Jedro

Praksa prvostopenjskih sodišč, da o stroških postopka brez obrazloženega razloga odločajo s posebnim sklepom, ni zakonita.

Ker ZNP nima določb v zvezi s stroški postopka v primeru umika predloga, je skladno s 37. členom ZNP treba smiselno uporabiti 158. člen ZPP.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „Nasprotni udeleženec je dolžan v roku 15 dni predlagateljem povrniti 119,93 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.“

2. Nasprotni udeleženec je dolžan v roku 15 dni povrniti predlagateljem 66,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka; da skupne stroške postopka, ki znašajo 7,93 EUR, trpi predlagajoča stranka v celoti; in da jih je tudi že plačala.

Pritožuje se predlagatelj - upravnik po pooblaščencu, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je predmetni postopek potekal zato, ker nasprotna udeleženka ni podpisala pogodbe o medsebojnih razmerjih, zaradi česar so predlagatelji zahtevali, da njen podpis nadomesti odloča sodišča v nepravdnem postopku. Nasprotna udeleženka posebnih pripomb na predlog pogodbe ni imela, kljub temu pa je ni podpisala oziroma je to storila šele, ko je bil postopek pred sodiščem že v teku. Predlagatelji so nato umaknili predlog. Ker je stroške postopka povzročila izključno nasprotna udeleženka po svoji krivdi, bi moralo sodišče odločati o stroških postopka po splošnih pravilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP) - v skladu z načelom uspeha in njihovo plačilo naprtiti nasprotni udeleženki. Enako bi moralo storiti tudi, če bi uporabilo 5. odstavek 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Višjemu sodišču predlaga, naj po ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep spremeni tako, da stroške postopka naloži nasprotni udeleženki.

Ker je nasprotna udeleženka I. P. tekom postopka umrla, je sodišče izpodbijani sklep vročilo njenemu dediču B. P., ki je po pooblaščencih podal odgovor na pritožbo. Navaja, da v zadevi ni pasivno legitimiran, ker še ni uradni dedič po pokojni. Opozarja, da je umrl tudi T. P., in sicer leta 2000, zato obstaja velika verjetnost, da S.-ja za vložitev predloga sploh ni pooblastil. Sicer pa se v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa. Opozarja, da predlagajoča stranka v pritožbi le pavšalno trdi, da je nasprotna udeleženka izpolnila zahtevek šele po sprožitvi postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ker je nasprotna udeleženka po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka umrla, je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je sklep o stroških postopka vročilo B. P., ki je po podatkih smrtovnice njen dedič. Ob smrti stranke pride do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja (prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 905/2000). Dedič postane v trenutku smrti stranka v postopku. B. P. pa je zakoniti dedič po pokojni nasprotni udeleženki. Ker nasprotna udeleženka v postopku ni imela pooblaščenca, bi moralo sodišče, ki mora na sposobnost biti stranka paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (80. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), postopek skladno s 1. točko 1. odstavka 205. člena ZPP prekiniti in dediča pozvati, da vstopi v postopek. Ker gre za nasledstvo se dedič vstopu v postopek ne more upirati; stranka postane po sili zakona. Prvostopenjsko sodišče postopka sicer ni prekinilo, vendar to na zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivalo, saj je glede na obrazloženo B. P. z dnem, ko je bil obveščen o postopku, ex lege postal nasprotni udeleženec v tem postopku (1. odstavek 208. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP; 132. člen Zakona o dedovanju). Nasprotni udeleženec v tem postopku je torej po smrti I. P. njen sin B. P., ne glede na to ali je sklep o dedovanju že pravnomočen. Ugovor pasivne legitimacije zato ni utemeljen.

Neutemeljen je tudi ugovor nasprotnega udeleženca v zvezi z aktivno legitimacijo. Skladno s 1. odstavkom 182. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1) lahko predlog za ureditev medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki poda vsak etažni lastnik ali upravnik. Torej je za vložitev predloga za ureditev medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki stavbe, katere upravnik je, legitimiran tudi S. d.d. sam, in ne potrebuje posebnih pooblastil posameznih etažnih lastnikov.

Odločitev o stroških postopka pa je materialnopravno napačna. Ker ZNP nima določb v zvezi s stroški postopka v primeru umika predloga, je skladno s 37. členom ZNP potrebno smiselno uporabiti 158. člen ZPP. Predlagatelj je s predložitvijo s strani nasprotne udeleženke nepodpisane pogodbe o medsebojnih razmerjih k predlogu in kasnejšo predložitvijo s strani vseh etažnih lastnikov podpisane pogodbe o medsebojnih razmerjih izkazal, da je predlog umaknil potem, ko je pogodbo podpisala tudi nasprotna udeleženka. Torej je izpolnila zahtevo iz predloga. Zato je glede na 1. odstavek 158. člena ZPP dolžna predlagateljem povrniti stroške postopka, oziroma jih je po njeni smrti dolžan nositi njen dedič.

Nasprotni udeleženec pa je dolžan povrniti stroške predlagateljev tudi ob uporabi 5. odstavka 35. člena ZNP, v skladu s katerim mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je primerilo njemu. Stroški tega postopka pa so nastali izključno zato, ker nasprotna udeleženka ni hotela podpisati pogodbe o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe X, kar je jasno razvidno tudi iz njenega odgovora na predlog.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je potrebne stroške predlagateljev (155. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) dolžan nositi nasprotni udeleženec (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Stroške predlagateljev je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku (163. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) na list. št. 19 spisa in skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST) ter Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški prvi stopnji znesejo 119,93 EUR (sodna taksa 7,93 EUR, odvetniški stroški za sestavo in umik predloga 200 točk po OT, to je 91,80 EUR, 2 % materialni stroški in 20 % DDV od priznanih odvetniških storitev).

Skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka, in sicer po specificiranem stroškovniku na list. št. 29 spisa. Ugotovilo je, da je predlagatelj skladno z OT in ZST upravičen do povračila 66,00 EUR pritožbenih stroškov (100 točk po OT za sestavo pritožbe, to je 45,90 EUR, 10,00 EUR sodne takse ter 2 % materialne stroške in 20 % DDV od priznanih odvetniških storitev).

Pritožbeno sodišče pripominja, da se lahko o stroških postopka tudi v nepravdnem postopku odloča le v mejah zahtevka za povračilo stroškov, v stroškovniku pa predlagatelj zamudnih obresti od priznanih stroškov ni zahteval. Prvostopenjsko sodišče pa je potrebno opozoriti, da je praksa, ko se o stroških postopka odloča s posebnim sklepom, glede na določila 163. člena ZPP nezakonita.