Jedro

Na obravnavo je tožnik pravočasno in pravilno vabljen. Sodišče je res prosil, naj obravnavo preloži, vendar pa njegovi prošnji ni ugodilo. Dejstvo, da se je kljub temu, da njegovi prošnji ni bilo ugodeno, istega dne raje udeležil nekega drugega poslovnega sestanka, je posledica njegove proste izbire in ocene, kaj je zanj bolj pomembno. Morebitna toženčeva napačna izbira glede tega, kje bo aktivno sodeloval, in njegova morebitna zmotna presoja (ne)pomembnosti udeležbe v postopku pred sodiščem pa ne predstavlja odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem z "nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve", kot to absolutno bistveno kršitev opredeljuje ZPP v 7. točki drugega odstavka 354. člena.

Toženec tožnice o stvarni napaki sploh ni obvestil. Po določbi 484. člena ZOR pa bi jo moral.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi opr. št. I IVL 733/96 z dne 13.3.1996 v veljavi in da mora toženec povrniti tožnici 74.680,00 stroškov pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče ni upoštevalo določb 4. in 5. člena ZPP. S tem je bila tožencu odvzeta možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Toženca sodišče tudi ni zaslišalo. Iz pisma, ki ga je sodišču predložil toženec, je razvidno, da se je pri tožnici pritožil zaradi napak na avtomobilu. Z zaslišanjem toženca bi se lahko ugotovilo, kdaj je bilo pismo napisano. Ravno to pismo pa predstavlja pravočasno reklamacijo. Sodišče je napačno odločilo zato, ker toženca ni zaslišalo. Reviziji naj se ugodi tako, da bo zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 11.2.1999, tedaj pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (14.7.1999). Zato je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP (1977) (prvi odstavek 498. člena ZPP).

Bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), v pravdi ni bilo. Podane pa tudi niso tiste bistvene kršitve postopka, katerih obstoj v reviziji zatrjuje toženec.

Zakon o pravdnem postopku res določa, da odloči sodišče o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen) in da mora dati pri tem vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen). In prav te določbe ZPP (1977) so bile v postopku spoštovane. Sodišče je opravilo obravnavo, ki je bila ustna, javna, dokazi na njej pa so se izvajali neposredno. Tožencu so bile vročene vse vloge tožnice, tako da je bil seznanjen z njenimi navedbami in zahtevki. Sicer pa toženec, čeprav zatrjuje, da naj bi sodišče postopalo v nasprotju z določbama 4. in 5. člena ZPP (1977), ne trdi, da ne bi bilo tako. Meni pa, da je bil prikrajšan za možnost obravnavanja pred sodiščem zato, ker se je obravnava dne 11.2.1999 opravila v njegovi odsotnosti in ker med postopkom ni bil zaslišan. To mnenje pa ni pravilno.

Dokaznega predloga, naj ga sodišče v dokaznem postopku zasliši kot stranko, toženec ni podal. Pa tudi če bi ga, izvedba tega dokaza za sodišče ne bi bila obvezna. Sodišče namreč lahko odloči, da se izvede dokaz z zaslišanjem strank, kadar ni drugih dokazov ali kadar po izvedenih dokazih spozna, da je to zaslišanje potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev (264. člen ZPP 1977). V obravnavani zadevi je sodišče ocenilo, da za odločitev v zadevi zadoščajo drugi dokazi, ki so bili v dokaznem postopku tudi izvedeni. Taka ocena sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izvedba obravnave dne 11.2.1999 brez navzočnosti toženca pa je izključna posledica njegovega ravnanja. Na obravnavo je bil namreč pravočasno in pravilno vabljen. Sodišče je res prosil, naj obravnavo preloži, vendar pa njegovi prošnji ni ugodilo. Dejstvo, da se je kljub temu, da njegovi prošnji ni bilo ugodeno, istega dne raje udeležil nekega drugega poslovnega sestanka, je posledica njegove proste izbire in ocene, kaj je zanj bolj pomembno. Morebitna toženčeva napačna izbira glede tega, kje bo aktivno sodeloval, in njegova morebitna zmotna presoja (ne)pomembnosti udeležbe v postopku pred sodiščem pa ne predstavlja odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem z "nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve", kot to absolutno bistveno kršitev opredeljuje ZPP (1977) v 7. točki drugega odstavka 354. člena.

Po oceni izvedenih dokazov sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da toženec tožnice o stvarni napaki sploh ni obvestil. Po določbi 484. člena ZOR pa bi jo moral. Na podlagi dokazne ocene datuma sklenitve prodajne pogodbe (24.5.1994), datuma na računu mehanika P. (17.5.1995) in ob upoštevanju trditev toženca samega, da naj bi napake grajal takoj, ko je zanje izvedel od mehanika, pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi materialnopravno pravilno presodili, da zaradi poteka roka tožeča stranka ne bi več odgovarjala za napake (drugi odstavek 482. člena ZOR). Trditev, da je bil s pogodbo določen daljši rok, kot je naveden v drugem odstavku 482. člena ZOR, ali da je prodajalec vedel za napake (485. člen ZOR), pa toženec med postopkom ni postavil. Po povedanem se je pokazalo, da toženčeva revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).