Jedro

Ker je sojenje pred prvostopenjskim sodiščem v obravnavnem primeru potekalo znova, so stranke smele predlagati izvedbo dokazov, tako tistih, ki so že bili izvedeni v prejšnjih postopkih, kot tudi novih, zato ni sprejemljivo stališče obrambe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče brez posebnega predloga obrambe tudi v ponovljenem postopku izvesti dokaz z zaslišanjem predmetne priče. Obramba bi, v kolikor je bila prepričana, da je izpovedba priče pomembna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje in bi obsojenca razbremenila krivde, predlog za njeno zaslišanje morala podati tudi v ponovljenem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo obsojenega J. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ ter mu določilo posamezni kazni 10 mesecev zapora in 1 leto ter 6 mesecev zapora, za tem pa izreklo enotno kazen 2 leti in 2 meseca zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani in sodno takso, prav tako pa je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njunih pooblaščencev, ki bodo prav tako odmerjeni s posebnim sklepom. Z. Š. je po drugem odstavku 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ, na prvi stopnji določeno kazen 10 mesecev zapora znižalo na 8 mesecev zapora, izrečeno enotno kazen 2 leti in 2 meseca zapora pa znižalo na 2 leti zapora; v ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik ter v njej uveljavlja kršitev 29. člena Ustave RS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2 odstavku 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni odločilo o dokaznem predlogu obrambe za zaslišanje priče A. K. ter zaradi kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker je glede kaznivega dejanja goljufije v škodo obsojenca uporabilo konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, dejanje pa je pravno opredelilo po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, čeprav je po zatrjevanju obrambe milejši zakon, ki je veljal v času sojenja. Zato predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti ter navaja, da je na vse očitke, ki so ponovitev pritožbenih razlogov že pravilno in sprejemljivo odgovorilo sodišče druge stopnje in sicer tako glede dokaznega predloga obrambe (točka B5 sodbe) kot tudi uporabe zakona, ki je za obsojenca milejši (točka B7 sodbe), zagovornik pa z ničemer novim ni utemeljil zakaj razlogov sodišča ne sprejema.

5. Obsojencu ter njegovemu zagovorniku je bil odgovor vrhovne državne tožilke vročen, pa se o njem nista izjavila.

B.

6. Obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev ustavne pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS, ker s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje tekom dokaznega postopka ni odločilo o dokaznem predlogu obrambe za zaslišanje priče A. K., ki ga je obramba podala že v predhodnem postopku, te svoje odločitve pa v izpodbijani sodbi tudi ni obrazložilo.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev ni podana. Sojenje pred prvostopenjskim sodiščem je tokrat potekalo znova, po razveljavitvi sodbe. Obramba v tem postopku ni predlagala zaslišanja imenovane priče, zato prvostopenjsko sodišče, kot je to pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče pod točko 5 obrazložitve, o izvedbi tega dokaza ni odločalo ter posledično v obrazložitvi sodbe o tem dokazu tudi ni ničesar zapisalo. Predlog obrambe za zaslišanje imenovane priče je bil podan že v prejšnjem sojenju ter ga je prvostopenjsko sodišče kot neutemeljenega zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je tako odločitev prvostopnega sodišča kot pravilno potrdilo (sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 12363/2009 z dne 27. 10. 2011, točka 9 obrazložitve). Ker je sojenje pred prvostopenjskim sodiščem v obravnavnem primeru potekalo znova, so stranke smele predlagati izvedbo dokazov, tako tistih, ki so že bili izvedeni v prejšnjih postopkih, kot tudi novih, zato ni sprejemljivo stališče obrambe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče brez posebnega predloga obrambe tudi v ponovljenem postopku izvesti dokaz z zaslišanjem imenovane priče. Obramba bi, v kolikor je bila prepričana, da je izpovedba A. K. pomembna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje in bi obsojenca razbremenila krivde, predlog za njeno zaslišanje morala podati tudi v ponovljenem postopku. Ker tega ni storila, neutemeljeno uveljavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravice do obrambe.

8. Obsojenčev zagovornik v nadaljevanju uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 4. točke 372. člena ZKP, ki se nanaša na nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navajanji, da je sodišče prve stopnje z navedeno pravno kvalifikacijo kršilo kazenski zakon, saj naj bi bila uporabljena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja v škodo obsojenega, prav tako pa dejanja ni pravno opredelilo po zakonu, ki je veljal v času sojenja (KZ-1), ki je po mnenju obrambe za obsojenca milejši glede na v 99. členu določen znesek velike škode oziroma velike premoženjske koristi.

9. Vrhovno sodišče se v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona sklicuje na razloge sodbe pritožbenega sodišča (točka 7 obrazložitve) ter tako kot pritožbeno sodišče poudarja, da v času storitve dejanj opisanih pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe KZ sicer ni imel posebnih določb o nadaljevanem kaznivem dejanju, je pa bil ta institut uveljavljen v teoriji in sodni praksi kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se je na splošno uporabljal takrat, kadar je storilec hkrati ali zaporedoma storil dve ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki so z življenjskega ali pravnega stališča pomenila celoto, posamezna dejanja pa sestavni del celote. Za tako celoto je šlo, če so bili podani naslednji povezovalni elementi: (i) istost oziroma istovrstnost kaznivega dejanja, (ii) časovna povezanost dejanj in (iii) enoten psihičen odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja, ki se lahko kaže tudi kot splošna odločitev storilca, da bo kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, ki so še nedoločena po načinu, kraju, času storitve itd., lahko pa gre za primer, ko vsaka nova odločitev za storitev kaznivega dejanja pomeni obnovitev prejšnje. Ob teh elementih je moral biti podan vsaj še en variabilni element (npr. enotnost kraja, izrabljanje enake priložnosti, identičnost oškodovanca ipd.), kar vse je pri obravnavanih dejanjih ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 10. Že iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da gre za istovrstni kaznivi dejanji, ki sta bili izvršeni s krajšim časovnim razmikom (julij 2004 in september 2004), iz njene obrazložitve (str. 20) pa je moč razbrati, da je obsojenec z vsakim od navedenih in obrazloženih ravnanj izvrševal zakonske znake kaznivega dejanja goljufije z enotnim naklepom, usmerjenim v isto posledico - pridobivanje protipravne premoženjske koristi. Te okoliščine kažejo, da sta dejanji tako tesno povezani, da z življenjskega in pravnega vidika predstavljata celoto oziroma nadaljevano kaznivo dejanje. Zato sodišče, ki je ravnanji obsojenca opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, ni zagrešilo zatrjevano kršitev kazenskega zakona.

11. Kar zadeva pravno opredelitev dejanj, zajetih v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, ko gre za dejanja storjena v temeljni ali kvalificirani obliki, je sodna praksa, kot pravilno navaja sodišče druge stopnje pod točko 7 obrazložitve sprejela stališče, da se dejanja pravno opredelijo po najtežji obliki, to je po kvalificirani obliki. Tako je v obravnavani zadevi postopalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Po določbah o časovni veljavnosti kazenskega zakona tako v prej kot tudi v sedaj veljavnem kazenskem zakoniku se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 3. člena KZ in prvi odstavek 7. člena KZ-1); le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni, se uporablja zakon, ki je za storilca milejši (drugi odstavek 3. člena KZ in drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obsojenčevo dejanje pravno opredelilo po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ker je ugotovilo, da je ta milejši od zakona, ki je veljal v času sojenja, ter svoje stališče ustrezno argumentiralo. Ker se uporabi zakon kot celota in ne le njegovi posamezni členi, kar pomeni, da ni dovoljena istočasna uporaba obeh kazenskih zakonov, je že pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo izvajanja obrambe, ki jih ta ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi bila ob pravilni kvalifikaciji očitanega ravnanja za obsojenca kazen lahko nižja, če bi bili dejanji pravno opredeljeni po zakonu, ki je veljal v času sojenja. Pritrditi je pritožbenemu sodišču (točka 7 obrazložitve sodbe), da bi bil v primeru, če bi bili kaznivi dejanji iz točke 2 prvostopnega izreka pravno opredeljeni kot kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, obsojenec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj, pri tem bi bilo eno izmed njih po pravni kvalifikaciji enako težko, kot ga je bil spoznan za krivega z izpodbijano sodbo. Posledično bi mu bili določeni dve posamezni kazni in ne le ena, kot mu je bila za nadaljevano kaznivo dejanje. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča uporaba KZ-1 za obsojenca ne bi pomenila uporabo milejšega zakona, ampak nasprotno. Sicer pa sta razloge za pravno opredelitev obsojenčevih dejanj prepričljivo in pravilno obrazložili obe nižji sodišči. C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

14. Odločitev o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.