Jedro

Nasilni pregon iz domače hiše v kraju K. in tritedenska naselitev v barakah oziroma hlevu v drugem kraju, kar vse skupaj ni trajalo najmanj tri mesece, pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 3. člena ZZVN za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 30/99-14 z dne 22.5.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.3.1998. Z navedeno odločbo je bila v revizijskem postopku odpravljena odločba Upravne enote S. z dne 18.2.1997, s katero je prvostopni organ tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 22.10.1943 do 15.5.1945 in pravice iz tega statusa. Tožena stranka je ob reviziji ugotovila, da tožniku ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - izgnanca. Določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, nadalje ZZVN) ne zajemajo skupine ljudi, ki jim je okupator požgal domove in jih pregnal iz domov v sosednje vasi.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema navedbe tožnika, da je dne 22.10.1943 nemški okupator zgodaj zjutraj vdrl v K. in prebivalce skupaj s tožnikom pregnal iz njihovih hiš in iz kraja. Najprej so jih prignali do vasi H. in na to proti 15 km oddaljeni S. Naselili so jih v barake in nato v hlev, kjer so ostali tri tedne. Tožniku in njegovi družini so nato dovolili nastanitev pri sorodnikih v S., kjer so ostali do pomladi leta 1944. Konec meseca aprila leta 1944 so se z dovoljenjem nemških oblasti vrnili v K., kjer pa so zaradi tega, ker je bila njihova hiša izropana, živeli v drugi hiši v vasi. Domov se je lahko vrnil šele po osvoboditvi 15.5.1945. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev upravnega organa, da ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja tožniku, pravilna in da ima podlago v ugotovljenem dejanskem stanju kot tudi v materialnem predpisu. Žrtev vojnega nasilja je oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (1. člen ZZVN). ZZVN v 3. členu določa tudi najkrajše obdobje trajanja prisilnega ukrepa oziroma nasilnega dejanja, to je tri mesece, da se lahko osebi prizna status žrtve vojnega nasilja.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z njegovo zahtevo odločilo brez glavne obravnave. Vsa dejstva in navedbe v tožbi je sodišče enostavno spregledalo in zaključilo, da prereka le pravno presojo ugotovljenih dejstev. Bil je prisilno izseljen in je žrtev vojne. Otroštvo je preživel v nenormalnih okoliščinah in pod prisilo okupatorja. Takšno nasilje je vplivalo tudi na njegovo življenje po vojni. Šele po izdaji izpodbijane sodbe je izvedel za imena in naslova dveh prič, ki sta živeli skupaj z njim v R. Pričanje teh prič bi bilo bistveno v tem postopku, saj bi lahko potrdili, da je prisilno ostal v R. in da je živel v nenormalnih in mnogo slabših razmerah kot drugi prebivalci. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo. Toženi stranki naj se tudi naloži, da mu mora povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske odločbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, ki ga je tožnik uveljavljal v upravnem postopku. Pri izgnanstvu mora biti poleg pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN izpolnjen še dodaten pogoj iz 3. člena navedenega zakona, da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece. Glede na dejansko stanje, ki ga tožnik sam navaja, ni izkazano, da je izpolnjen navedeni pogoj iz 3. člena ZZVN. Zato se v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega sodišča, da glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja niso bili izpolnjeni v ZZVN določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, ki ga je tožnik uveljavljal v upravnem postopku. Nasilno dejanje okupatorja, pregon iz domače hiše v K. in tritedenska naselitev v barakah oziroma hlevu, ni trajalo najmanj tri mesece. Drugih nasilnih dejanj zaradi izgona pa tožnik ne navaja. Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Morebitno priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po noveli zakona iz leta 1999 je stvar drugega postopka.

Ker je sodišče odločalo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, odločanje na glavni obravnavi ni bilo potrebno (1. odstavek 51. člena ZUS). Zato niso bile kršene določbe postopka v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov postopka ni odločalo, saj glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.