Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje v opisu dejanja pod točko I izreka sodbe eno izmed dveh očitanih izvršitvenih ravnanj iz opisa izpustilo, obtožbe ni prekoračilo (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Po obsegu tako ali tako ne, po vsebini pa tudi, saj je bila obdolženemu uporaba spremenjene javne listine kot prave ves čas očitana. Pri grajanem ravnanju sodišča prve stopnje tako ni šlo za nekaj več od očitanega in hkrati ne za nekaj, kar obdolženemu še ni bilo očitano, oziroma za nekaj, kar mu že pred tem ne bi bilo očitano.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 18. 9. 2017 obdolženega M.F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Za drugo kaznivo dejanje pa mu je izreklo denarno kazen v višini 25 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej 1.000,00 EUR, ki jo mora obdolženi po petem odstavku 47. člena KZ-1 plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 7994/2017. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti, ali da mu izreče milejšo kazensko sankcijo oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je še, da ga pritožbeno sodišče o seji obvesti.

3. Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka, ki nasprotuje izpodbojnim razlogom ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeno sodišče pritožnika o seji ni obvestilo, ker ni bilo doseženo spoznanje iz 445. člena ZKP, pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je pritožba neutemeljena.

5. Pritožnik uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil, pritožbeno sodišče pa jih je prepoznalo v delih pritožbene obrazložitve, v katerih pritožnik pravi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, da je opis kaznivega dejanja presplošen, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so ti med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu, da se je v razlogih sodbe opredeljevalo le do izpovedb obremenilnih prič in ker se je tudi sicer „ukvarjalo izključno s preverjanjem resničnosti obdolženčevega zagovora, ni pa se ukvarjalo z iskanjem materialne resnice.“ Gre za bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz drugega odstavka tega člena, ki niso podane.

6. S tem, ko je sodišče prve stopnje v opisu dejanja pod točko I izreka sodbe eno izmed dveh očitanih izvršitvenih ravnanj iz opisa izpustilo, obtožbe ni prekoračilo (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Po obsegu tako ali tako ne, po vsebini pa tudi, saj je bila obdolženemu uporaba spremenjene javne listine kot prave ves čas očitana. Pri grajanem ravnanju sodišča prve stopnje tako ni šlo za nekaj več od očitanega in hkrati ne za nekaj, kar obdolženemu še ni bilo očitano, oziroma za nekaj, kar mu že pred tem ne bi bilo očitano.

7. Ko pritožnik v pritožbeni obrazložitvi smiselno zatrjuje nerazumljivost izreka sodbe prezre, da pri kaznivem dejanju pod točko I izreka ni navedeno le, da je obdolženi večkrat uporabil spremenjeno registrsko tablico, ampak da se je s takšno tablico večkrat vozil v službo, kar je glede na časovni razpon storjenega kaznivega dejanja popolnoma razumljivo. Drugače je glede razlogov sodbe, ko so zatrjevana odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, nasprotja med temi razlogi in t.i. protispisnost v pritožbeni obrazložitvi obrazložene na način, ki kaže na pritožnikovo nestrinjanje z odločilnimi dejstvi, kot predmetom drugega, po vrsti različnega izpodbojnega razloga. Kljub ugotovljenemu je preizkus po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbenemu sodišču pokazal, da se razlogi o odločilnih dejstvih po opisu dejanja nahajajo v 5., 6. in 7. točki, razlogi o krivdi in ostalih odločbah pa v naslednjih točkah obrazložitve sodbe. Razlogi so logično skladni in prav v nobenem delu ne nasprotujejo vsebini listin ali vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku.

8. Končno, ko sodišče ne navede razlogov glede presoje protislovnih dokazov, torej za obdolženca obremenjujočih ali razbremenjujočih dokazov, ni posredi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pri tem ne gre za odločilna dejstva, ampak je posredi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena, saj tedaj določba sedmega odstavka 364. člena ZKP ni bila pravilno uporabljena. Vendar mora v tem primeru pritožnik dodatno obrazložiti še dejanski ali vsaj potencialni vpliv zatrjevane kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe, česar v konkretni pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti. Sploh pa se je sodišče prve stopnje o samih dokazih opredeljevalo po 5. in 6. točki obrazložitve sodbe, pri čemer niti zatrjevane nenaklonjenosti obdolženčevih sodelavcev ni prezrlo. V ostalem se pritožbena obrazložitev znova nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kot izpodbojni razlog, ki ga je pritožbeno sodišče posebej preizkusilo.

9. Uveljavljanih kršitev kazenskega zakona niti po pritožbeni obrazložitvi ni bilo mogoče prepoznati, dejansko stanje pa je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno zato, ker se je obdolženi z motornim kolesom vozil v službo le od maja do sredine junija 2016 in ne že pred tem, kot sta to neenotno izpovedovali priči S.E. in B.L. Razen tega si priči niti glede barve obdolženčevega motornega kolesa nista bili edini, njuni izpovedbi, ki se z drugimi dokazi ne ujemata, pa sta tudi sicer spreminjajoči in kažeta, da sta priči izpovedbi prilagajali. Še pomembneje je, da na posnetkih od 12. 5. 2016 do 30. 5. 2016 ni razvidno, da je bila na obdolženčevem motornem kolesu nameščena spremenjena registrska tablica, da ga nihče izmed sodelavcev ni videl, da bi se s takšno tablico pripeljal v službo, da obdolženi med ogledovanjem motornega kolesa s strani prič M.G. in B.P. ni bil navzoč, da so mu sodelavci v službi nagajali ter da po nobenem dokazu ne izhaja, da je obdolženi vedel, da je bila registrska tablica dejansko spremenjena. Kot kršitelj cestno prometnih predpisov obdolženi ni bil nikoli zabeležen, njegovo začudenje po seznanitvi s spremenjeno registrsko tablico pa je bilo z izpovedbo priče Z.J. potrjeno.

10. Tako kot je v zagovoru povedal obdolženi, vožnja z motornim kolesom znamke Yamaha v službo od poletja 2014 do 1. 6. 2016 ni izključena. Res je sicer, da je obdolženi v zagovoru omenjal še vožnjo z drugimi motornimi kolesi, vendar je hkrati za zgornje motorno kolo navedel, da ga je uporabljal le v času t.i. motoristične sezone, ki jasno ne traja tako kratek čas, da kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe v obravnavanem obdobju ne bi moglo biti storjeno. Sploh pa tudi, če bi držalo, da se je obdolženi z motornim kolesom znamke Yamaha vozil v službo le mesec in pol v letu 2016, to še vedno ne bi veliko spremenilo, saj je bila po izpovedbah prič B.P. in S.E. spremenjena registrska tablica na obdolženčevem motornem kolesu zaznana vsaj od poletja 2014. Izpovedba priče B.L. v tej zvezi, izpovedbi priče S.E. ne nasprotuje temveč jo ravno nasprotno dopolnjuje, saj je B.L. med drugim povedal, da se je vse skupaj dogajalo v času, ko je bil komandir na postaji še B.P. in da je od tedaj večkrat opazil obdolženčevo motorno kolo s spremenjeno registrsko tablico (list. št. 156). Glede na to, in ker se izpovedbi navedenih prič niti v ostalih odločilnih dejstvih ne razhajata, barva motornega kolesa pa je izhajajoč iz opisa dejanj, popolnoma nepomembna, pritožbeno sodišče v ugotovitve sodišča prve stopnje o času, v katerem je bilo navedeno kaznivo dejanje storjeno in o obdolženčevi množinsko opredeljeni izvršitvi, ni dvomilo. Enako velja za vse ostale ugotovitve, pri čemer so bili upoštevani tako nezanesljivi posnetki nadzornih kamer kot tudi izpovedbe obdolženčevih sodelavcev, ki pa so po izpovedbi priče S.E. in dodatno priče R.B. za spremenjeno registrsko tablico na obdolženčevem motornem kolesu vedeli. Obdolženčeva odsotnost med ogledovanjem motornega kolesa s strani prič M.G. in B.P. se tako izkaže za neodločilno, odsotnost obdolženčeve zavesti o spremenjenosti registrske tablice ob prijavi kaznivega dejanja za povsem neverjetno, njegovo začudenje po „seznanitvi“ s spremenjeno registrsko tablico pa za nepristno. Skratka, dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ter je omogočalo prepričanje sodišču o obdolženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP), na podlagi katerega ga je za storjeni kaznivi dejanji upravičeno obsodilo.

11. Pritožnik nasprotuje še odločbi o kazenski sankciji, saj so bili pri odmeri kazni upoštevani zakonski znaki kaznivih dejanj, olajševalne okoliščine pa so bile, bodisi prezrte ali podcenjene. Obdolženi je namreč oče treh nepreskrbljenih otrok, njegovi prihodki so skromni in premoženjsko stanje tudi, kar vse bi ob mogočih posledicah obsodbe za obdolženčev položaj v službi moralo biti upoštevano.

12. Da bi sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot obteževalno okoliščino upoštevalo katero od okoliščin, ki je hkrati znak katerega od obeh kaznivih dejanj, po razumljivih razlogih sodbe ni zaznati. Pomen spremenjene listine pa je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino smelo upoštevati, saj gre za stopnjevanje znotraj posameznega znaka kaznivega dejanja, ki ni prepovedano oziroma, da bi sodišče zaradi takšnega ravnanja pravico do kaznovanja kakorkoli prekoračilo (peta točka 372. člena ZKP). Ostale okoliščine iz pritožbene obrazložitve so bile v zadostni meri upoštevane, pri čemer so bile pravilno ocenjene v razmerju z obteževalnimi okoliščinami, ki v pritožbeni obrazložitvi niso omenjene.

13. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri ostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornika obdolženega M.F. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 in tar. št. 7111, 7113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.