Jedro

Stranka ne more s sklicevanjem na škodo, ki naj bi ji nastala zaradi odstranitve nelegalne gradnje (na podlagi inšpekcijskega ukrepa), utemeljevati težko popravljive škode v obravnavanem upravnem sporu, ki se nanaša na legalizacijo sporne gradnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je predlagala, da se na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 do pravnomočne odločitve o njeni zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – opornega zidu višine 1,5 m na zemljišču parc. št. ..., vloženi 22. 12. 2008, toženi stranki in njenim organom v sestavi prepoveduje kakršnokoli poseganje, zlasti pa odstranitev navedenega opornega zidu.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica tožbo vložila zaradi izdaje zavrnilne odločbe v zvezi z vloženo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja (legalizacijo). S predlagano ureditveno začasno odredbo pa predlaga zadržanje izvršitve sklepa o dovolitvi izvršbe inšpekcijskega ukrepa, ki je bil tožnici izrečen z odločbo prvostopenjskega inšpekcijskega organa z dne 13. 1. 2009. Res je, da je izvršba inšpekcijskega ukrepa v povezavi z zavrnitvijo izdaje gradbenega dovoljenja, saj se z zavrnitvijo izdaje gradbenega dovoljenja nelegalna situacija, ki je bila vzpostavljena z gradnjo opornega zidu brez gradbenega dovoljenja, še nadalje vzdržuje. Tožnica je s tem, ko je gradila oporni zid brez ustreznega dovoljenja, nase prevzela tveganje za nastanek pravnih posledic, povezanih z njegovo legalizacijo oziroma odstranitvijo. Tudi zatrjevana škoda, ki bo nastala v zvezi z morebitno odstranitvijo tožničinega nelegalno zgrajenega opornega zidu, po presoji sodišča ni v neposredni zvezi z izvrševanjem izpodbijanega akta in ne predstavlja tiste relevantne težko popravljive škode, s katero bi bilo mogoče utemeljevati predlagano začasno ureditev.

3. Tožnica vlaga pritožbo zaradi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in izda predlagano začasno odredbo, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je kot sporno pravno razmerje treba šteti vprašanje dopustnosti in s tem zakonitosti gradnje opornega zidu, ne zgolj ozko pravno stanje, ki se navezuje na sam predmetni upravni spor. Če bi bilo njenemu zahtevku iz obravnavanega upravnega spora ugodeno, inšpektor ne bi imel nikakršne podlage več za ukrepanje v zvezi z odstranitvijo opornega zidu. Poudarja, da bi se z izdajo predlagane začasne odredbe doseglo, da se do pravnomočne odločitve vzdržuje stanje, ki nobeni od strank ne povzroča škode, saj javna korist ni z ničemer prizadeta. Navaja, da je upravna enota v nekaterih drugih primerih lastnikom nepremičnin na istem območju, ob enakih formalnih in dejanskih okoliščinah, dopustila gradnjo opornih zidov, zato tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o prizadetosti javne koristi. Le-ta bo bistveno bolj prizadeta v primeru, če tožnici uspe pridobiti gradbeno dovoljenje za oporni zid in se izkaže, da je upravni organ ravnal nezakonito, ko je zavrnil izdajo gradbenega dovoljenja, če seveda v vmesnem času inšpekcijski organ oporni zid podre. Tožnici bo v tem primeru nastala znatna škoda, povrnitev škode bi morala zahtevati od države, čeprav je malo verjetno, da bi bila pri tem uspešna. Takšni postopki in arbitrarno ravnanje državnih organov nikakor ne gredo v smeri varovanja javne koristi in sodišče je tisto, ki bi moralo s svojimi ravnanji skrbeti, da se z ravnanji državnih organov javna korist res varuje, ne pa, da se pod krinko varovanja javne koristi posameznikom neutemeljeno in protipravno s strani države povzroča škoda.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa izhaja, da lahko tožnik iz razlogov drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih izkaže za potrebno.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da tožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje (bodočo) škodo, ki zanjo izhaja iz drugega pravnega razmerja, ki se ne ureja z izpodbijanim upravnim aktom (odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 13. 10 2010), ampak z inšpekcijsko odločbo (z dne 13. 1. 2009). Tožnica ne more s sklicevanjem na škodo, ki naj bi ji nastala zaradi odstranitve nelegalne gradnje, za verjetnega izkazati nastanek težko popravljive škode v obravnavanem upravnem sporu, ki se nanaša na legalizacijo opornega zidu. Pravno razmerje, ki ga je treba začasno – do izdaje pravnomočne sodne odločbe – urediti, mora namreč biti v neposredni zvezi z razmerjem, ki ga v upravnem sporu izpodbijani akt ureja. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v svojem sklepu I Up 265/2009 z dne 16. 7. 2009. 7. Poleg tega po presoji Vrhovnega sodišča tožnica ni uspela dokazati obstoja (oziroma možnost nastanka) težko popravljive škode, kot bistvenega pogoja za izdajo začasne odredbe tako po drugem kot po prvem odstavku 32. člena ZUS-1. Težko popravljivo škodo mora tožnik s stopnjo verjetnosti izkazati že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Jasno in določno mora navesti okoliščine in dejstva, podprta z ustreznimi dokazi, ki se nanašajo na možnost nastanka težko popravljive škode ter njeno višino. Stranka mora tudi jasno izkazati, da je škoda, kakršno zatrjuje in dokazuje, zanjo težko popravljiva. Zgolj z navedbo, da bi z odstranitvijo spornega opornega zidu nastala škoda v višini 20.000 EUR (pri čemer zgolj materialna škoda v skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča praviloma ne predstavlja težko popravljive škode) in da bi imela ob morebitnem uspehu v tem upravnem sporu težave pri povrnitvi škode od države, pa tožnica po presoji Vrhovnega sodišča težko popravljive škode ni uspela izkazati.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).