Jedro

Iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov in predlagal dokaz s poizvedbami pri delodajalcu. Tudi tega, zakaj tega dokaza ni izvedla oziroma zakaj ga je štela za nepomembnega, ni pojasnila. Nadalje ni pojasnila, zakaj po njenem prepričanju tožniku upravičenost do BPP preneha s 1. 7. 2020, tj. zakaj šteje, da upravičenost do BPP v primerih iz 42. člena ZBPP preneha po zakonu in se o tem izda ugotovitvena odločba (in ne z izdajo odločbe, ko bi bila ta konstitutivna) in zakaj so se zakonski pogoji stekli ravno ta dan. Prav tako ni pojasnila, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka. Pri tem pa je sama preverjala in v izpodbijanem sklepu ugotavljala tožnikove trimesečne dohodke.

Izrek

I. Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže. II. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 126/2020 z dne 19. 10. 2020 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju toženka) odločil, da tožniku z dnem 1. 7. 2020 preneha upravičenost do redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po odločbi sodišča Bpp 126/2020 z dne 18. 5. 2020 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. P 171/2019 (1. točka izreka) in odvetnico A.A. razrešil dolžnosti izvajanja BPP po tej odločbi (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku 18. 5. 2020 dodeljena redna BPP, v oktobru 2020 pa je toženka po uradni dolžnosti opravila poizvedbe o njegovih obdavčljivih dohodkih in ugotovila, da je junija in julija 2020 prejel dohodek v znesku 850,00 EUR, avgusta pa 900,00 EUR. Prav tako je konec junija prejel regres v višini 1000,00 EUR oziroma, ker gre za periodični dohodek, ki se ga upošteva skladno z določbo 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v višini 132,24 EUR (1000 EUR : 3 – (0,5 X 402,18). Že brez upoštevanja regresa je tožnik presegel dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (ki znaša 804,36 EUR) oziroma od navedenega meseca ne izpolnjuje več finančnega pogoja do BPP. Ni sporno, da tožnik o tem ni obvestil toženke, in sicer je pojasnil, da zato, ker ni vedel, da se regres upošteva pri presoji upravičenosti do BPP, ostali dohodki pa so bili zgolj začasni, zaradi česar ni pomislil, da bi to utegnilo vplivati na njegovo upravičenost do BPP. Upoštevaje navedeno je toženka skladno z 42. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odločila, da tožniku z dnem 1. 7. 2020 upravičenost do BPP po odločbi Bpp 126/2020 preneha.

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi lahko toženka, ker je izpodbijano odločbo izdala 19. 10. 2020, preverjala le dohodke v zadnjih treh mesecih pred izdajo sklepa, torej v septembru, avgustu in juliju. Regres je bil tožniku izplačan junija, kar je izven trimesečnega obdobja in ga toženka glede na določilo drugega odstavka 23. člena ZSVarPre ne bi smela upoštevati, ker ne dosega 48 zneskov minimalnega dohodka. Glede nekoliko višjih neto izplačil za mesece junij, julij in avgust, pa je tožnik v svoji izjavi zatrjeval, da je šlo le za enkratna in začasna povišanja, ker mu je delodajalec zaradi povečanega obsega dela odredil nadurno delo. O teh, relevantnih trditvah, za katere je predlagal tudi dokazovanje s poizvedbami pri njegovem delodajalcu, sklep nima nobenih razlogov in se ga ne da preizkusiti. Prav tako toženka ni obrazložila, zakaj predlaganega dokaza ni izvedla, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Pri začasnem povišanju plače zaradi povečanega oziroma nadurnega dela gre za občasne, neperiodične dohodke, ki se upoštevajo le v višini, ki jo določa 23. člen ZSVarPre. Ker so preračunani na mesečno povprečje nižji od polovice osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre se po določilu prvega odstavka 23. člena ZSVarPre ne upoštevajo.

3. Iz previdnosti še ugovarja, da toženka ni imela pravne podlage, da je BPP ukinila za nazaj, z datumom 1. 7. 2020, sklep pa tudi nima relevantnih ugotovitev za prenehanje s tem datumom, saj v njem ni podatkov o višini tožnikovih prejemkov za tri koledarske mesece pred 1. 7. 2020 niti jasnih razlogov, zakaj je tožniku BPP odvzeta že z navedenim datumom. Tožnik je prava neuka stranka in ni vedel, da se regres za dopust sploh upošteva kot dohodek, za povišanje plače zaradi nadur pa ni vedel, da jih bo prejemal tri mesece. Zaradi enkratnosti tega dohodka je bil prepričan, da nimajo vpliva na upravičenost do BPP. Nesporočanje sprememb ima lahko za posledico prenehanje upravičenosti le v primeru, če so spremembe take, da vplivajo na upravičenost do BPP. Na dan 1. 7. 2020 pa v izpodbijanem sklepu take spremembe niso izkazane, saj toženka mesečnih plač za tri koledarske mesece pred 1. 7. 2020 ni ugotavljala. Prav tako se ne strinja s toženkino razlago prvega odstavka 23. člena ZSVarPre glede regresa, torej da se ga preračuna na mesečno povprečje le za obdobje treh mesecev, saj bi bili ob takšni razlagi prosilci neenakopravno obravnavani. Njihova pravica bi bila namreč odvisna od časa vložitve prošnje za BPP. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v roku, ki ga je za odgovor na tožbo določilo sodišče, ni odgovorila, ampak je to storila po poteku tega roka, pri čemer pa je, sklicujoč se na 103. člen Zakona o upravnem sporu (op. sodišča: ta določba se nahaja v Zakonu o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da je do zamude prišlo zaradi očitne pomote, saj je prejela v odgovor dve tožbi istega tožnika. V zadevi I U 1886/2020 je bil določen rok za odgovor 15 dni, v predmetni zadevi pa 5 dni, kar je referent službe za BPP pomotoma spregledal in sporočil strokovni sodelavki, ki je zaradi epidemije Covid 19 delala od doma in pozivov ni videla. Ker je zaradi očitne pomote prišlo do zamude roka, vendar ne več kot tri dni, predlaga, da sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in odgovor toženke sprejme v obravnavo.

5. V odgovoru na tožbo navaja, da je dolžna v primeru spremembe o pravici odločati na novo, in sicer s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, kar izhaja iz 42. b člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUJPS), ki ga je treba uporabiti tudi pri odločanju po ZBPP, slednji pa napotuje na ZSVarPre. ZSVarPre v 43. členu izrecno določa, da se v zvezi z dolžnostjo in rokom sporočanja sprememb, načinom upoštevanja sprememb, idr. upoštevajo določbe ZUJPS. Dejstvo, da organ odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe izhaja tudi iz prvega odstavka 43. člena ZBPP. Glede na te predpise in upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 80/2018 in VIII Ips 310/2015 meni, da je za odločitev o prenehanju upravičenosti do BPP bistvena ugotovitev, kdaj je prišlo do spremembe, ki vpliva na upravičenost do BPP. Niti ZBPP niti ZUJPS pa ne omejujeta presoje o tem, ali je BPP upravičena, zgolj na obdobje treh mesecev. Toženka je ugotovila, da je tožnik že v juniju presegel dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma da v tem mesecu ni več izpolnjeval finančnega pogoja za Bpp. Sprememba je torej nastala že v juniju 2020, zato toženka vztraja, da so podani pogoji za izdajo sklepa o prenehanju redne BPP s prvim dnem naslednjega meseca, tj. 1. 7. 2020. Kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da so nadure občasni, neperiodični dohodek iz 23. člena ZSVarPre, saj je po 126. členu Zakona o delovnih razmerjih plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Dodatek za nadurno delo predstavlja plačo oziroma njen del in gre torej za periodični dohodek. Navedbe v dopisu so bile nesubstancirane, nesubstanciranih trditev pa ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

6. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dopusten.

7. Prvi odstavek 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da če stranka, ki iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

8. Po 38. členu ZUS-1 rok za odgovor na tožbo določi sodišče. Ta rok ne sme biti daljši od 30 dni (drugi odstavek). Tožena stranka mora v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek).

9. Vložitev odgovora na tožbo je po določbah ZUS-1 strankina pravica in ne sodelovalna dolžnost, katere nespoštovanje bi bilo sankcionirano. Tožena stranka je po tretjem odstavku 38. člena ZUS-1 v roku za odgovor na tožbo dolžna sodišču poslati le spise, ki se nanašajo na zadevo in je tako sankcionira le kršitev te dolžnosti. Opustitev oziroma neobrazloženost odgovora na tožbo v upravnem sporu zato ne more imeti enakih posledic, kot jih ima lahko v pravdi, ko bi se dejstva, navedena v tožbi štela za priznana oziroma bi bila izdana zamudna sodba.1 Tudi glede nepredložitve spisov zakon določa, da sme sodišče, če jih toženka ne predloži v roku, odločiti brez njih. Vendar sme toženka spise predložiti tudi kasneje, vse do odločitve sodišča. Brez spisov bo sodišče odločalo le, če jih do odločitve kljub predhodnemu dvakratnemu pozivu ne bo prejelo.2

10. Glede na navedeno je sodišče upoštevalo, da je toženka vložila odgovor na tožbo, ki ga je vložila po izteku roka, ki ga je določilo sodišče, saj v času, ko ga je prejelo, o tožbi še ni odločilo. Zato je predlog za vrnitev v prejšnje stanje nepotreben oziroma nedopusten in ga je sodišče zavrglo (120. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka svojo odločitev poimenovala kot sklep, vendar gre po vsebini za odločbo izdano v upravni zadevi. Upravna zadeva je namreč odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Z izpodbijano odločitvijo je toženka odločila, da tožnik ni več upravičen do BPP, kar je odločanje o prenehanju pravice, ki mu je bila dodeljena z upravno odločbo. Tudi drugi odstavek 42. člena ZBPP predvideva, da se prenehanje upravičenosti do BPP ugotovi z izdajo odločbe. Zato je zoper izpodbijano odločitev upravni spor dopusten na podlagi 2. člena ZUS-1. 13. Med strankama ni sporno, da je tožnik v juniju, juliju in avgustu prejel dohodke, kot jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja toženka. Sporno pa je, ali je povečanje dohodka (glede na dohodek ob dodelitvi BPP) periodičen dohodek, ali občasen, neperiodični dohodek.

14. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da ga je toženka izdala na podlagi 42. člena ZBPP, ki pa je določba procesne narave, saj določa, da strokovna služba za BPP začne postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ker upravičenec ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike brezplačne pravne pomoč (prvi odstavek). Upravičenost do BPP pa se ne ugotavlja na podlagi te zakonske določbe, ampak je treba upoštevati tudi določbe drugih predpisov.

15. Taka sta prvi odstavek 20. člena ZSVarPre, ki določa, da se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge in prvi odstavek 23. člena ZSVarPre, po katerem se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v obdobju iz 20. člena tega zakona, upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona.

16. Iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, tj. kot plače, pokojnine, preživnine, rente in druge dohodke, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih (tretji odstavek 21. člena ZSVarPre), čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov in predlagal dokaz s poizvedbami pri delodajalcu. Tudi tega, zakaj tega dokaza ni izvedla oziroma zakaj ga je štela za nepomembnega, ni pojasnila. Nadalje ni pojasnila, zakaj po njenem prepričanju tožniku upravičenost do BPP preneha s 1. 7. 2020, tj. zakaj šteje, da upravičenost do BPP v primerih iz 42. člena ZBPP preneha po zakonu in se o tem izda ugotovitvena odločba (in ne z izdajo odločbe, ko bi bila ta konstitutivna) in zakaj so se zakonski pogoji stekli ravno ta dan. Prav tako ni pojasnila, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka. Pri tem pa je sama preverjala in v izpodbijanem sklepu ugotavljala tožnikove trimesečne dohodke.

17. Takšne odločitve sodišče ne more preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri tem še dodaja, da je toženka v odgovoru na tožbo sicer obrazložila, zakaj ni upoštevala tožnikovega dokaznega predloga, zakaj je štela dohodek iz nadur za periodični dohodek in zakaj je štela, da je upravičenost do BPP prenehala 1.7. 2020. Vendar sodišče pravilnosti teh stališč oziroma uporabljenih predpisov ne more presojati, to pa ne zaradi zatrjevane zamude roka za odgovor na tožbo, ampak zaradi vsebine odgovora na tožbo, saj toženka z njim dopolnjuje obrazložitev izpodbijanega akta. V upravnem sporu namreč sodišče ne razsoja o spornem razmerju med strankama (po stanju dejstev na dan izdaje sodbe kot to velja v pravdnem postopku), ampak presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe. To pomeni, da bi morala toženka že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in jih zato ne more dopolnjevati z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu.

18. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

19. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povečano za davek na dodano vrednost. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife ZST-1).

1 Glej I U 1341/2016 z dne 13. 12. 2016. 2 Erik Kerševan, Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 255