zapadle do dne izdaje sklepa o izvršbi. Občasne terjatve (v konkretnem primeru zakonske zamudne obresti), ki izvirajo iz izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče (drugi odstavek 347. člena OZ) so tako le tiste občasne terjatve, ki so zapadle po dnevu izdaje izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje je tako pravilno navedlo, da tudi za zakonske zamudne obresti od glavnice velja 10 letni zastaralni rok, kadar imajo te obresti pravno naravo judikatne terjatve. Vse te judikatne terjatve torej niso zastarale iz neutemeljenih razlogov, ki jih v pritožbi podaja dolžnica.

12.Neutemeljene so dalje pritožbene trditve, da naj dolžnica ne bi prejela obračunov obresti, kot priloge izpodbijanega sklepa. Iz vročilnice pri izpodbijanem sklepu v spisu jasno izhaja, da je dolžnica poleg izpodbijanega sklepa o ugovoru v istem sodnem pismu prejela tudi tri (3) obračune obresti. Vročilnica je javna listina, ki do nasprotnega dokaza dokazuje, kar je v njej potrjeno (prim. 224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dovoljeno je sicer dokazovati, da v njej potrjena dejstva niso resnična, vendar pa mora v takem primeru stranka skladno z ustaljeno sodno prakso konkretno prekati vsebino vročilnice. Temu bremenu pa zgolj s pavšalnim navajanjem, da obračunov dolžnica ni prejela, le-ta ni zadostila.

13.Dolžnica dalje neutemeljeno uveljavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ko uveljavlja, da iz izreka sklepa izhaja, da je bilo njenemu ugovoru delno ugodeno, iz obrazložitve pa, da naj v tem istem delu njen ugovor ne bi bil utemeljen. Takšno uveljavljanje dolžnici niti ni v korist in zanj nima pravnega interesa, ker se je zoper sklep pritožila zgolj dolžnica, pa skladno s 359. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ višje sodišče niti ne more odločiti v dolžničino škodo.

14.Neutemeljeno dolžnica nazadnje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje preseglo načelo stroge formalne legalitete, ker naj sklep o izvršbi I 5985/2002 ne bi vseboval izreka o zakonskih zamudnih obrestih. Del tega sklepa je namreč skladno z ustaljeno sodno prakso tudi predlog za izvršbo, iz katerega jasno izhaja, da je upnik zahteval tudi izterjavo zakonskih zamudnih obresti. Zato ne drži, da bi upnik izterjavo zakonskih zamudnih obresti lahko zahteval šele od vložitve predloga za izvršbo v tej zadevi dalje. Kar se tiče zadržanja zastaranja v obdobju sprejetih tovrstnih ukrepov zaradi epidemije Covid-19, pa je sodišče prve stopnje v 41. točke obrazložitve jasno pojasnilo, da navedena zadržanja niso vplivala na odločitev v tej zadevi, zato so dolžničine pritožbene navedbe glede "covid zakonodaje" in zadržanja materialih rokov pravno nepomembne.

15.Posledično, ker dolžničina pritožba v nobenem delu ni utemeljena, v ugovornem postopku pa sta obe strani uspeli delno, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pravilno odločilo tudi, da vsaka stranka, torej tudi dolžnica, krije svoje stroške ugovornega postopka.

16.Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 55, 55/1, 55/1-11 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 356, 366