Jedro

Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Prvostopenjski organ je moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), kot trdi tudi tožnik, ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom. Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre namreč za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ. Za neprave stvarne služnosti pa 226. člen SPZ določa, da se zanje glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, je mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto, št. 352-59/2012-13 z dne 13. 3. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 300,97 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se začne postopek ustanovitve služnosti v javno korist na nepremičninah parc. št. 2040 in 2611/6, k.o. ..., pri katerih je vknjižena lastninska pravica za tožnika (1. točka izreka), da dokler postopek ustanovitve služnosti v javno korist ni pravnomočno končan, služnostnemu zavezancu ni dopusten pravni promet z nepremičninami ali njihovo bistveno spreminjanje (2. točka izreka), da se v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah zaznamuje začetek postopka ustanovitve služnosti v javno korist (3. točka izreka) in da se zahteva pooblaščenke tožnika za povrnitev stroškov v tem postopku zavrne (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je A. vložil zahtevo za omejitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah, katerih lastnik je tožnik, zaradi posodobitve daljnovoda 110 kV Brestanica-Hudo iz enosistemske (110 kV) v dvosistemsko izvedbo (2 x 110 kV) na odsekih TEB-Družinska vas (SM84) in Bajnof (SM 102) do RP Hudo. V nadaljevanju se je skliceval na 92., 93., 110. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ter na 59. in 22. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ). Obstoječi daljnovod (že vpisan v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture in s pridobljenimi upravnimi dovoljenji z dne 23. 12. 1959, 18. 2. 1960 in 21. 12. 1959) je predmet posodobitve, ki se bo izvedla na podlagi določb 10.2. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) kot vzdrževalna dela v javno korist, saj po Uredbi o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike (v nadaljevanju Uredba) kot taka štejejo tista dela, ki jih je mogoče izvesti v okviru stvarnih pravic in služnosti izvajalca javne gospodarske službe in če se s temi deli ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih. Iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 7. 2010 pa izhaja, da gre v konkretnem primeru za rušenje obstoječega daljnovoda in izgradnjo novega dvosistemskega daljnovoda po trasi obstoječega ter da se bodo gradbena dela izvedla na podlagi Uredbe. Iz investicijskega projekta št. D 778-A 025/270 A izhaja, da je namen rekonstrukcije obstoječega daljnovoda povečanje prenosne kapacitete v dvosistemski daljnovod 110 kV nivoja zaradi zahtev večjih in tehnološko zahtevnejših odjemalcev električne energije po višji kakovosti dobave električne energije ter zagotovitve kakovostnega napajanja celotne regije. Iz načrtov razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji od leta 2009 do leta 2018 in od leta 2011 do leta 2020, h katerima sta bili pridobljeni soglasji Ministrstva za gospodarstvo z dne 14. 5. 2009 in 25. 5. 2011, pa izhaja, da načrtujeta projekte v prenosnem elektroenergetskem omrežju, ki zagotavljajo cilje dolgoročnega zanesljivega, varnega in učinkovitega delovanja ter upoštevane tehnološke posodobitve celotnega elektroprenosnega omrežja, med njimi tudi rekonstrukcijo DV 110 kV Brestanica – Hudo v dvosistemski daljnovod; iz navedenih načrtov je razvidno tudi, da je pri snovanju posameznih investicijskih posegov upoštevana skrb za okolje in prostor ter da je vsebina razvojnega načrta v celoti skladna z usmeritvami Resolucije o Nacionalnem energetskem programu. S posodobitvijo daljnovoda, ki bo izvedena skladno z novimi standardi, se odpravi tudi nezaželeno križanje daljnovodov, ki predstavlja ogroženost zanesljivosti obratovanja in postopkov vzdrževanja, ko se ob izvajanju vzdrževalnih del na enem daljnovodu zaradi varnostnih zahtev izklopi križajoči daljnovod, kar lahko privede do nezanesljivega napajanja širšega območja Dolenjske in Bele Krajine. Iz strokovnih mnenj o okoljski skladnosti rekonstrukcije DV (referat št. 2100 izdelovalca B.) in poročila o vplivih na okolje za poseg rekonstrukcije DV za elektromagnetno sevanje in hrup (poročilo št. VENO – 2727 izdelovalca B.) izhaja sklepna ocena o sprejemljivosti vpliva daljnovoda za okolje tako s stališča elektromagnetnega sevanja kot tudi hrupa. Organ je zaključil, da je na podlagi vsega navedenega obstoj javne koristi razviden iz dejstva, da gre v konkretnem primeru za gradnjo oziroma posodobitev gospodarske javne infrastrukture – daljnovoda, ki zagotavlja rezervno napajanje dolenjskega elektroenergetskega bazena in je zato njegova posodobitev – rekonstrukcija nujno potrebna zaradi naraščajočega odjema na tem območju, zaradi česar obstoječi daljnovod več ne omogoča zanesljivega napajanja dolenjske regije ob izpadu z daljnovoda 2 x 110 kV Krško – Hudo. Z ustanovitvijo služnosti na konkretnem zemljišču se tako zagotovi možnost izvedbe posodobitve obstoječega daljnovoda, katerega izvedba je predlagana po obstoječi trasi in tako ne bo dodatno obremenjevala predmetnega zemljišča. Na podlagi vseh izvedenih merjenj vplivov na okolje so ti vplivi sprejemljivi in v skladu z veljavno zakonodajo ne bodo presegali zakonsko dovoljenih mejnih vrednosti. Predlagana omejitev lastninske pravice je tako sorazmerna z namenom, ki ga zasleduje, pri čemer gre za najmanjši možni poseg v okolje in zasebno lastnino, kot je še mogoče glede na cilj investicije. Podanim ugovorom tožnika med postopkom, ki jih organ izčrpno opredeli, in katere je stranka z interesom A. d.o.o. prerekala, organ ni sledil, pri tem pa je svojo presojo oprl tudi na ugotovitev, da skladnost posega posodobitve obstoječega daljnovoda z veljavnim prostorskim aktom izhaja tudi iz vpogleda v Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice, Uradni list RS, št. 91/12 (v nadaljevanju OPN), saj je iz grafičnega dela prostorskega akta jasno razviden potek obstoječega daljnovoda. Svojo presojo organ opira še na ugotovitev, da je tudi pristojno ministrstvo podalo usmeritev, v katerih primerih je potrebno sprejeti državni prostorski načrt, in po tej v obravnavanem primeru take potrebe ni. Ker je organ presodil, da so izpolnjeni vsi pogoji 93. člena ZUreP-1 za uvedbo postopka ustanovitve služnosti v javno korist, je po prvem odstavku 100. člena v zvezi s 110. členom ZUreP-1 izdal izpodbijano odločbo.

Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da za začetek postopka niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Pogodba o ustanovitvi služnosti ni bila identična z zahtevkom v upravnem postopku. S pogodbo o ustanovitvi služnosti je bila predvidena vknjižba služnostne pravice v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča (parc. št. 1950/1, k.o. ...), v upravnem postopku pa se zahteva ustanovitev služnosti v korist služnostnega upravičenca. Ker se je s pogodbo o ustanovitvi služnosti zahtevala vknjižba lastninske pravice v korist gospodujoče nepremičnine, ni šlo za ustanovitev služnosti v javno korist, prav tako ni šlo za nepravo stvarno služnost, temveč se je ponudba nanašala na ustanovitev prave stvarne služnosti, zato bi bilo treba predlog zavreči. V zvezi z obstojem javne koristi, nujne potrebe po omejitvi lastninske pravice in glede sorazmerja je tožnik navedel, da Resolucija o Nacionalnem energetskem programu ne vsebuje določb o tem daljnovodu. V resoluciji so kot prioritete izpostavljene druge investicije. Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije tudi ne vsebuje določb o tem daljnovodu. V načrtu razvoja prenosnega omrežja v RS za obdobje 2011 – 2018 pa je navedeno, da je ta daljnovod treba rekonstruirati do 2011, ker pa to ni bilo izvedeno, javni interes več ne obstaja. Državni lokacijski načrt je sprejet samo za del rekonstrukcije od stojnega mesta SM84 do stojnega mesta SM102, za del daljnovoda, ki poteka prek nepremičnin tožnika, pa načrt ni bil sprejet. Načrtovana rekonstrukcija tudi ni v skladu s prostorskim redom Občine Šmarješke Toplice, saj iz lokacijske informacije izhaja, da je treba kabelske instalacije napeljevati izključno zemeljsko. Prvostopni organ tudi ni upošteval Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, po katerem gre za prostorske ureditve državnega pomena. Obstoj daljnovoda na zemljiščih tožnika pa ne more biti podlaga za obstoj javnega interesa. Projekt posodobitve tudi ni načrtovan v skladu s prostorskimi sestavinami občine. Pri okoljski skladnosti rekonstrukcije je bilo spregledano, da gre za primer, ko se kapaciteta prenosne moči in prostorske dimenzije na odsekih TEB-Družinska vas in Bajnof bistveno povečujeta, s čemer se povečuje tudi obremenitev v trasi ležečih zemljišč in objektov. S stališča prostorskega načrtovanja in Uredbe o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju je treba tak poseg šteti za nov poseg v prostor in nov vir vpliva, ker se bodo stebri povišali, konzole podaljšale in povečalo število kablovodov. Med vplive, ki v okolju povzročajo motnjo ter v določenih primerih vplivajo na zdravje ljudi, je tudi hrup in elektromagnetno sevanje, kar je tožnik izpostavil že v upravnem postopku in do česar se organa nista opredelila. Prav tako te navedbe tudi niso bile preverjene z imenovanjem okoljskega izvedenca. Ni jasno, kakšna je obremenitev nepremičnin s sevanjem, izkazano pa tudi ni, da gre za najmanjši možni poseg v okolje in zasebno lastnino. Sedaj veljajo tudi bistveno strožji standardi in pogoji na področju varstva okolja. Ni jasno, na podlagi katerih podatkov je organ prišel do zaključkov, da so vplivi na okolje sprejemljivi. Gre pa tudi za gradnjo novega daljnovoda, za katero bi moral investitor v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazati pravico graditi za vsa zemljišča, preko katerih daljnovod poteka, in ne za vzdrževalna dela, kot jih opredeljuje Uredba o vzdrževalnih delih. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj bi moral organ uporabiti prvi odstavek 113. člena ZUP. Tožnik je predlagal, da sodišče izvede vse predlagane dokaze, odpravi 1., 2., 3. in 4. točko izreka prvostopne odločbe in v tem obsegu vrne zadevo organu v ponovno odločanje, podrejeno, da se 1., 2., 3. in 4. točka izreka odločbe odpravijo, zahteva za uvedbo postopka ustanovitve služnosti se zavrne, služnostni upravičenec pa je dolžan povrniti stroške tožniku upravnega postopka, toženka pa tožnikove sodne stroške na tam opredeljen način.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo prerekal navedbe tožnika in navedel, da je odločitev organa pravilna in zakonita. Predlagal je zavrnitev tožbe in naložitev tožniku povračilo njegovih stroškov postopka.

Tožnik je v dveh vlogah vztrajal pri svojih tožbenih navedbah, dodal, da je predlagal izvedbo dokaza z imenovanjem okoljskega izvedenca, ter predložil v spis še poročilo o vplivih nameravanega posega v prostor na okolje in načinu njegove priprave v zvezi z rekonstrukcijo daljnovoda, ki ga je naročila Občina Šmarješke Toplice, ki ga je izdelal C.C. v novembru 2013. Iz tega izhaja, da bo prišlo do povečanega elektromagnetnega sevanja, ki bo odvisno od konfiguracije terena in fizičnih ovir vzdolž trase daljnovoda, skupen vpliv elektromagnetnega sevanja v okolje pa bo v času obratovanja hud.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je akt iz prvega odstavka 100. člena ZUreP-1, ki določa, da mora v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona upravni organ izdati o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Po ustaljeni sodni praksi se določba uporablja tudi v primerih ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti v javno korist (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1).

Ni sporno v zadevi, da predvideni gradbeni poseg (na področju energetike) pomeni uresničitev gradbenega namena iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Po prvem odstavku 59. člena EZ gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, je v javno korist; zato se v tem primeru lahko uporablja prvi odstavek 93. člena ZUreP-1. Sporno pa je, kaj predvideni gradbeni namen je. Iz predloga za omejitev lastninske pravice na strani 1 izhaja, da predlagatelj vlaga predlog zaradi posodobitve DV 2 x110 kV Brestanica – Hudo, enako izhaja iz navedb na strani 5 predloga, na strani 6 pa predlagatelj navaja, da bo obstoječe daljnovodne stebre ojačal, saj jih bo zamenjal z novejšimi (odstranitev obstoječih stebrov, postavitev novih oziroma možen manjši premik vzdolž osi daljnovoda), nato pa bo nanje obesil še en trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Citirane navedbe iz točke IV predloga (stran 6) pa dopuščajo zaključek, da predlagatelj na daljnovodu ne bo izvedel vzdrževalnih del (v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba), pač pa da gre za gradnjo novega daljnovoda. Pojem vzdrževalnih del v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 se nanaša na vzdrževanje že obstoječega objekta (kar tako velja za točki 10.1. in 10.2. ter tudi 10.3. točko, ki opredeljuje vzdrževalna dela v javno korist), iz predloga za omejitev lastninske pravice pa izhaja, da bodo obstoječi daljnovodni stebri z močjo 110 kV odstranjeni in nadomeščeni z novimi. Daljnovod pa je v smislu točke 1.6. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 objekt gospodarske javne infrastrukture (objekt gospodarske javne infrastrukture je po navedeni točki tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist). Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov; enako stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-89/05 z dne 7. 12. 2006. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Na drugačno stališče sodišča ne more vplivati sklicevanje prvostopnega organa v izpodbijani odločbi in predlagatelja A. d.o.o. v postopku na Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike, prvi odstavek 6. člena, po kateri se za vzdrževalna dela v javno korist štejejo le tista dela, ki jih je mogoče izvesti v okviru stvarnih pravic in služnosti na nepremičninah, na katerih so zgrajeni oziroma stojijo objekti, naprave in omrežja, ki so potrebna (med drugim) za prenos in distribucijo električne energije in če se s temi deli ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonskih dovoljenih. Gre namreč za Uredbo, izdano na podlagi (tedaj) tretjega odstavka 61. člena EZ, ki se je glasil: Z namenom zagotavljanja gospodarskih javnih služb na področju energetike vlada z uredbo določi vrste vzdrževalnih del v javno korist na objektih, napravah in omrežjih, ki so potrebna za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov. Nedvomno je bila torej izdana za potrebe postopkov, v katerih stranke pridobivajo upravna dovoljenja za izvedbo gradbenih del, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zato tudi prvi odstavek 6. člena te Uredbe v delu, ki kot vzdrževalna dela v javno korist (med drugim) kvalificira taka dela, s katerimi se „ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih“, ne predstavlja podlage za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja v postopkih odločanja o uvedbi postopka ustanovitve služnosti v javno korist, to je glede vprašanja, ali je za to izkazana javna korist, kot to meni prvostopni organ (ki tudi z okoliščinami, ki naj bi izkazovale sprejemljivost vplivov novega daljnovoda na okolje, utemeljuje ugotovitev o obstoju javne koristi – na strani 4 svoje odločbe). Pa tudi če bi naj bila sprejemljivost vplivov novega daljnovoda na okolje izkazana (v smislu citiranih določb Uredbe), to samo po sebi še ne more pomeniti, da naj bi se v okviru gradbenega posega, v zvezi s katerim je predlagatelj A. d.o.o. vložil predlog za ustanovitev služnosti v javno korist, izvrševala zgolj vzdrževalna dela na obstoječem objektu (in ne gradil nov objekt); temu pritrjuje v odgovoru na tožbo (točka IV) tudi A. d.o.o. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu (navaja, da Uredba nima zveze s predmetnim upravnim postopkom za ustanovitev služnosti v javno korist, kajti podlaga za ta postopek je v 93. členu ZUreP-1 in 59. členu EZ).

Ker bi bilo po navedenem treba šteti, da gre za nov objekt, bi po presoji sodišča tako organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda 2 x 110 kV po predlagani trasi, po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), kot trdi tudi tožnik, ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo. Slednji se tudi ne more z uspehom sklicevati na sodbo tega sodišča I U 1554/2010 z dne 12. 4. 2012, kajti v navedenem primeru je bila javna korist za ustanovitev služnosti izkazana z državnim lokacijskim načrtom. Sodišče ugotavlja, da organ ni ravnal tako, kot je navedlo sodišče, da bi moral. Iz izpodbijane odločbe (namreč) izhaja, da prvostopni organ ugotovitev obstoja javne koristi za ustanovitev služnosti opira kot na relevantno na dejstvo, da gre za gradnjo oziroma posodobitev obstoječega daljnovoda, ki bo izvedena po obstoječi trasi ter ne bo dodatno omejevala predmetnega (tožnikovega) zemljišča, ob tem ko je obstoječa trasa razvidna iz OPN Občine Šmarješke Toplice. Iz spisne dokumentacije pa izhaja, da je predlagatelj v predlogu za omejitev lastninske pravice, ki ga je predložil organu, kot relevantne med drugim navajal naslednje okoliščine: da so zemljišča na obstoječi trasi že od leta 1959 na enak način obremenjena z daljnovodom; da je obstoječi daljnovod predviden (z umestitvijo v prostor) v Dolgoročnem planu za obdobje 1986 do 2000, dopolnjenem 1989 Posebne samoupravne interesne skupnosti za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije ter vrisan v prostorski informacijski sistem vseh prizadetih občin in v kataster gospodarske javne infrastrukture, zaradi česar so po njegovem mnenju tudi vsa dela, ki izboljšujejo delovanje tega daljnovoda, v javnem interesu; da gre zaradi posodobitve na obstoječem daljnovodu po obstoječi trasi za območje, kjer daljnovod poteka in obratuje od leta 1959 ter je temu prilagojeno celotno življenje, delo in dogajanje; da ima tožnik kot zavezanec zemljišča z daljnovodom že obremenjena ter je celotna uporaba zemljišč temu prilagojena in omejitev lastninske pravice za tožnika ne pomeni novosti itd. Kolikor so navedena dejstva in okoliščine (organa in predlagatelja) izpostavljena kot podlaga stališču, za katero bi iz razlogovanja organa ter navedb A. lahko izhajalo, da ga navedena zastopata (saj ga ne podajata izrecno), da je namreč predlagatelj A. d.o.o. (že) imetnik stvarne pravice v okviru postavljenega daljnovoda, sodišče sodi, da gre za nerelevantno stališče. To najprej glede na določbe SPZ. Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre namreč za služnosti - za te pa so splošna pravila določena v SPZ - ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ (slednje so služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, ustanovijo pa se v korist določene osebe). Za neprave stvarne služnosti 226. člen SPZ določa, da se zanje glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo osebne služnosti; po teh pa osebna služnost, če je bila ustanovljena v korist pravne osebe, lahko traja najdlje trideset let; daljnovod pa naj bi bil zgrajen leta 1959 (torej pred več kot 30 leti). Ne glede na navedeno pa se je glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov (tako tudi točka IV. Predloga za omejitev lastninske pravice). Drugi razlog za nerelevantnost prej navedenega stališča prvostopenjskega organa in A. d.o.o. pa je, da ZUreP-1 (tudi) ni podlaga (najprej) za ugotovitev, da služnostna pravica za že zgrajene objekte obstaja (torej za ugotovitev, da pravno razmerje med strankama kot služnostnim zavezancem in služnostno upravičenko že obstaja) ter nato za ugotavljanje, ali je izkazana javna korist za služnost za bodoče gradbene posege. Ob povedanem sodišče še dodaja, da se predlagatelj A. d.o.o. kot imetnik stvarne pravice za obstoječi daljnovod sicer tudi ni izkazal. Ker je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v obravnavanem postopku napačno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno tudi materialno pravo, je prvostopna odločba nezakonita. Sodišče jo je iz teh razlogov na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Zaradi povezanosti odločitve je sodišče odpravilo prvostopno odločbo v celoti, torej tudi v neizpodbijani točki izreka, ki bi samostojno ne mogla pravno učinkovati oziroma je vezana na odločitev v ponovnem postopku.

Sodišče dodaja, da v navedeni zadevi odstopa od pravnih stališč, sprejetih v sodbi I U 826/2013 z dne 17. 12. 2013. Razlogi za odstop izhajajo iz argumentacije v sodbi izraženih stališč.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške v priglašeni višini v skladu s tretjim odstavkom 25. členom ZUS-1 in v okviru zneska povračila iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Glede na uspeh v postopku pa sodišče stranki z interesom povrnitve stroškov postopka ni priznalo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013).