Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za presojo, ali gre za spremembo delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1, ki povzema določbo Direktive Sveta 2001/23/ES (in pred njo Direktive Sveta 77/187/EGS), je v obravnavani zadevi ključno stališče, ki ga je Sodišče EU (SEU) zavzelo v zadevi Rygaard, da ne gre za prenos podjetja (in s tem za spremembo delodajalca), če podjetje prenese drugemu podjetju le določena (gradbena) dela z namenom njihovega zaključka. V takem primeru bi lahko šlo za prenos podjetja le v primeru, ko bi prenos vključeval tudi prenos sredstev, ki omogočajo izvajanje aktivnosti na stabilen način. Tudi Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da pravice iz pogodbe o zaposlitvi ne preidejo na delodajalca prevzemnika, če prenos podjetja v načelu ne zagotavlja pogojev za stabilno, torej tudi trajno zaposlitev delavca, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek: za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 7. 2017 (točka I/1. izreka); za ugotovitev, da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2005, sklenjene z družbo A., d. o. o., od 31. 8. 2017 dalje zaposlen pri toženi stranki (točka I/2. izreka); za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom pripadajočih mesečnih prihodkov od 31. 8. 2017 dalje, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/3. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Stališče sodišča, da okoliščine primera ne potrjujejo tožnikovih navedb, da je šlo v obravnavanem primeru za prenos delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1, je preozko. Prenesena dela in naloge iz spektra tožnikove pogodbe o zaposlitvi so opravičevale nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede dejanskega obsega prenesenih poslov, glede odpiranja novih delovnih mest in glede angažiranja zunanjih sodelavcev sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi ni šlo le za prenos preostanka dejavnosti, temveč je glede na preostali obseg storitev (reklamacijski zahtevki, bančne garancije, strokovno sodelovanje pri obravnavi teh zahtevkov) šlo za večji obseg storitev, ki bi jih lahko tožnik popolnoma samostojno opravljal pri toženi stranki. Navaja, da naj se kot del pritožbe štejejo tudi tožnikove osebne navedbe, s katerimi utemeljuje, da je dejansko šlo za prenos dejavnosti na toženo stranko v smislu določbe 75. člena ZDR-1. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.
6. V obravnavanem sporu tožnik zahteva razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane dne 31. 7. 2017 pri tedanjem delodajalcu, družbi A., d. o. o., ki je bila do prenehanja del skupine tožene stranke. Svoj zahtevek utemeljuje na okoliščini, da je po prenehanju družbe A., d. o. o. tožena stranka prevzela premoženje in dejavnost te družbe in so izpolnjeni pogoji za uporabo 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki ob spremembi delodajalca delavcu zagotavlja prehod k novemu delodajalcu.
7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zaradi katerih je štelo, da v obravnavani zadevi ni šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1 in je sodbo na podlagi navedenih razlogov mogoče preizkusiti. Če pa sodišče prve stopnje dejstev, ki jih navaja tožnik, ni štelo kot odločilnih, to pomeni, da je sodišče prve stopnje kvečjemu zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma da je glede na ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo glede uporabe določbe 75. člena ZDR-1. Tožnik tako z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravzaprav uveljavlja druga dva pritožbena razloga, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.
8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za presojo, ali gre za spremembo delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1, ki povzema določbo Direktive Sveta 2001/23/ES (in pred njo Direktive Sveta 77/187/EGS), v obravnavani zadevi ključno stališče, ki ga je Sodišče EU (SEU) zavzelo v zadevi Rygaard.1 Stališče SEU je, da ne gre za prenos podjetja (in s tem za spremembo delodajalca), če podjetje prenese drugemu podjetju le določena (gradbena) dela z namenom njihovega zaključka. V takem primeru bi lahko šlo za prenos podjetja le v primeru, ko bi prenos vključeval tudi prenos sredstev, ki omogočajo izvajanje aktivnosti na stabilen način. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. št. VIII Ips 101/2015 z dne 8. 9. 2015, na podlagi navedene sodbe SEU zavzelo stališče, da pravice iz pogodbe o zaposlitvi ne preidejo na delodajalca prevzemnika, če prenos podjetja v načelu ne zagotavlja pogojev za stabilno, torej tudi trajno zaposlitev delavca, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi.
9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za spremembo delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da je tožena stranka del dejavnosti, ki ga je prevzela od družbe A., d. o. o. v zvezi z do tedaj še neprodanimi nepremičninami, prevzela le za namen njihove prodaje in s tem za zaključek del v tem sklopu dejavnosti. Tožena stranka se je namreč usmerila le v upravljanje nepremičnin, namenjenih njenemu poslovanju. Z izjemo neprodanih posamičnih nepremičnin (neprodana parkirna mesta (361) in le v manjšem številu druge nepremičnine - 4 stanovanja, 1 shramba, 2 poslovna prostora, 7 gradbenih parcel, 2 zemljišči in 1 hiša) so bili vsi projekti prodaje nepremičnin že zaključeni in so se v zvezi z njimi že iztekali oziroma iztekli reklamacijski roki. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da se največji delež reklamacijskih zahtevkov po izpovedi nekdanje direktorice družbe A., d. o. o. B.B. in zaposlene v oddelku prodaje C.C., ki se je pri družbi prav tako ukvarjala z reševanjem reklamacijskih zahtevkov, vselej pojavi neposredno po prodaji nepremičnin in ne šele tik pred iztekom reklamacijskega obdobja. Posledično je pravilen zaključek sodišča, da glede na obstoječe majhno število reklamacijskih zahtevkov (13 zahtevkov dne 8. 1. 2018), ni bilo pričakovati njihovega znatnega povečanja, prav tako pa glede na obseg in strukturo neprodanih nepremičnin večjega števila reklamacijskih zahtevkov ni bilo pričakovati niti v prihodnosti. Obstoječe reklamacijske zahtevke je prevzela predhodno zaposlena pri toženi stranki D.D., ki je potrdila, da reševanje reklamacijskih zahtevkov pravzaprav predstavlja le manjši del njenega obsega dela. Glede na vse navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da prenos preostanka dejavnosti družbe A., d. o. o. ni dopuščal stabilne oziroma trajne zaposlitve tožnika.
10. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niti obseg prenesenega premoženja v zvezi s preostalim delom dejavnosti družbe A., d. o. o. sam po sebi ni zagotavljal pogojev za stabilno oziroma trajno zaposlitev tožnika. Vrednost prenesenega premoženja v višini 2.441.426,00 EUR je namreč znašala le približno polovico letnega prometa družbe A., d. o. o. (4.433.819,95 EUR v letu 2016), kar že na tej točki dokazuje, da ob prenosu niso bila zagotovljena sredstva, ki bi omogočala trajno zaposlitev tožnika. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi okoliščino, da je tožena stranka že v letu 2016 z dodelitvijo dodatnih nalog, ki sicer niso bile predvidene za izvedbo s strani družbe A., d. o. o., tej pravzaprav že prej posredno zagotavljala sredstva za poslovanje.
11. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da ob navedenih ugotovitvah niti niso bistvene pritožbene navedbe v zvezi z domnevnimi dodatnimi zaposlitvami oziroma o sodelovanju tožene stranke z zunanjimi sodelavci. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče E.E. in primerjavi razpisne dokumentacije za nova delovna mesta prepričljivo utemeljilo (19. točka obrazložitve), zakaj ni sledilo tožnikovim navedbam, da je tožena stranka v posledici prevzema premoženja oziroma dejavnosti od družbe A., d. o. o. morala zaposliti tudi nove delavce. Zaposlitev novih delavcev je bila posledica reorganizacije Sektorja upravljanja z nepremičninami, ta pa je bila posledica prihoda E.E. na mesto direktorja tega sektorja in ne prenosa preostanka dejavnosti družbe A., d. o. o. na toženo stranko. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se naloge na delovnem mestu svetovalca upravljanja nepremičnin v bistvenem razlikujejo od nalog, ki jih je upravljal tožnik, pri čemer je opis tožnikovih nalog črpalo iz tožnikove izpovedi. Tudi glede angažiranja zunanjih sodelavcev je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sledilo izpovedi nekdanje direktorice družbe A., d. o. o. B.B., da je družba že pred prenehanjem sodelovala z zunanjimi sodelavci - družbo F., saj sami niso posedovali specifičnih znanj, potrebnih za reševanje zahtevkov v zvezi z reklamacijskimi zahtevki oziroma z uveljavljanjem bančnih garancij in torej zunanji sodelavci niso prevzeli dela, ki ga je samostojno opravljal tožnik.
12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1 Ole Rygaard vs. Dansk Arbeidsgiverforening, C-48/94 ECRI-2745 (1995).