Jedro

Sodišče prve stopnje po tem, ko je izdalo zamudno sodbo zoper prvotoženo stranko (delodajalca tožnika), s katero je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nematerialno škodo delno ugodilo, ni imelo podlage, da se izreče za stvarno nepristojno za obravnavanje tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko (zavarovalnico). Pri obeh toženih strankah gre za navadna sospornika na pasivni strani, glede katerih je sodišče prve stopnje stvarno pristojno, da obravnava sporno zadevo in zaključi postopek v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanih sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, zaradi česar se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Tožnik se je pritožil zoper sklep iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da izpolnjuje tožbeni zahtevek pogoje po b točki 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, saj se spor nanaša na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, razteza pa se tudi na drugo toženo stranko, to je zavarovalnico. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da z izdajo zamudne sodbe zoper prvotoženo stranko v nadaljevanju ni pristojno za odločanje zoper sospornika oziroma drugotoženo stranko. Z izdajo zamudne sodbe ni bilo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku. Izvršilni naslov za poplačilo zahtevane terjatve v razmerju do enega solidarnega dolžnika v ničemer ne vpliva na pravico, da uveljavlja odškodnino tudi od drugega dolžnika, saj bi bil ta razbremenjen obveznosti samo v primeru, v kolikor bi bila celotna terjatev pravnomočno prisojena. V takšnem primeru bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti zahtevek zoper drugotoženo stranko. Ne strinja se tudi z določitvijo krajevne pristojnosti sodišča za drugotoženo stranko. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da v sporu ne more biti pasivno legitimirana stranka, saj v skladu s pogoji, ki so sestavni del zavarovalne police, ni podanega zavarovalnega kritja za odgovornost za škodo. Ne strinja se tudi z navedbo tožnika, da bi moralo biti za reševanje spora pristojno sodišče v Kopru, namesto v Mariboru. Zato je tožba, ki je vložena zoper njo kot drugotoženo stranko, neutemeljena, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje v njenem primeru izdati zavrnilno sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu, izhajalo iz zmotne pravne podlage, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Tožnik je v sporu uveljavljal zoper prvo in drugotoženo stranko plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu z zahtevo, da se ugotovi solidarna odgovornost toženih strank za škodo. Glede odgovornosti drugotožene stranke za škodo se je skliceval na polico o sklenjenem zavarovanju odgovornosti med strankama (priloga B/1). V skladu z določbo 5. člena ZDSS-1 se med individualne delovne spore uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (1. odstavek točka c 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (2. odstavek 5. člena ZDSS-1).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje razsodilo z delno zamudno sodbo dne 11. 3. 2011, ko je prvotoženi stranki naložilo, da plača tožniku odškodnino za nematerialno škodo v višini 8.500,00 EUR, pri čemer je v presežku zahtevek (do zneska 12.500,00 EUR) zavrnilo, poleg tega pa zavezalo prvotoženo stranko tudi za plačilo materialne škode v višini 396,00 EUR. Vendar sodišče prve stopnje po tako izdani zamudni sodbi zoper prvotoženo stranko, ko je delno ugodilo tožbenim zahtevkom, v nadaljevanju ni imelo pravne podlage, da se je izreklo za nepristojno za obravnavanje zahtevkov zoper drugotoženo stranko. Pri obeh toženih strankah gre za navadna sospornika na pasivni strani, glede katerih je sodišče prve stopnje stvarno pristojno, da obravnava sporno zadevo in zaključi postopek v celoti, ne ozirajoč se na dejstvo, da je odločitev o zahtevkih zoper prvotoženo stranko že postala pravnomočna na podlagi delne zamudne sodbe. V tej zvezi pritožba pravilno opozarja, da takšen izvršilni naslov za plačilo odškodnine, ki je v razmerju do prvega solidarnega dolžnika, v ničemer ne vpliva na tožnikovo pravico, da uveljavlja odškodnino tudi od drugega solidarnega dolžnika, ki bi bil seveda razbremenjen plačila, v kolikor bi sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko. Tožnik ima namreč še naprej interes do celotnega plačila nematerialne škode, torej do višine 12.500,00 EUR, kar navedeno pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju po vsebini obravnavati takšen zahtevek tudi v razmerju do drugotožene stranke, glede katere ima kot solidarnega dolžnika stvarno pristojnost, da v sporu izvede postopek do njegovega zaključka.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.