Jedro

Določbi o načelu specialnosti iz 12. in 45. člena ZSKZDČEU-1 je potrebno razlagati tako, da se po predaji zahtevane osebe ne sme na novo izvršiti nobena kazen v zvezi s katero ni bila dovoljena predaja in se tudi ne sme predana oseba preganjati za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim ni bila izvršena predaja. Načelo specialnosti se ne more nanašati na že izvršene kazni, ki so bile izvršene prej, preden je bil nalog za izvršitev kazni, ki so bile predmet postopka za predajo, sploh izdan.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se prosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v postopku neprave obnove kazenskega postopka, kot posebnim pravnim sredstvom, na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 10. 8. 2015 razsodilo, da se sodba Okrajnega sodišča II Kr 27991/2010 z dne 18. 9. 2014 (pravnomočna dne 8. 1. 2015), s katero je bila obsojenemu A. U. izrečena enotna kazen sedem let zapora, ki se upošteva kot določena in sodba Okrajnega sodišča na Vrhniki I K 46144/2014 z dne 21. 10. 2014 (pravnomočna dne 26. 11. 2014), s katero je bila obsojenemu I. U. izrečena enotna kazen deset mesecev zapora, ki se upošteva kot določena v odločbi o kazni spremenita tako, da se obsojenemu A. U. na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreče enotna kazen sedem let in devet mesecev zapora. Na podlagi določb prvega odstavka 55. člena KZ-1 in prvega odstavka 56. člena KZ-1 je v izrečeno enotno kazen zapora vštelo del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 27991/2010 z dne 18. 9. 2014 od 3. 7. 2014 dalje ter čas ekstradicijskega pripora od 27. 11. 2013 do 3. 7. 2014. Odločilo je, da v ostalem ostaneta navedeni pravnomočni sodbi nespremenjeni. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 2. 2016 ob delni ugoditvi pritožbi obsojenčevega zagovornika in po uradni dolžnosti sodbo v odločbi o kazenski sankciji ter vštetju prestane kazni in pripora spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedem let in pet mesecev zapora, v katero je na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 in prvega odstavka 56. člena KZ-1 obsojencu vštelo v celoti prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Brežicah K 35/2007 z dne 22. 11. 2007 (pravnomočna dne 2. 10. 2008) v celoti prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Grosupljem III K 62945/2010 z dne 4. 10. 2010 (pravnomočna dne 26. 1. 2011), čas ekstradicijskega pripora od dne 27. 11. 2013 do dne 3. 7. 2014 in del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 27991/2010 z dne 17. 3. 2011 (pravnomočna dne 31. 1. 2012) od dne 3. 7. 2014 dalje. V preostalem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču je predlagal naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da pri izreku enotne kazni obsojencu upošteva le kazni, izrečeni s pravnomočnima sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 27991/2010 z dne 17. 3. 2011 in III K 72468/2010 z dne 17. 10. 2010 ter mu v zvezi s tema dvema sodbama izreče na podlagi določb o steku enotno kazen zapora, v katero naj všteje že v celoti prestani kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Brežicah I K 35/2007 Okrajnega sodišča v Grosupljem II K 62945/2010, del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča II Kr 27991/2010 in čas, ki ga je obsojenec prebil v ekstradicijskem priporu. Predlaga, da se sodba Okrajnega sodišča na Vrhniki I K 46144/2014 spremeni tako, da se obtožni predlog na podlagi 3. točke prvega odstavka 352. člena ZKP zavrže. Skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP, pa naj se v tem delu odloči o stroških postopka.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da predpostavke za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo, to je sodno odločbo, s katero ni bil končan kazenski postopek, niso podane, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrže. V primeru, da bi Vrhovno sodišče zahtevo obravnavalo pa predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno, saj uveljavljane kršitve zakona niso podane.

4. O odgovoru državnega tožilca se je obsojenec pisno izjavil. 5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe) zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Vložnik se sme v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper tako imenovano drugo odločbo, saj so bili kazenski postopki zoper obsojenca pravnomočno končani s pravnomočnostjo sodb, ki so bile predmet združitve kazni po določbi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP. Ker zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da so podane okoliščine, ki preprečujejo kazenski pregon, in da ni bilo pogojev, da se vse kazni, ki so zajete v izpodbijani pravnomočni sodbi združijo na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP, ker je bilo kršeno načelo specialnosti iz 12. in 45. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami, članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), je Vrhovno sodišče zaradi enotne uporabe prava zahtevo vsebinsko obravnavalo.

7. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani v postopku neprave obnove na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP izreklo enotno kazen obsojencu po že citiranih sodbah. V sodbi II Kr 27991/2010 z dne 18. 9. 2014 so bile po prejšnjem predlogu obsojenca za izrek enotne kazni v postopku neprave obnove upoštevane kazni po pravnomočnih sodbah Okrajnega sodišča v Brežicah K 35/2007 z dne 22. 11. 2007, Okrajnega sodišča v Grosupljem III K 62945/2010 z dne 14. 10. 2010, Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 27991/2010 z dne 17. 3. 2011 in Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 72468/2010 z dne 17. 10. 2011. Obsojencu je bila s to sodbo izrečena enotna kazen sedem let zapora. Enotna kazen je bila obsojencu izrečena po njegovi predaji Republiki Sloveniji na podlagi sklepa Višjega deželnega sodišča Koblenz št. 3AuslA 13/13 z dne 4. 6. 2014. Predaja Republiki Sloveniji je bila odobrena zaradi izvršitve kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 27991/2010 z dne 17. 3. 2011 in III K 72468/2010 z dne 17. 10. 2011. Sodišče je v zvezi z izvršitvijo kazni po sodbi I K 27991/2010 izdalo evropski nalog za prijetje in predajo dne 11. 12. 2012, v zvezi z izvršitvijo kazni po sodbi III K 27468/2010 pa dne 18. 10. 2013. Po predaji obsojenca Republiki Sloveniji je bila nato v postopku neprave obnove izdana še sodba, ki jo z zahtevo za varstvo zakonitosti sedaj izpodbija zagovornik.

8. Zagovornik trdi, da je bilo, ker so bile v izpodbijani pravnomočni sodbi združene kazni po že navedenih sodbah Okrajnih sodišč v Brežicah, Grosupljem in Ljubljani ter Okrajnega sodišča na Vrhniki in po določbah o steku izrečena enotna kazen, prekršeno načelo specialnosti, določeno v 12. in 45. členu ZSKZDČEU-1, saj obe določbi prepovedujeta izvršitev kazni ali kazenski pregon zoper predano osebo za dejanja, za katera ni bila dovoljena predaja v zvezi s kazenskim pregonom ali izvršitvijo kazni. Dvanajsti člen ZSKZDČEU-1 določa omejitev predaje osebe z načelom specialnosti tako, da se sme zahtevano osebo, ki je predana drugi državi članici, preganjati in zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana, razen če zakon ne določa drugače. V 45. členu pa je določena vezanost domačih organov z načelom specialnosti, ki določa smiselno enako kot 12. člen, da se zahtevano osebo, ki je predana Republiki Sloveniji ali drugi državi članici, ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali pripreti, da bi izvršili obsodbo ali priporni nalog za katerokoli drugo kaznivo dejanje, storjeno pred njeno predajo, in ne tisto, zaradi katerega je bila izročena, in se tudi iz kakega drugega razloga ne sme omejevati v njeni osebni svobodi, ali jo predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi, razen če to ta zakon določa. Zagovornik trdi, da se obsojenec ne v zvezi z izvršitvijo kazni zapora, ne v zvezi s kazenskim pregonom, saj je postopek pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki tekel po predaji obsojenca in v zvezi s pregonom obsojenca v tej zadevi ni bila dovoljena predaja, načelu specialnosti ni odpovedal. Poudarja, da je v zvezi s tem postopkom izključen kazenski pregon, prav tako pa sodišče ne bi smelo izreči enotne kazni ob upoštevanju kazni, izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Brežicah K 35/2007 in Okrajnega sodišča v Grosupljem III K 62945/2010. Obsojenec v zvezi z izvršitvijo kazni po teh sodbah ni bil predan in se po novi sodbi, s katero je bila izrečena enotna kazen sedem let in pet mesecev zapora, kot je razumeti zahtevo, izvršuje tudi kazen po teh sodbah.

9. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 10289/2013 z dne 22. 5. 2014, v kateri je Vrhovno sodišče po oceni zagovornika (na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila vrhovna državna tožilka) ugotovilo skoraj identične okoliščine. Poudarja, da je za presojo kršitve načela specialnosti predvsem pomembno ugotoviti, ali so bile v postopku neprave obnove upoštevane odločbe sodišč, na podlagi katerih je, oziroma ni bil izdan evropski nalog za prijetje in predajo in ali se je obsojenec odrekel načelu specialnosti ob predaji ter ali je podana katera izmed izjem od načela specialnosti.

10. Strinjati se je mogoče z zagovornikom, da ZSKZDČEU-1 opredeljuje načelo specialnosti, ki določa, v zvezi s katerimi sodbami se lahko kazen izvrši in kdaj je mogoč tudi pregon zahtevane osebe, ki je bila predana Republiki Sloveniji. Nobenega dvoma ni, da je bil obsojenec predan zaradi izvršitve kazni, izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 27991/2010 in III K 72468/2010. Zagovorniki obsojenca so po njegovi predaji Republiki Sloveniji dvakrat predlagali, da se v postopku tako imenovane neprave obnove obsojencu izreče ob upoštevanju vseh že citiranih sodb na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP enotna kazen (prvič je sodišče o predlogu odločilo s pravnomočno sodbo II Kr 27991/2010 z dne 18. 9. 2014, drugič pa s sedaj izpodbijano pravnomočno sodbo). Določbe 407. člena ZKP urejajo takoimenovano nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se v pravnomočni obsodilni sodbi spremeni odločba o kazni. Obnovi se torej samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo pomanjkljivosti ali napake, storjene na primer pri izreku enotne kazni 1. in 2. točka prvega odstavka 407. člena ZKP (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, strani 876 in 877). V obravnavanem primeru je sodišče odpravilo pomanjkljivost, ker niso bile že prej uporabljene določbe o steku, z novo izrečeno enotno kaznijo sedem let in pet mesecev zapora, v katero se tudi všteva v celoti prestani kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Brežicah in Grosupljem. Z izpodbijano sodbo se ne izvršuje ponovno kazen po citiranih sodbah ampak se izvršuje nova kazen sedem let zapora, ki je posledica odločitve sodišča, ki je obsojencu v korist, da se mu izreče za vsa dejanja nova enotna kazen. Z izrekom enotne kazni načelo specialnosti ni bilo prekršeno. Nevzdržno bi bilo in bi bil obsojenec v slabšem položaju, če sodišče, potem ko je bila v zvezi z izvršitvijo kazni zahtevana oseba (obsojenec) predana naši državi, ne bi smelo izreči enotne kazni in bi tako moral obsojenec prestati, poleg že prestane kazni, kot v obravnavanem primeru po sodbah sodišč v Brežicah in v Grosupljem, v celoti kazni po sodbah, zaradi katerih je bil predan in sodišče v postopku tako imenovane neprave obnove ne bi smelo združiti kazni po vseh sodbah in izreči enotne kazni.

11. Enotna kazen se tudi v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP izreče po določbah o steku, praviloma po asperacijskem pravilu, ki omogoča izrekanje enotne kazni s povečanjem najvišje izrečene kazni oziroma posamezne kazni in izrek enotne kazni omejuje tako, da enotna kazen ne sme doseči vsote vseh posameznih kazni zapora (če se za kazniva dejanja v steku določi kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni). Za kazniva dejanja, za katera je pristojno okrajno sodišče, torej za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do treh let pa je tudi določen poseben (izreden) maksimum, ki velja za enotno kazen, da enotna kazen ne sme biti večja od osmih let zapora. Na podlagi načela zakonitosti pri izrekanju kazenskih sankcij je sodišče dolžno odmeriti enotno kazen ob sojenju za katerokoli kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno prej, preden je bila kazen iz prejšnje sodbe prestana. Pri izrekanju enotne kazni v postopku neprave obnove sodišče ravna po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 (odmera kazni obsojencu), ki določa, da če sodišče obsodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil preden je začel prestajati kazen po prejšnji sodbi ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu KZ-1 (stek kaznivih dejanj), pri čemer kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal všteje v izrečeno kazen zapora. Odmera kazni obsojencu se tako po citirani določbi opravi za vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena prej, preden je bila kazen po poprejšnji obsodbi prestana, pri čemer ni nobenih časovnih omejitev, da bi smelo sodišče izreči novo enotno kazen le do končanega prestajanja kazni po prejšnji obsodbi oziroma, da ne bi smelo upoštevati kazni, ki so bile že prestane. Po določbi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP se sme pravnomočna sodba spremeniti, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku.

12. Zagovornik napačno tolmači načelo specialnosti, da se kazni po sodbah sodišč v Brežicah in Grosupljem sploh ne bi smele izvršiti, oziroma da se na takšen način v nasprotju z načelom specialnosti iz 12. in 45. člena ZSKZDČEU-1 sedaj izvršuje kazen. Izvršuje se nova kazen, izrečena na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP, torej kazen, ki je izrečena v posebnem postopku, tako imenovane neprave obnove, za katero seveda v času predaje oziroma zahtevane predaje ni bilo pogojev. Zagovornik tudi spregleda, da sta bili kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Brežicah K 35/2007 in III K 62945/2010 za obsojenca v celoti izvršeni (prestani) prej, preden je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega po sodbah Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 27991/2010, ki je postala pravnomočna dne 6. 2. 2012 in III K 72468/2010, ki je postala pravnomočna dne 29. 10. 2012. Kazen izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah K 35/2007 je bila izvršena v celoti in jo je obsojenec v celoti prestal dne 17. 6. 2010. Kazen eno leto in pet mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem III K 62945/2010 pa je obsojenec prestal v celoti dne 6. 1. 2012. Po obeh nalogih za predajo zaradi izvršitve kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila predaja zahtevana po tem, ko sta bili kazni že prestani po obeh navedenih sodbah. Predaja obsojenca je bila zahtevana po sodbi I K 27991/2010 dne 11. 12. 2012, po sodbi III K 72468/2010 pa dne 18. 10. 2013. Načela specialnosti v zvezi s prestajanjem kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Brežicah in Okrajnega sodišča v Grosupljem tako, ker sta bili kazni prestani že prej, preden sta bila sploh izdana naloga Okrajnega sodišča v Ljubljani za predajo obsojenca zaradi izvršitve kazni, po navedenem ni mogoče uveljaviti. Določbi o načelu specialnosti iz 12. in 45. člena ZSKZDČEU-1 je potrebno razlagati tako, da se po predaji zahtevane osebe ne sme na novo izvršiti nobena kazen v zvezi s katero ni bila dovoljena predaja in se tudi, kar sicer pravilno poudarja zagovornik, ne sme predana oseba preganjati za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim ni bila izvršena predaja. Načelo specialnosti se ne more nanašati na že izvršene kazni, ki so bile izvršene prej, preden je bil nalog za izvršitev kazni, ki so bile predmet postopka za predajo, sploh izdan.

13. Z zagovornikom se je sicer mogoče strinjati, da se nekoga, ki ni bil predan v zvezi z določenim kazenskim postopkom ne sme preganjati, saj zagovornik uveljavlja, da se obsojenec v zvezi s kazenskim postopkom, ki je bil izveden pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki I K 46144/2014 ni izrecno odpovedal načelu specialnosti (sodišče je sicer tolmačilo obsojenčeve izjave na predobravnavnem naroku kot odpoved načelu specialnosti). Vendar pa zagovornik ne more z zahtevo za varstvo zakonitosti, v postopku, v katerem izpodbija pravnomočno sodbo, s katero je bila izrečena obsojencu enotna kazen v postopku neprave obnove, uveljavljati, da niso bili podani pogoji za pregon obsojenca in da so podane okoliščine, ki kazenski pregon izključujejo. Slednje bi bilo mogoče uveljavljati v postopku s pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. I K 46144/2014 z dne 21. 10. 2014, vendar pritožba zoper to sodbo ni bila vložena.

14. Ne gre za enako situacijo kot v zadevi I Ips 10289/2013. V navedeni zadevi je vrhovna državna tožilka, ki ima drugačen procesni položaj pri vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti kot obsojenec in zagovornik, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je poleg sodbe, izdane v postopku tako imenovane neprave obnove, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen, izpodbijala tudi sodbi, ki sta bili izrečeni v postopku, v katerem so obstajale okoliščine, ki so izključevale kazenski pregon, saj se obsojenec v nobenem od obeh postopkov ni odpovedal načelu specialnosti. V zadevi I Ips 10289/2013 je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo in sklepom, ker je ugotovilo, da je izpodbijana sodba pri izreku enotne kazni upoštevala dve obsodilni sodbi, ki v sodbo, s katero je bilo odločeno v postopku neprave obnove, ne bi smeli biti vključeni, saj je procesne predpostavke za dovoljenost kazenskega pregona za kazniva dejanja iz teh dveh sodb, zaradi načela specialnosti niso bile izpolnjene. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju sodb, ki so lahko bile podlaga za odločitev, da se obsojencu na podlagi določb o steku izreče enotna kazen, obsojencu izreklo enotno kazen, medtem ko je obtožna predloga v zadevah, v katerih niso bile izpolnjene procesne predpostavke za dovoljenost kazenskega pregona, na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 352. člena ZKP zavrglo. Državni tožilec ni omejen z rokom za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tako kot obsojenec in zagovornik. Po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodbe odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku. Državni tožilec pa lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti kadarkoli in ni vezan na noben rok. Zahteve vlaga kot državni organ v javnem interesu. Zahtevo lahko vloži zoper katerokoli sodno odločbo oziroma postopek, ki je tekel pred takšno pravnomočno sodno odločbo, lahko jo vloži v škodo ali v korist obdolženca in tudi tako, ki ni niti v korist niti v škodo zaradi nebistvenih kršitev določb kazenskega postopka (tretji odstavek 420. člena ZKP). Obsojenca, zagovornika in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP pa veže poleg roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi dolžnost, da izčrpajo pravno sredstvo, to je da že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko z argumenti uveljavljajo kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavljajo kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti, kar nalaga določba petega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik tudi napačno razume termin „da sodba izgubi svojo samostojnost“. To ne pomeni, da lahko zagovornik vsebinsko z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija eno izmed sodb, ki je bila predmet odločanja v postopku neprave obnove, ker procesne predpostavke za kazenski pregon niso bile podane, v obravnavanem primeru sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki I K 46144/2014. Če bi zagovornik želel uveljaviti procesno kršitev, ki jo zatrjuje, bi moral to procesno kršitev uveljavljati v roku za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in v kolikor bi bila pritožba zoper sodbo zavrnjena, bi lahko to procesno kršitev uveljavljal v roku, ki je predviden za zagovornika po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP za zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija namreč izgubi svojo pravno samostojnost, če je upoštevana v novi sodbi v postopku neprave obnove. Pogoj, da je sodba sploh lahko upoštevana v postopku tako imenovane neprave obnove, je njena pravnomočnost. Pravnomočna sodba torej v odločbi o kazenski sankciji izgubi svojo samostojnost, saj postane sestavni del sodbe, s katero je bila izrečena nova enotna kazen in samo v tem delu, kar je bilo že poudarjeno v tej sodbi, se kazenski postopek obnovi. Obnovi se kazenski postopek, ki se nanaša na odločanje o kazni. Izguba pravne samostojnosti pomeni, da sodba postane del druge sodbe in tako kot samostojna sodba ne obstaja več, saj je v odločbi o kazenski sankciji svojo samostojnost izgubila (primerjaj sodbo I Ips 85102/2010 z dne 14. 4. 2016). Kot je bilo že pojasnjeno, zagovornik ni v enakem procesnem položaju kot državni tožilec in zato zagovornik ne more z vloženim pravnim sredstvom tako s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati sodbe, ki je postala pravnomočna že krepko pred vložitvijo pravnih sredstev zoper sodbo izdano v postopku tako imenovane neprave obnove (sodba I K 46144/2014 Okrajnega sodišča na Vrhniki je namreč postala pravnomočna že 26. 11. 2014). Procesna situacija, ki je bila obravnavana v sodbi I Ips 10289/2013 z dne 22. 5. 2014 ni primerljiva s procesno situacijo v obravnavani zadevi.

15. Po navedenem zagovornik neutemeljeno očita višjemu sodišču, da ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe. Višje sodišče je v točki 6 sodbe utemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe, da so bile v kazenskem postopku, ki se je končal s sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki I K 46144/2014 z dne 21. 10. 2014, podane okoliščine, zaradi katerih je bil začasno izključen kazenski pregon, saj se obsojenec ni odpovedal načelu specialnosti, zaradi česar bi moralo sodišče obtožni akt zavreči, ne pa izreči obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo v točki 5 sodbe, da je ta sodba postala pravnomočna 26. 11. 2014, zato je pritožnik (zagovornik) pravilnosti in zakonitosti te sodbe ne more izpodbijati s pritožbo v postopku, v katerem je bila na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP obsojencu v tako imenovani nepravi obnovi izrečena enotna kazen. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da se zagovornik neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 10289/2013, ker ne gre za primerljivi zadevi, kar je bilo tudi v tej sodbi že pojasnjeno. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je v navedeni zadevi državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je izpodbijala sodbo, izrečeno v postopku neprave obnove pa tudi sodbi, ki sta bili v tej sodbi združeni in sta postali v odločbi o kazenski sankciji del le-te. Utemeljeno je poudarilo, da zakon predpisuje drugačne pogoje za vložitev tega pravnega sredstva, kot za pritožbo, ki je redno pravno sredstvo. Pritožbeno sodišče je zagovorniku odgovorilo na njegove pritožbene navedbe utemeljeno in izčrpno na podlagi zakonskih določb in na podlagi navedb, kaj katero pravno sredstvo pomeni in v kateri fazi postopka se lahko uveljavlja. Zagovornik zato z obširnimi trditvami v zahtevi, da višje sodišče ni zadostilo zahtevi iz 22. člena Ustave, saj za svojo odločitev v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov in da je, ker po oceni zagovornika tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe, kršilo tudi 25. člen Ustave, ne more uspeti. Po vsebini, zagovornik zatrjuje, da je sodišče kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da mora v obrazložitvi sodbe ali sklepa presoditi pritožbene navedbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Z navedbami v točkah 5 in 6 sodbe je pritožbeno sodišče konkretno odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika in določno pojasnilo, kako je doseglo svojo odločitev in zakaj zagovornikove navedbe niso utemeljene.

16. Pravilno pa je tudi zavrnilo zagovornikovo pritožbo, saj pogojev za zavrženje pritožbe kot prepozne, kar zatrjuje zagovornik v delu zahteve, ni bilo. Pritožbeno sodišče je na zagovornikove navedbe v pritožbi v sodbi odgovorilo tudi v drugih točkah vsebinsko, ne le v točkah 5 in 6. Pritožba zagovornika zoper sodbo Okrajnega sodišča II Kr 27991/2010 z dne 10. 8. 2015 je bila pravočasna, zato za zavrženje pritožbe na podlagi 389. člena ZKP ni bilo pogojev. Z navedbami, da bi bilo potrebno pritožbo zavreči, pa zagovornik uveljavlja razloge, ki so obsojencu v škodo, torej razloge, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljaviti.

17. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik niso podane, zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

18. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je na podlagi ocene premoženjskega stanja, ki je ugotovljeno v pravnomočnih sodbah (brez premoženja in dohodkov) obsojenca oprostilo plačila sodne takse.