Jedro

Presoja pomena odpovedi dedovanju v korist sodediča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da v zapuščino po pok. K. U. spada 1/7 nepremičnin pod vl. št. 309, 293 in 265 k. o. B., v zapuščino po pok. A. U. pa terjatev do ZPIZ ter sredstva na hranilni knjižici Banke X. Ugotovilo je, da je zapustnik z oporoko pred pričami za svojega dediča določil sina D. U. ter da so po zakonu k dedovanju poklicani poleg sina D. še otroci T. G., M. U., D. K., A. S. in J. K., ter po vstopni pravici po razdedinjenem B. U. njegovi trije mld. otroci B., K. in K.. Razglasilo je zakonite dediče po obeh pokojnikih, in sicer njune že navedene otroke (razen po pok. K. namesto razdedinjenega sina B. tri vnuke). Na podlagi dednega dogovora, ki so ga sklenili T. G., D. K., M. U., A. S. J. K. in D. U., je odredilo pri navedenih nepremičninah vpis lastninske pravice na D. U. do 13/98, na pokojnikove tri vnuke pa na vsakega 1/294. Po dednem dogovoru je sklenilo še, da terjatev do ZPIZ in sredstva na hranilni knjižici dedujeta D. U. do 6/7, B. U. pa do 1/7. 2.

Proti sklepu so se brez izrecne opredelitve pritožbenih razlogov pritožili dediči T. G., D. K. in M. U., ki predlagajo, jih sodišče razglasi za dediče in jim dodeli pripadajoče deleže oziroma vrne zadevo v nov postopek, s stroškovno posledico, pri čemer opredeljuje svoje pritožbene stroške. Poudarjajo, da se strinjajo s tem, da so dediči po pok. A. U. in K. U., in z dednimi deleži. Vendar menijo, da bi moralo zapuščinsko sodišče natančneje opredeliti, na katere nepremičnine se nanaša sodna poravnava, sklenjena v postopku P 128/2002, namreč, ali so med njimi tudi nepremičnine, ki so predmet zapuščine po pok. K. U.. Navedeni postopek P 128/2002 je potekal zaradi razveljavitev izročilne pogodbe z dne 26. 6. 1996, v kateri pa nepremičnine iz k. o. B. niso omenjene. Sklepa o dedovanju se zato po mnenju pritožnikov ne da preizkusiti, ker ni ustrezno obrazložen. Nadalje pritožniki opozarjajo, da bi morala po pok. K. U. dedovati tudi njegova žena A. U., ki je umrla leto za njim, njen delež pa njuni potomci, torej tudi pritožniki. Navajajo, da glede premoženja A.U. ni bila sklenjena nobena sodna poravnava, zato je sklep o dedovanju glede tega nesprejemljiv in gre pritožnikom ustrezen delež.

3.

Pritožba ni utemeljena.

4.

Pritrditi je treba sicer pritožbi, da bi po zakonu po pok. K. U. dedovala tudi njegova vdova (ki je umrla šele tekom zapuščinskega postopka po njem) A. U., njen delež pa bi dedovali njeni potomci, med katerimi so tudi pritožniki. Vendar je treba ugotoviti (kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče), da je zapustnik napravil oporoko, s katero je za dediča svojega premoženja določil sina D.. Prvostopenjsko sodišče bi moralo v postopku po pok. K. U. razglasiti torej oporočnega dediča, ne pa zakonitih dedičev, vendar pritožbeno sodišče tega ni storilo, ker bi sklep sicer moralo spremeniti v škodo pritožnikov. Zakoniti dediči pa bi lahko uveljavljali kvečjemu nujni delež (pritožniki tudi po svoji pok. materi A. U.). Vendar v pritožbi ne navajajo, da bi želeli uveljavljati nujni delež. Tega niso storili niti iz naslova pravic, ki jih imajo sami kot zakoniti dediči po pok. očetu, pač pa so z drugimi zakonitimi dediči in z oporočnim dedičem sklenili dedni dogovor, ki mu v pritožbi ne oporekajo. Ob tem so se še celo izrecno odpovedali dedovanju v korist oporočnega dediča, in sicer posebej za parcele, navedene v k. o. B.. Ker bi tedaj že lahko uveljavljali del materinega nujnega deleža, je to izjavo treba razumeti tako, da nujnega deleža do zapuščine po pok. K. U. (nobenega) ne bodo uveljavljali.

5.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo zapuščinsko sodišče natančno navesti, kaj obsega poravnava, ki so jo dediči sklenili v postopku P 128/2002. Dedni dogovor (sporazum o delitvi in načinu delitve zapuščine med dediči) se mora nanašati na zapuščino, in v konkretnem primeru tudi je tako. Razlogi izpodbijanega sklepa glede tega torej niso pomanjkljivi in omogočajo njegov pritožbeni preizkus. Ali se na predmet zapuščine nanaša tudi sodna poravnava, ki jo omenjajo pritožniki, za dedovanje ni pomembno. Pritožniki ne zatrjujejo, da bi bila prej sklenjena sodna poravnava v kakšnem izrecnem nasprotju z dednim dogovorom, ali obratno. Dedni dogovor, kakršnega so sklenili dediči v zapuščinskem postopku po pok. K. U., ki je bil združen s postopkom po kasneje umrli A. U., je zapuščinsko sodišče po vsebini očitno tudi štelo za sodno poravnavo, saj je na njegovi podlagi odredilo vpis v zemljiško knjigo. Da je dedni dogovor (glede nepremičnin v k. o. B.) dovolj natančen, nedvoumen in določen, izhaja iz 2. odst. na 3. str. sklepa o dedovanju, kjer je navedeno, da deduje nepremičnine, kjer je vknjižen K. U. (vl. št. 293, 309 in 265 k. o. B.), D. U..

6.

Pritožbo dedičev je bilo na podlagi navedenega treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, v zvezi z določbo 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami). Pritožbene stroške pritožniki krijejo sami, saj s pritožbo niso uspeli.