Jedro

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in ugotovilo obstoj služnostne pravice peš hoje in voženj s poljskimi vozili in traktorjem, zavrnilo pa je zahtevek na ugotovitev služnostne pravice za vožnjo z osebnimi avtomobili, tovornimi vozili in poljedelskimi stroji. Zato je tožeča stranka uspela le v 70 %, tožena pa v 30 %.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožene stranke so dolžne povrniti tožeči stranki 1.661,87 EUR stroškov postopka in sicer tako, da bremeni ¾ vseh stroškov v višini 1.246,40 EUR M. K. in F. M., ki sta jih dolžni plačati nerazdelno, ¼ vseh stroškov v višini 415,47 pa J. in F. Š., ki sta jih dolžna plačati nerazdelno, vsi v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki M. K. 415,47 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prvo in drugo toženima strankama pa solidarno 444,00 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vsem štirim toženim strankam je tožeča stranka dolžna nerazdelno povrniti 35,00 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti vsem štirim toženim strankam 42,86 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo še o stroških pravdnega postopka in toženim strankam naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 2.374,10 EUR tako, da morata ¾ vseh stroškov v višini 1.780,57 EUR nerazdelno povrniti tožeči stranki prvotoženka in drugotoženka K. M. in M. F., ¼ stroškov v višini 593,53 EUR pa prav tako nerazdelno J. in F. Š. Sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka v pretežnem delu uspela z zahtevkom na ugotovitev služnostne pravice, saj je v korist parcele 62/1 vpisane pri vložku št. ... k.o. Vodule kot gospodujoče nepremičnine, ki je last tožeče stranke, ugotovilo obstoj služnostne pravice voženj s poljskimi vozili in traktorjem preko skrajnega južnega dela parcele št. ... in ... in ... vse vpisane pri vložku št. ... k.o. V., last K. M. in M. F. ter preko skrajnega južnega dela parcele ... sadovnjak, ki je vpisana v vložku št. ... k.o. V., last ostalih dveh tožencev. Sodišče je zavrnilo zahtevek, da obstaja služnostna pravica vožnje z osebnimi vozili, tovornimi vozili in poljedelskimi stroji ter zahtevek za širšo služnostno pravico. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da z zavrnilnim delom zahtevka niso nastali posebni stroški, zato je štelo, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela v celoti in je toženim strankam naložilo povrnitev njenih stroškov.

Tožene stranke so se zoper sklep pravočasno pritožile in uveljavljajo vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očitajo, da ni sledilo sklepu višjega sodišča, s katerim je enkrat že razveljavilo odločitev o stroških in kjer je sodišče zapisalo, da pritožbeno sodišče ne šteje, da je tožeča stranka uspela s pretežnim delom zahtevka. Tožeča stranka ni uspela z zahtevkom v pretežnem delu kot je zmotno navedlo sodišče, pač pa le v manjšem delu svojega zahtevka. Zato je sodišče napačno zaključilo, da so tožene stranke dolžne povrniti vse stroške postopka, saj tožeča stranka dejansko ni uspela z bistvenim delom s tožbo zasledovanega interesa. Sodišče bi moralo določiti delež uspeha, pa čeprav ne gre za denarno terjatev. Sodišče pa je tožeči stranki tudi neutemeljeno priznalo 50 točk za poročilo stranki, saj ta strošek ni izkazan. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbe so delno utemeljene.

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in vse stroške neutemeljeno naložilo v povrnitev toženim strankam. Temeljni kriterij za odločitev o stroških postopka je uspeh stranke (ZPP, člen 154/I ZPP). Uspeh stranke je 100 %, če z zahtevkom v celoti uspe, torej če sodišče izda ugodilno sodbo. To načelo velja tako pri denarnih kot tudi pri nedenarnih zahtevkih. Drugi kriterij je določen v drugem odstavku 154. člena ZPP. Ureja situacijo, ko stranka deloma zmaga v pravdi. Sodišče lahko v tem primeru odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Interes stranke v postopku ni le, da se njenemu zahtevku ugodi, ampak tudi, da se ji povrnejo stroški postopka. Zato mora sodišče pri delnem uspehu stranke še posebej skrbno odločiti o stroških postopka, takšno odločitev pa mora biti “razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična” (komentar k členu 154 Nine Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 31). Tretji odstavek 154. člena ZPP res dopušča sodišču, da odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, kadar nasprotna stranka uspe s pretežnim delom zahtevka oziroma kadar ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Vendar pa mora sodišče kumulativno upoštevati dva kriterija: sorazmerno majhen neuspeh in da zaradi tega niso nastali posebni stroški.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo le okoliščino, da z zavrnitvijo zahtevka niso nastali posebni stroški, medtem ko se ni ukvarjalo in ni upoštevalo okoliščine, s kakšnim delom zahtevka je tožeča stranka uspela. Ravno ta okoliščina pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi pomembna. Sodišče prve stopnje je s sodbami z dne 18. 9. 2006 in 4. 6. 2009 ugotovilo obstoj služnostne pravice po zemljiščih tožencev in sicer peš hoje ter voženj s poljskimi vozili in traktorjem v širini 2,23 metra, zavrnilo pa je zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice za vožnje z osebnimi avtomobili, tovornimi vozili in poljedelskimi stroji ter za širšo traso kot 2,23 metrov. Ob primerjavi ugodilnega in zavrnilnega dela pa ne drži zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka uspela s pretežnim delom zahtevka. Po mnenju pritožbenega sodišča je uspeh tožeče stranke (ob upoštevanju obeh kriterijev) manjši, le 70 %, uspeh tožene stranke oziroma obeh toženih strank pa le 30 %. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi to, da ne gre za denarni zahtevek ampak za ugotovitev obstoja služnostne pravice. Zgolj dejstvo, da je vrednost spornega predmeta v obeh primerih enaka pa še ne pomeni, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje delno nepravilna. V tem delu je bilo potrebno sklep o stroških spremeniti tako, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni povrniti tožeči stranki od ¾ stroškov le 70 %, enako pa tudi drugotožena in tretjetožena stranka od ¼ stroškov le 70 %. Glede na takšno odločitev pa je tožeča stranka dolžna povrniti toženim strankam solidarno 30 % stroškov postopka. Pritožniki s pritožbo pavšalno izpodbijajo tudi priznanih 50 točk, vendar pa pritožba v tem delu ni utemeljena, saj je bila tožeča stranka upravičena do povrnitve takšne nagrade.

Tako sta prvo in drugotožena stranka dolžni povrniti od skupnih stroškov 1.661,80 EUR (70 %) 1.246,40 EUR, drugo in tretje toženi stranki pa 415,47 EUR. Prvotožena stranka je priglasila stroške po stroškovniku z dne 18. 9. 2006 (ko jo je zastopala odvetnica M. N.) in je upravičena po tem stroškovniku do stroškov od celotne priznane vsote 1.622,17 EUR 486,65 EUR, kolikor znaša 30 % teh stroškov. Ti stroški so nastali le prvo toženi stranki, saj drugotožena stranka stroškov ni priglasila. Pri tem pa pritožbeno sodišče od teh stroškov ni priznalo 300 točk za odgovor na predpravdni zahtevek ker odgovora ni v spisu, znižalo pa je tudi nekaj točk za urnine. Po stroškovniku pooblaščenca odvetnika T. B. z dne 4. 6. 2009 pa sta prvo in drugo toženi stranki upravičeni do povrnitve stroškov od zneska 1.480,18 EUR 30 %, kar znese 444,00 EUR (ne pa tudi do stroškov odgovora na pritožbo in nadaljnje urnine za 5. 5. 2008 še 200 točk in 4. 6. 2009 še 100 točk).

Vsi štirje toženci (tudi druga dva toženca) sta dala pooblastilo za sestavo pritožbe odvetniku B. (10. 8. 2010), zato so upravičeni do povrnitve ustreznega dela (30 %) stroškov za pritožbo z dne 22. 8. 2010, s katero so uspeli in sicer po stroškovniku in kar znese ob upoštevanju 30 % uspeha 35,00 EUR in ta znesek je dolžan tožnik plačati nerazdelno vseh štirim tožencem. Toženci pa so upravičeni tudi do povrnitve stroškov tega pritožbenega postopka in sicer ob upoštevanju 30 % pritožbenega uspeha in po stroškovniku skupaj 42,86 EUR. Tudi te stroške jim je tožnik dolžan povrniti nerazdelno, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.