Jedro

Da pa tožena stranka ugovora delne krivde tekom pravde ni podala, pa so tudi neutemeljena pritožbena izvajanja tožeče stranke, ker je tožena stranka tekom pravde navajala, da je podana izključna krivda tožnika za nastali škodni dogodek.

Tak ugovor o izključni krivdi (drugi odstavek 177. člena ZOR) pa zajema tudi ugovor o delni krivdi (tretji odstavek

177. člena ZOR).

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 869.000,00 (osemsto devetinšestdeset tisoč 00/100) SIT z zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003 in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2003 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti za

434.024,00 (štiristo štiriintrideset tisoč štiriindvajset 00/100) SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2005 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne." V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko iz naslova nepremoženjske škode obsodilo na plačilo odškodnine tožniku v znesku 423.600,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka prvostopne sodbe. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 96.251,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu.

Proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi "vseh pritožbenih razlogov". Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu.

Pravdni stranki odgovora na pritožbi nista vložili.

Pregled zadeve pokaže naslednje: V pritožbenem postopku ni sporno, da je do poškodbe tožnika prišlo pri nastavitvi rezkalnika (stroj za obdelavo lesa), ko je tožnik želel v leseno letev dolžine 2 m in širine 60 cm ter debeline okrog 3 - 4 cm izdelati utor, pri čemer je rezkalnik nevarna stvar v smislu drugega odstavka 153. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določbi 174. člena ZOR pa za škodo od nevarne stvari odgovarja njen lastnik, ki pa je v danem primeru svojo civilno odgovornost imel zavarovano pri toženi stranki. Po določbi tretjega odstavka 177. člena ZOR je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

Prvostopno sodišče ima prav, da je pri nastanku škodnega dogodka podana delna krivda tožnika. Ta se kaže v tem, da tožnik pred začetkom dela oziroma med samim delom ni uporabil zaščitnega sredstva "glavnika", pripomočka za zaščito pred povratnim udarcem, v kolikor se ne uporablja podajalna naprava z valjčki. Da navedenega zaščitnega sredstva "glavnika" tožnik ni uporabil, izhaja iz izpovedbe samega tožnika. "Glavnik" je pa namenjen ravno temu, da nudi zaščito pred povratnim udarcem, kar pa se je v danem primeru ravno zgodilo in zaradi česar je prišlo do poškodbe prstov tožnikove leve roke. Pri tem pa iz same izpovedbe tožnika izhaja, kot že pravilno zaključuje prvostopno sodišče, da mu je bilo kot poklicnemu mizarju poznano delo z rezkalnikom, ker navedena naprava predstavlja eno izmed osnovnih mizarskih strojnih naprav. Tako pa mu je bila tudi poznana funkcija "glavnika".

Prvostopno sodišče ima tako prav, da je tožniku zaradi opustitve uporabe zaščitnega sredstva "glavnika" pripisati delno krivdo za nastanek škodnega dogodka v 25 % deležu. Tako pa se pritožbena izvajanja tožeče stranke, da tožniku ni pripisati nobene delne krivde, pokažejo kot neutemeljena.

Da pa tožena stranka ugovora delne krivde tekom pravde ni podala, pa so tudi neutemeljena pritožbena izvajanja tožeče stranke, ker je tožena stranka tekom pravde navajala, da je podana izključna krivda tožnika za nastali škodni dogodek.

Tak ugovor o izključni krivdi (drugi odstavek 177. člena ZOR) pa zajema tudi ugovor o delni krivdi (tretji odstavek

177. člena ZOR).

V posledici delovne nesreče je tožnik utrpel takšno poškodbo prstov leve roke, da je bila potrebna amputacija tretjega prsta leve roke v višini končnega členka, četrtega prsta leve roke v višini srednjega členka in petega prsta leve roke v višini proksimalnega členka. Zraven tega pa je utrpel še rano na kazalcu leve roke.

Pritožba tožeče stranke ima prav, da je prvostopno sodišče tožniku z zneskom 700.000,00 SIT za pretrpljene fizične bolečine odmerilo prenizko odškodnino. Pri tovrstni škodi je sodišče prve stopnje sicer popolno in pravilno ugotovilo vse okoliščine, vplivne na odmero odškodnine (stran pet in šest prvostopne sodbe), pravilna uporaba materialnega prava (200. in 203. člen ZOR) pa po presoji pritožbenega sodišča narekuje odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT za tovrstno nepremoženjsko škodo.

Nadalje ima pritožba tožeče stranke tudi prav, da je prvostopno sodišče tožniku z zneskom 2,500.000,00 SIT odmerilo prenizko odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine vplivne na odmero odškodnine za tovrstno škodo (stran sedem in osem prvostopne sodbe), pravilna uporaba materialnega prava (200. in 203. člen ZOR) pa narekujeta, zlasti upoštevaje dejstvo, da je tožnik rojen leta 1978 in da ga bodo še tako tegobe, povezane z izgubo kar treh prstov leve roke (tožnik je levičar), spremljale še dolgo življenjsko obdobje, odmero odškodnine v znesku 3,000.000,00 SIT.

Za prestani strah je prvostopno sodišče tožniku odmerilo odškodnino v znesku 350.000,00 SIT, za skaženost pa v znesku

800.000,00 SIT. Pri odmeri odškodnine za tovrstni nepremoženjski škodi je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo in se tako pritožbena izvajanja tožeče stranke za zvišanje odškodnine za tovrstni nepremoženjski škodi pokažejo kot neutemeljena.

Po spremenjeni prvostopni sodbi je tako tožniku odmerjena odškodnina v znesku 5,150.000,00 SIT. Tako odmerjena odškodnina je v skladu z 200. in 203. členom ZOR ter v skladu z načelom individualizacije in sodno prakso za podobne primere. Ker pa je tožnik deloma kriv, in sicer do višine 25 % za nastali škodni dogodek (tretji odstavek 177. člena ZOR), je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3,862.500,00 SIT.

Dejstvo pa je, da je tožena stranka tekom pravde na podlagi sodne poravnave, ki je bila nato po tožeči stranki preklicana, tožeči stranki že izplačala 4,500.000,00 SIT iz naslova odškodnine ter 429.000,00 SIT iz naslova pravdnih stroškov, pri čemer je z vlogo v skladu s 312. členom ZOR - vračunanje izpolnitve, posebej pojasnila, da je z zneskom 4,500.000,00 SIT plačana glavnica v višini 2,993.500,00 SIT in zamudne obresti v znesku 1,505.972,00 SIT oziroma v primeru komformnega obračuna obresti glavnica znaša 2,838.900,00 SIT in zamudne obresti 1,660.972,00 SIT. Pri takem postopanju tožene stranke pa ima pritožba tožene stranke prav, da je sodišče prve stopnje pri poračunu plačila odškodnine postopalo nepravilno, ko je upoštevalo glavnico v višini 2,838.900,00 SIT in zamudne obresti v znesku 1,660.972,00 SIT, torej opravilo poračun obresti oziroma glavnice po komformni metodi obračuna obresti. S takim poračunom je namreč sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. V skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 se za denarne terjatve za nepremoženjsko škodo priznavajo za čas od 1.1.2002 pa do

27.6.2003 (do 27.6.2003 je veljal ZPOMZO-A) 13,5 % obresti, od 28.6.2003 (takrat je stopil v veljavo ZPOMZO-1) pa zakonske zamudne obresti, ki pa se obračunavajo po linearni metodi. Izhajajoč iz navedenega načelnega mnenja ter določb Obligacijskega zakonika - OZ (299. člen OZ) in ZPOMZO-1 bi v danem primeru moralo prvostopno sodišče upoštevati obračun po linearni metodi, kot utemeljeno navaja pritožba tožene stranke in upoštevaje navedeno metodo je tako s plačilom zneska 4,500.000,00 SIT bila tožniku delno poravnana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2,993.500,00 SIT.

Tako pa je v danem primeru potrebno od odškodnine v znesku 3,862.500,00 SIT odšteti že deloma plačano odškodnino v znesku 2,993.500,00 SIT in je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 869.000,00 SIT z zamudnimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Po spremenjeni prvostopni sodbi pravdni uspeh tožeče stranke znaša 45 %, tožene stranke pa 55 %. Že prvostopno sodišče je tožeči stranki pravilno priznalo za 816.033,00 SIT pravdnih stroškov, toženi pa za 677.798,00 SIT pravdnih stroškov.

Upoštevaje pravdni uspeh pravdnih strank, pobot pravdnih stroškov in dejstvo, da je tožeča stranka po toženi stranki prejela že izplačanih 429.000,00 SIT pravdnih stroškov, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti za 434.024,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker sta obe pravdni stranki deloma uspeli s pritožbama in imata približno enak pritožbeni uspeh, krijeta vsaka sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. členom sedaj veljavnega OZ.