Jedro

Glede na to, da se je nezgoda zgodila pri razporejanju blaga na samem kamionu, in da je tožnik to delo opravljal na običajen način (kot direktor in voznik B.B.), pri čemer se je s paletarjem prevažalo po kesonu tovornjaka palete s težo 360 kg in dvignjeno od tal, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo, za katero odgovarja toženka ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino 7.519,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2015 dalje do plačila, zahtevek za plačilo 6.960,11 EUR s pp pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške 1.642,90 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno le zoper ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka zatrjuje, da so razlogi sodbe glede temelja odškodninske odgovornosti nejasni in so si med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ko sodišče prve stopnje najprej zaključi, da je toženka objektivno odgovorna, nato pa navaja, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja toženke, zaradi česar njena krivdna odgovornost ni podana. V obravnavanem sporu je lahko podana le krivdna odgovornost, ne pa tudi objektivna, se pa strinja z zaključki sodišča, da ni ravnala protipravno in zato njena krivdna odgovornost ni podana. Zato gre le še za vprašanje, ali gre za dejavnost, ki pomeni povečano nevarnost za nastanek škode.

Nakladanje tovora, kot ga je opravljal tožnik, na splošno ni nevarno za zdravje ljudi in zato ne gre za nevarno dejavnost. Do nezgode pri nakladanju, kar je delal tožnik, ne pride iz nezakrivljenih razlogov. Pri A. enako ali podobno nakladanje poteka dnevno na več deset kamionov, pa se je taka nezgoda zgodila prvič. Toženka opravlja naklad enega kamiona na teden in pri tem še ni imela nezgode. Poleg tega celotno nakladanje blaga poteka skladno s pravili in pod nadzorom družbe A. ter z njenimi stroji in viličarji, tudi blago je last te družbe. Ker je za nevarno dejavnost določena odgovornost obratovalca, toženka sploh ni pasivno legitimirana. O vseh teh ugovorih toženke sodba nima nobenih razlogov, zaradi česar je podana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri natovarjanju tovora je imel tožnik možnost izbire, da bi razkril stransko ponjavo in bi delavci A. sami naložili celoten tovor, lahko pa bi mu ga naložili na tovornjak in bi ga on sam razporedil. Za to drugo možnost se je sam odločil, torej je štel, da je vešč tega dela in ga tudi ni opravljal prvič. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tovor zaradi dviga s tal postal nestabilen. Takšno dejstvo iz izvedenih dokazov ne izhaja in tudi tožnik tega ni zatrjeval. Opisal je, da srednji paleti nista šli v sredinski prostor, zato ju je s paletarjem porinil, torej je na silo hotel zložiti palete. Ker so se zataknile druga ob drugo je zgornjo prevrnil nase.

Premajhen prostor na eni strani kot ovira je pričakovan, saj je to znano iz vsakodnevnih izkušenj, tako da tožnika pri takem delu nanjo ni potrebno posebej opozarjati. Ob povprečni skrbnosti bi tožnik škodo lahko preprečil, saj gre za dokaj enostavno opravilo. Tudi če bi se sodišče postavilo na stališče, da gre za nevarno dejavnost, za katero odgovarja toženka, je potrebno prispevek tožnika opredeliti najmanj v višini 70 %.

Toženka se pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine. Primerna odškodnina za telesne bolečine bi bila kvečjemu 3.200,00 EUR, torej pol manjša od prisojene. Hude bolečine naj bi trpel 10 dni, vendar navaja nevšečnosti zaradi jemanja analgetikov in zato prvotne bolečine niso bile take intenzitete. Srednje hude bolečine naj bi trajale 6 tednov. Poleg tega tožnik ni bil na rentgenu 15-krat zaradi te poškodbe, ampak predvsem zaradi prejšnjih poškodb, ki jih je utrpel v prometni nezgodi. Pretiran je tudi znesek 1.074,27 EUR iz naslova strahu. Primarni strah je bil zgolj trenuten in ne pretirano intenziven. Sekundarnega strahu pa ni bilo, saj je bil ob prvem pregledu seznanjen s poškodbo. Do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik sploh ni upravičen, saj trajnih posledic nima in jih ob normalnem teku stvari tudi ni mogoče pričakovati. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker se sodišče naj ne bi opredelilo o ugovorih toženke, da je nakladanje potekalo po pravilih in pod nadzorom družbe A. d. o. o., z njenimi pripravami in stroji in da je bilo tudi blago, ki se je nakladalo, njeno zaradi česar ni podana pasivna legitimacija toženke. V kolikor bi bili navedeni očitki toženke resnični, bi lahko šlo kvečjemu za bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne bi imela razlogov ali ker razlogi o odločilnih dejstvih ne bi bili navedeni. Vendar tudi takšna kršitev ni podana, saj se je sodišče prve stopnje o teh vprašanjih opredelilo v 11. točki obrazložitve. Tako je pravilno navedlo, da je v 149. in 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) določeno, da za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je tožnik za toženko opravljal delo voznika tovornega vozila. V okviru tega dela je bil zadolžen tudi za nakladanje in razkladanje blaga. Tudi do obravnavane nezgode je prišlo pri nakladanju blaga na keson kamiona, kar je tožnik delal na običajen način, tako kot je to delal tudi direktor toženke in B.B. Blago je bilo naloženo na palete. Tožnik je na paletar naložil po dve paleti naenkrat. Najprej je dve paleti odložil na desno stran kesona, nato dve paleti na levo stran kesona. Na kesonu je bilo dovolj prostora za umestitev še dveh palet v prostor med desnim in levim kupom že nameščenih palet. Ko je tožnik to želel narediti, se je gornja paleta na paletarju zataknila za zgornjo že nameščeno paleto, kar je ob sunku povzročilo, da se je zgornja paleta na paletarju prevrnila in padla tožniku na vrat in hrbet. Ena paleta je tehtala 180 kg, obe skupaj 360 kg. Višina ene palete je bila 1,4 m, tako da je bila druga paleta nameščena do višine 2,8 m. Kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu z dne 16. 6. 2016 je že viličar kot tak delovna oprema, ki predstavlja nevarnost za poškodbo. V škodnem dogodku pa se je z ročnim paletnim vozičkom (paletarjem) vozilo tovor teže cca. 360 kg, vse dvignjeno od tal, kar ob premikajoči zgornji paleti pomeni dejavnost s povečano stopnjo tveganja.

V zvezi z navedbami toženke, da je bil paletar last A., pritožbeno sodišče poudarja, da nezgoda ne izvira iz nevarne stvari, pač pa iz dejavnosti, konkretno nalaganjem tovora. S to dejavnostjo pa se je ukvarjala toženka oziroma je to delo opravljal tožnik. Ni res, da je celotno nakladanje blaga potekalo v skladu s pravili in pod nadzorstvom omenjene družbe A. Izvedenec za varstvo pri delu je namreč pojasnil, da je bila ta družba odgovorna le za nakladanje blaga na kamion, za razpored blaga na kamionu pa je odgovoren voznik kamiona.

Glede na to, da se je nezgoda zgodila pri razporejanju blaga na samem kamionu in da je tožnik to delo opravljal na običajen način (kot direktor in voznik B.B.), pri čemer se je s paletarjem prevažalo po kesonu tovornjaka palete s težo 360 kg in dvignjeno od tal, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo, za katero odgovarja toženka ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).

6. OZ v tretjem odstavku 150. člena določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (kar je uporabljivo tudi v primeru tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo). Sodišče prve stopnje je pri obravnavanem škodnem dogodku tožnikov prispevek oziroma škodi ocenilo na 30 %, toženka pa se v pritožbi prizadeva k ugotovitvi tožnikovega prispevka najmanj v višini 70 %.

Toženka tožnikov soprispevek neutemeljeno povezuje z dejstvom, da se je tožnik sam odločil, da so delavci družbe A. tovor naložili na tovornjak, ki ga je nato sam prerazporedil po kesonu. Kot je obrazloženo že v prejšnji točki je tožnik tako ravnal zato, ker so enako ravnali tudi drugi pri toženki, kakšnih drugačnih navodil pa mu toženka ni dala.

Neutemeljeno se toženka sklicuje na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da je tovor postal nestabilen zaradi dviga s tal. Navedeno namreč izhaja iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Je pa to dejstvo pomembno zato, ker je ob zatiku palete na paletarju ob že nameščeno paleto sila zatika toliko lažje in hitreje povzročila prevrnitev zgornje transportne palete (kar izhaja iz zapisnika o interni raziskavi, nezgode pri delu - B/1). Tožnik je res povedal, da je do nezgode prišlo zaradi njegove nepazljivosti, saj ko sta se paleti zataknili, je močneje porinil in se je zgornja paleta prevrnila. Prav to tožnikovo ravnanje oziroma njegovo nepazljivost pa je prvostopno sodišče štelo kot soprispevek k nezgodi in škodi. Neutemeljeno pa pritožba navaja, da je premajhen prostor kot ovira pričakovan in bi tožnik škodo lahko preprečil ob ustrezno večji meri pazljivosti in skrbnosti. Glede na dejansko majhen prostor pri zlaganju palet eno ob drugo bi bilo mogoče prevrnitev palete preprečiti, v kolikor bi toženka tožniku zagotovila pomočnika, ki bi pomagal pri usmerjanju palet, na kar je tožnik opozarjal v tožbi. Tudi izvedenec za varstvo pri delu je v mnenju zapisal, da bi sodelovanje še ene osebe pri nakladanju blaga (koordinatorja - nadzornika) lahko preprečilo nezgodo. V mnenju je izvedenec tudi opozoril, da bi sodelovanje takšne osebe moralo biti zagotovljeno skladno s Pravilnikom o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/05), kar kaže celo na krivdno ravnanje toženke, a je sodišče prve stopnje to spregledalo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da tožnikovega soprispevka k škodi ni mogoče oceniti na več kot 30 %. Dejstvo je, da je med paletami res bilo malo prostora, tožnik pa ni videl, da sta se paleti zataknili. Zato je ravnal kot običajen, povprečen človek, tako da je paletar močneje potisnil, kar pa je bilo dovolj, da je prišlo do prevrnitve palete.

7. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, pravilno upoštevalo listine v spisu, zlasti pa izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. C.C. z dne 12. 12. 2016, ki je pred izdelavo mnenja opravil tudi pregled tožnika in vse ugotovitve podal v mnenju. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da se je prvostopno sodišče pri presoji posameznih oblik nepremoženjske škode v celoti oprlo na izsledke v mnenju izvedenca, zoper katerega toženka ni imela pripomb. Zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi toženka izraža nestrinjanje z ugotovitvami v mnenju, prepozne, neupoštevne in neutemeljene.

Izvedenec je ugotovil, da je tožnik v delovni nezgodi 20. 4. 2012 utrpel: izpah desne nadlahtnice v ramenskem sklepu, odlomek velike grče na desni nadlahtnici, poškodbo desnega nadlahtnega živčnega pleteža, razpočno rano na čelu, poko na čelnici, udarnino vratu in udarnino leve rame, kar vse predstavlja hudo telesno poškodbo.

8. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval plačilo 8.400,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je temu zahtevku ugodilo do višine 6 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v RS v decembru 2016 oziroma znesek 6.445,62 EUR.

Sodišče prve stopnje je za prisojeno odškodnino iz tega naslova pravilno upoštevalo, da je tožnik med zdravljenjem utrpel številne nevšečnosti, in sicer prvo pomoč po poškodovanju, prevoz na urgenco, pregled, oskrba rane, zaščita proti tetanusu in odstranitev šivov, 3 dni je bil hospitaliziran, najmanj 15-krat je bil za krajši čas izpostavljen ionizirajočemu sevanju, uravnavanje izpahnjene nadlahtnice, imobilizacija desne okončine na opornici, razgibavanje že med hospitalizacijo in kasneje 14 dni v zdravilišču, neprijetna EMG preiskava in jemanje analgetikov.

Po mnenju izvedenca je tožnik imel stalne hude bolečine v času hospitalizacije, občasne hude bolečine pa med izvajanjem fizioterapije, skupaj okoli 10 dni. Srednje hude bolečine, ki se umirijo šele ob jemanju analgetikov, so bile prisotne stalno (ko ni bilo stalnih hudih bolečin), v večjem delu pa so bile prisotne občasno in so kumulativno trajale 6 tednov. Zmerne bolečine pa je tožnik trpel ves preostali čas zdravljenja, občasno pa tudi po zaključenem zdravljenju, pričakovati pa je, da jih bo imel tudi v prihodnje (glede na RTG izvid z dne 4. 9. 2013).

Pritožbene navedbe, da zaradi jemanja analgetikov prvotne bolečine niso bile takšne intenzitete, so neutemeljene, saj je izvedenec dejstvo jemanja analgetikov upošteval pri sami opredelitvi posameznih stopenj telesnih bolečin in pojasnil, da je pri tem upošteval tudi individualno občutljivost, regionalno občutljivost za konkretno poškodbo, zdravstveno in duševno stanje ter starost poškodovanca. Glede pripombe toženke, da tožnik ni bil 15-krat na rentgenu zaradi delovne nezgode, ampak predvsem zaradi prejšnjih poškodb, ki jih je tožnik utrpel v prometni nezgodi, je izvedenec v zadnjem odstavku svojega mnenja izrecno izpostavil, da so vse navedene nevšečnosti in trajne posledice izključno posledica poškodb predmetne delovne nezgode.

Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina primerna, pritožbeno zavzemanje za njeno znižanje na polovico pa neutemeljeno.

9. Neutemeljena je pritožba zoper višino prisojene odškodnine za strah. V nasprotju s pritožbeno navedbo, da je bil strah zgolj trenuten in ne pretirano intenziven, sekundarnega strahu pa sploh ni bilo, je izvedenec ugotovil, da je tožnik ob zrušitvi težke palete na tožnika le-ta utrpel kratkotrajni primarni strah hude intenzitete, ki je bil prisoten do pregleda in diagnostične obdelave v urgentni kirurški ambulanti. Sekundarni strah za izid zdravljenja pa je minil po izboljšanju kliničnega stanja po zaključenem zdravljenju, ko se je tožnik s posledicami poškodbe nekako sprijaznil. Vse to je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino (le) v višini ene plače (1.074,27 EUR). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbi, da tožnik do odškodnine iz naslova strahu ni upravičen.

10. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 3 plače oziroma znesek 3.222,81 EUR. Toženka v pritožbi trdi, da tožnik do odškodnine iz tega naslova sploh ni upravičen, ker trajnih posledic nima in jih ob normalnem teku stvari tudi ni pričakovati. Tožnik bi bil do te odškodnine upravičen le, če bi utrpel posledice trajnega značaja, ki bi ga trajno omejevale tudi v bodoče. Tožnik je iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteval plačilo 4.100,00 EUR. To odškodnino je utemeljeval z navedbami, da so se po nezgodi pojavile bolečine v predelu zlomljene roke. Bolečine so pogostejše ob spremembah vremena. Občutno se mu je zmanjšala moč v poškodovani roki, kar ima za posledico težje opravljanje vsakdanjih opravil. Tudi pri športu (košarki) je oviran.

Sodna praksa je odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti oblikovala kot škodo, nastalo zaradi omejitev vseh življenjskih aktivnosti oškodovanca. Odraža se kot povečan napor pri opravljanju določenih aktivnosti ali kot izgubo ali zmanjšanje nekaterih aktivnosti. Glede na določbo 179. člena OZ pa ni nujno, da so zaradi tega duševne bolečine trajne. Lahko trajajo tudi le določen čas.

Tožnik vseh zatrjevanih duševnih bolečin res ni uspel dokazati. Uspel pa je dokazati tiste, ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke, ki je v mnenju zapisal, da ima tožnik sedaj še manjše trajne posledice, saj je gibljivost v obeh ramenskih obročih boleča in desno tudi nekoliko omejena. Še vedno so prisotni senzibilni izpadi na desni podlahti in četrtem in petem prstu na roki, groba moč stiska desne roke je nekoliko oslabljena. To ga ovira pri poklicnem delu voznika kamiona in kadar mora prenašati in dvigovati težje predmete. Stanje je dokončno, izboljšanja pa ni pričakovati. Vse navedeno je upoštevalo sodišče prve stopnje ter glede na stopnjo in dolžino trajanja telesnih in duševnih bolečin utemeljeno tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.222,81 EUR.

11. Glede na tožnikov soprispevek v višini 30 % je sodišče od skupno ugotovljene škode pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 7.519,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

12. Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka, ki jih je priznalo in odmerilo skladno z uspehom v pravdi na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in upoštevaje 155. člen ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).