Jedro

Pravnomočna sodba in sodna poravnava učinkujeta tudi proti univerzalnim naslednikom, kot je tožnik, dedič po pokojnem A. in V.Z. Zato tožnik ne more ponovno vložiti tožbe z zahtevki, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno oziroma sklenjena sodna poravnava.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba (pravilno sklep) sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno sklepom) je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je lastnik jugovzhodnega dela parc.št. 16/1 k.o. P., v naravi dvorišče stanovanjske hiše, ki je v skici bivšega Občinskega sodišča v S. označeno s črkami ABCD ter da je toženka dolžna dovoliti geodetsko odmero dela parc.št. 16/1 k.o. P. v samostojno parcelo ter izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možna vknjižba lastninske pravice na tej novo nastali parceli na tožnika, ker bo sicer tako dovolitev odmere in tako listino nadomestila sodba. Tožniku je še naložilo, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 161.590,00 SIT v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

Zoper sodbo (sklep) se tožnik pritožuje po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z odločitvijo se ne strinja. Navaja, da so tožnik, njegov brat, še pred njim mati, vsi kot pravni nasledniki očeta A.Z., ki je s toženko sklenil sodno poravnavo, vedeli, da je dvorišče pred hišo P. njihovo. Vsi so vedeli od kdaj je in zakaj je dvorišče njihovo. Jasno je, da so ga uporabljali kot da je njihovo, dokler ni tožnik ugotovil, da dejansko lastništvo ni usklajeno s formalnim. Vsi "Z." so bili prepričani, da se bo prepis dvorišča opravil po uradni dolžnosti. To se ni zgodilo. Kasnejše razmere oziroma odnosi med Z., tudi tožnikom in toženko, pa so terjali in terjajo uskladitev dejanskega stanja s formalnim, ne le dvorišča, ampak vseh mejnih površin. V času sklenitve sodne poravnave je za konkretni primer kot pravna podlaga veljal Obči državljanski zakonik (ODZ). Ta je v 431. in 436. paragrafu določal oziroma pogojeval za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, na osnovi sodbe ali drugih sodnih listin, tudi obvezno vknjižbo v javne knjige. Ker je bilo nesporno, da vknjižba spornega dvorišča ni bila opravljena, bi to po ODZ pomenilo, da ne tožnik in nobeden njegovih pravnih prednikov ni pridobil lastnine na zadevni nepremičnini na podlagi citirane sodne poravnave, saj ni bila vknjižena v javno knjigo. Družina Z. je dvorišče uporabljala in to še pred letom 1966, od sklenitve poravnave dalje pa sploh brez oviranj. Sodna poravnava potrjuje posest in dobro vero in s tem dejansko lastništvo dvorišča pred hišo P. Kasneje je toženka pričela tožniku očitati, da dvorišča nima v posesti v dobri veri. To seveda ne drži že zaradi citirane sodne poravnave. To pa je bil dodatni razlog, da je tožnik sporno dvorišče poskušal prepisati na svoje ime. Tožnik ima pravni interes, da dejansko lastništvo na dvorišču pred hišo uskladi s formalnim, saj neusklajeno stanje povzroča nesoglasja. Ker toženka na miren način ni pripravljena dvorišča prepisati, tožniku ostaja le sodna uskladitev lastništva. Potek časa oziroma zastaranje, kot ga omenja toženka, da se zadeve po sodni poti ne da več urediti, ne more in ne sme pomeniti ovire za uskladitev stanja, še posebej, ker ima to dvorišče v dejanski lasti tožnik. Zato je bil tožnik primoran vložiti tožbo zaradi pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja dvorišča. Izkazal je zadostno dobo priposestvovanja in dobro vero. O takem načinu pridobitve lastninske pravice še nobeno sodišče ni odločilo, zato bi sodišče ravnalo pravilneje, da bi ugotovilo, da je tožnik postal lastnik dvorišča na podlagi priposestvovanja in zato, da je toženka dolžna dovoliti geodetsko odmero, kar je pogoj za prenos zemljišča, saj sicer tožnik lastninske pravice na delu parcele na svoje ime ne bi (ne bo) mogel prepisati. Če bi sodišče odločilo v smislu zahtevka, bi taka sodna listina predstavljala osnovo za uskladitev dejanskega lastništva s formalnim na delu parc.št. 16/1, ker toženka tega dela parcele ne more pridobiti več nazaj v svojo last. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopenjsko sodno odločbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ni ugotovilo nobenih kršitev. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar tudi za pritožbo ni sporno, sta pravni prednik tožnika, A.Z. in toženka v pravdni zadevi, ki se je vodila pri takratnem Občinskem sodišču v S., sklenila sodno poravnavo, s katero je toženka priznala tedanjemu tožniku lastninsko pravico na delu parc.št. 16/1 k.o. P., ki predstavlja dvorišče hiše, stoječe na parc.št. 16/ 3 k.o. P. in dovolila, da se ta del parcele priključi k parc.št. 16/3 in vknjiži lastninska pravica na ime A.Z. Tožnik se sklicuje na bivši ODZ in potrebno vknjižbo lastninske pravice v javno knjigo, prav zaradi vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi in s tem v zvezi potrebne geometrske odmere dela parc.št. 16/1 pa je bila sprožena pravda, ki se je vodila pri tedanjem Temeljnem sodišču v K. z enakim zahtevkom, kot ga uveljavlja tožnik v obravnavani zadevi. Že ob pritožbenem odločanju v citirani zadevi je pritožbeno sodišče sodbo z dne 25.10.1994 v ugotovitvenem delu, da je tedanja tožnica, V.Z., pravna prednica tožnika, lastnica dela parc.št. 16/1 k.o. P., razveljavilo in tožbo zavrglo, ob ugotovitvi, da je o takem zahtevku že bila sklenjena sodna poravnava. Potrdilo pa glede prostorske opredelitve parcele in geometrske odmere ter vpisa v zemljiško knjigo. Zato je prvostopenjsko stališče povsem pravilno, (zahtevana) odločitev o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava in o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, bi bila obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (12.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP). Citirana pravnomočna sodba in sodna poravnava učinkujeta tudi proti univerzalnim naslednikom, kot je v obravnavanem primeru tožnik, dedič po pokojnem A. in V.Z. Zato tožnik ne more ponovno vložiti tožbe z zahtevki, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno oziroma sklenjena sodna poravnava. Taka tožba ni dopustna in se v skladu z 274.čl. ZPP zavrže. Izpodbijana odločitev je zato pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zato zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP).

Zaradi neuspeha s pritožbo nosi tožnik sam svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).