Jedro

Procesna pravica stranke, ki izhaja iz 2. odstavka 126. člena ZPP, je pravica ugovora zoper zapisnik. Ta ugovor pa nima značaja pravnega sredstva, ampak je le izražen pridržek stranke o vsebini zapisnika. Če sodišče odkloni protokolacijo ugovora, lahko stranka oziroma njen pooblaščenec odkloni podpis zapisnika z navedbo razloga (4. odstavek 127. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici odreklo sodno varstvo, uveljavljeno v zvezi s sklepom direktorja tožene stranke z dne 27.12.1993 o razporeditvi tožeče stranke na delovno mesto KV frizerke pri zasebni delodajalki S.P. v S.B., s katero je tožena stranka sklenila sporazum o prevzemu delavke. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo 2. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), po katerem mora delavec vložiti ugovor v 15. dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica.

Tožnica je, po ugotovitvah prvostopnega sodišča, ugovor sicer vložila, vendar ga je na seji delavskega sveta tožene stranke - pred njegovo obravnavo - dne 11.1.1994 umaknila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP, v zvezi z 10. in 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi revidentka v tem, da jo je v rednem postopku zastopal oče, kot prava neuki pooblaščenec, ki mu ni bila znana procesna pravica, da bi nestrinjanje z izjavo v postopku zaslišane priče Z. K. izrazil z odklonitvijo podpisa na zapisniku. Zato je podana kršitev 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 20.11.1993, pa je bila, po stališču revizije, storjena v postopku bistvena kršitev določbe iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato smiselno predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sklepa sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato izvajanj tožeče stranke, usmerjenih v izpodbijanje dokazne ocene obeh sodišč o umiku ugovora tožnice na delavskem svetu, ni upoštevalo.

Revizijsko sodišče je tako lahko preizkusilo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje v okviru uveljavljenih procesnih kršitev in v mejah uradne dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava (386. člen ZPP). Pri tem je ugotovilo, da bistvena procesna kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Kot temeljno procesno načelo je v 11. členu ZPP vsebovana dolžnost sodišča, da opozori stranko, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, katera pravdna dejanja lahko opravi. V obravnavanem primeru, ko tožnice res ni zastopala prava vešča oseba, pa sodišče ni storilo očitane kršitve dolžnosti poučevanja. Procesna pravica stranke, ki izhaja iz 2. odstavka 126. člena ZPP, je pravica ugovora zoper zapisnik. Ta ugovor pa nima značaja pravnega sredstva, ampak je le izražen pridržek stranke o vsebini zapisnika. Če sodišče odkloni protokolacijo ugovora, lahko stranka oziroma njen pooblaščenec odkloni podpis zapisnika z navedbo razloga (4. odstavek 127. člena ZPP).

V predmetni zadevi, ko je pooblaščenec tožnice uveljavil svojo procesno pravico iz 3. odstavka 302. člena ZPP s postavljanjem vprašanj priči Z.K., pri tem pa ni izrazil nobenega pridržka, sodišče ni imelo podlage za uporabo določila iz 11. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 127. člena ZPP. Ker tožeči stranki oziroma njenemu pooblaščencu ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče pritrditi uveljavljanemu revizijskemu razlogu o absolutni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena v zvezi z 10. točko 2. odstavka 354. člena ZPP.

Tudi uveljavljeni revizijski razlog po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni utemeljen. O zakonitosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.11.1993 je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega sodišča z dne 11.1.1995 (izrek pod točko II. 1. odstavek), potrjeno v tem delu s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 16.5.1997. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 83. člena ZTPDR. Po tem zakonskem določilu ne more zahtevati sodnega varstva delavec, ki se ni najprej obrnil na pristojni organ pri delodajalcu, razen če uveljavlja denarno terjatev. Dokončna odločba na drugi stopnji reševanja spornega razmerja pri delodajalcu, je procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec, nezadovoljen z odločbo, s tožbo sproži postopek pred delovnim sodiščem. Dokončna pa ne postane odločitev v primeru, če delavec ni uveljavil svoje pravice do vložitve zahteve za varstvo pravic, oziroma, če je zahtevo sicer vložil, pa jo pred odločitvijo drugostopnega organa umaknil. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožnica zahtevo za varstvo pravic na seji delavskega sveta dne 11.1.1994 umaknila. To pa pomeni isto pravno situcijo kot v primeru, če tožnica varstva pravic sploh ne bi zahtevala. S tem pa ni izpolnjena v 2. odstavku 83. člena ZTPDR predpisana predpostavka za sodno varstvo. Zato je pravilna odločitev obeh sodišč, ki sta tožnici zahtevo za sodno varstvo, iz navedenih razlogov odklonili. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).