Jedro

Ker je glavno obravnavo mogoče razpisati šele po pravnomočnosti obtožnice, to je postala 20.12.2000, sodišče pa je po navedenem datumu to storilo brž, ko je bilo mogoče (z odredbo z dne 17.1.2001) in je razpisalo glavno obravnavo za dne 27.2.2001 in 1.3.2001, ni bila kršena določba 2. odstavka 286. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 4.12.2000 odločilo, da se zoper obtožene V.P., B.V. in A.L. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor podaljša še po 6.12.2000. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 19.12.2000 pritožbe obt. A.L. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obtoženih V.P. in B.V. zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornik obt. A.L. je dne 18.1.2001 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno izpodbijano odločbo spremeni in pripor zoper obt. A.L. odpravi ali pa jo v celoti razveljavi ter ugotovi kršitev zakona in odredi, da se izvršitev pravnomočnega sklepa takoj prekine.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena. V zvezi z navedbami, da je sodišče kršilo 2. odstavek 200. člena ZKP, navaja, da je sodišče v obravnavanem primeru ravnalo v skladu z določilom 2. odstavka 200. člena ZKP, zaradi česar zatrjevana kršitev ni podana. Po njenem mnenju tudi ni utemeljen očitek, da sodišče ni ravnalo v skladu z določilom 2. odstavka 286. člena ZKP, saj je šele po izdaji sklepa Višjega sodišča v Kopru z dne 20.12.2000 obtožnica postala pravnomočna, sodišče pa je glavno obravnavo razpisalo za 27.2.2001 in 1.3.2001, torej brž, ko je bilo to mogoče. Po oceni vrhovne državne tožilke tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obt. A.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je sicer, da sme po določilu 2. odstavka 200. člena ZKP pripor trajati najkrajši potrebni čas ter da je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Vendar pa sodišče ni ravnalo v nasprotju z navedenim določilom. Obt. A.L. je sicer res v priporu od 8.6.2000 dalje, vendar je bil postopek v navedeni kazenski zadevi hiter, saj je bila kljub obsežnosti kazenske zadeve, v kateri so poleg obt. A.L. še štirje soobtoženci, preiskava končana dne 26.9.2000, obtožnica pa vložena 5.10.2000. Res je tudi, da do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti glavna obravnava v navedeni kazenski zadevi še ni bila razpisana. Vendar ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da je sodišče zato kršilo določilo 2. odstavka 286. člena ZKP. Glavno obravnavo je namreč mogoče razpisati šele po pravnomočnosti obtožnice, le-ta pa je postala v celoti pravnomočna šele dne 20.12.2000, ko je Višje sodišče v Kopru s sklepom odločilo, da se obtožba zoper soobtoženega V.P. dopusti tudi glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ, opisanega pod točko II/2 obtožnice. Sodišče je torej glavno obravnavo razpisalo brž, ko je bilo to mogoče, saj je z odredbo z dne 17.1.2001 razpisalo glavno obravnavo za dne 27.2.2001 in 1.3.2001. Tudi ni mogoče pritrditi zagovorniku obt. A.L., da je sodišče z izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer navaja, da je izpodbijana odločba v nasprotju z odločilnimi dejstvi, ki so bila ugotovljena v sklepu, s katerim je bil obtožencu odrejen milejši ukrep, to je hišni pripor. Ta sklep niti ni postal pravnomočen, saj je bil s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 26.10.2000 v tem delu razveljavljen ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločitev. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 3.11.2000 odločilo, da se zoper obt. A.L., ki je bil v hišnem priporu od 6.10.2000 od 16.30 ure dalje, odredi pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, predlog obtoženca za odpravo pripora pa je zavrnilo kot neutemeljen, iz razlogov sklepa pa je razvidno, da je pripor zoper obt. A.L. odredilo zato, ker je na podlagi sporočil policije ugotovilo, da je obtoženec kršil izrecne odredbe, ki so mu bile naložene v sicer nepravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 6.10.2000, v katerem je bil tudi opozorjen, da je dolžan spoštovati odredbe v zvezi z izvajanjem hišnega pripora ter da se lahko v primeru kršitev le-teh zoper njega odredi pripor. V obrazložitvi sklepa z dne 3.11.2000, s katerim je bil ponovno zoper obt. A.L. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, kakor tudi v obrazložitvi pravnomočnega sklepa z dne 4.12.2000, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 19.12.2000, pa so podrobno opisani razlogi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je glede na organiziranost združbe, ki se je v precejšnjem obsegu ukvarjala s prometom z mamili, ter glede na dejstvo, da je bil obt. A.L. zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že obsojen, podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem takih kaznivih dejanj, pri čemer je tudi ugotovilo, da te realne nevarnosti ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih zagovornik obt. A.L. uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).