Jedro

Podana je odškodninska odgovornost toženca (delavca) za škodo, ki je nastala z izpadom njegovega dela, ker od dne, ko je zaključil z bolniškim staležem, do poteka odpovednega roka, ni prišel na delo k tožeči stranki, čeprav mu je bilo to naročeno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do toženca v znesku 627,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2008 dalje (1. točka izreka); ugotovilo je, da obstoji pobotna terjatev toženca do tožeče stranke v znesku 627,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2008 dalje (2. točka izreka); ugotovilo je, da po pobotu ugotovljenih terjatev do višini 627,84 EUR skupaj z obrestmi tožeča stranka in toženec ena nasproti drugi iz tega spora ničesar ne dolgujeta (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 421,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila, pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče v pretežnem delu zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in ji ugodilo le za znesek 627,84 EUR, ki dejansko predstavlja del zahtevane odškodnine zaradi nepravilnega ravnanja toženca. V sporu ni bila enakopravno obravnavana in ni bila deležna enakega sodnega varstva, kar je v nasprotju z določbami 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišče bi moralo v postopek pritegniti izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil višino škode zaradi samovoljnega izpada toženčevega dela v spornem času. Sodišče je dalo premajhen pomen dejstvu, da predstavlja izpad delavca po delu, ki zna upravljati s stroji gradbene mehanizacije, veliko škodo. Zato se v takšnem primeru ne more priznati delodajalcu zgolj tista škoda, ki pomeni bruto plačo pomožnega delavca. Podjetje nima stroškov le z delavci in z njihovimi plačami, temveč mora pokrivati tudi druge potrebne stroške poslovanja družbe. Glede tega je predložila listinsko dokumentacijo, iz katere so razvidne aktivnosti v zvezi z njeno gradbeno dejavnostjo. Delavci izrabijo dopust pretežno izven gradbene sezone, za tiste, ki imajo šoloobvezne otroke, pa lahko del dopusta koristijo poleti. Če bi toženec ostal na delu, ne bi bil prikrajšan v pravici do izrabe dopusta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v pritožbi navaja, da bi morala vsebovati sodba tročlenski izrek tako, da bi tretja točka zajemala medsebojno pobotanje obeh zahtevkov, nato pa bi sledila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da so v njegovem ravnanju podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Glede tega sodba nima obrazloženih razlogov. Tožeča stranka bi lahko bila upravičena do odškodnine v obdobju od 1. 10. do 24. 10. 2007 samo v primeru, če bi predhodno dokazala nastanek takšne škode, pa je ni. V zadevi je uveljavil v pobot tudi neizplačane plače za mesec september in oktober ter za del meseca novembra 2007. V tej zvezi je tožeča stranka na naroku glavne obravnave 2. 3. 2011 navedla, da je napravila obračun plače za ta čas, vendar mu je ni izplačala. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo stroške postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Nadalje je v zahtevkih in pobotnem ugovoru pravilno razsodilo v obliki tripartitnega izreka, kar pritožba tožnika zmotno izpodbija. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

Pritožbeno sodišče je v sporu že tretjič razsodilo. V zadnjem razveljavitvenem sklepu je zavzelo stališče, da do sedaj izvedeni dokazi pred sodiščem prve stopnje še ne morejo dovolj utemeljevati obstoja škodne odgovornosti toženca, ker v času odpovednega roka od 1. 10. do 24. 10. 2007 ni prišel na delo, zaradi česar je morala tožeča stranka ustrezno nadomestiti njegovo delo. Nakazalo je, da v kolikor tožeča stranka v nadaljevanju postopka ne bi uspela dokazati škodo zaradi izpadlega dela strojnika težje gradbene mehanizacije, bi lahko bila kvečjemu upravičena do škode oz. ustrezne odmene po urni postavki pomožnih del v skladu z osnovno plačo toženca v zadnjem mesecu pred odpovedjo pogodbe. Ker je na drugi strani toženec uveljavil v pobot terjatev iz naslova neizrabljenega letnega dopusta v trajanju 26 dni, katerega izrabo je zahteval že v pisni odpovedi in glede tega navedel konkretno višino odškodnine, je sodišču prve stopnje naložilo, da odloči tudi o takšnem toženčevem pobotu, ker do sedaj tega ni storilo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno preizkusilo že izvedene dokaze ter dodatno zaslišalo direktorja tožeče stranke. Po tako izvedenih dokazih je ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca, ker od 1. 10. 2007 dalje, ko je zaključil z bolniškim staležem, do poteka odpovednega roka 24. 10. 2007 ni prišel na delo k tožeči stranki, čeprav mu je bilo to naročeno, zaradi česar ji je odgovoren za škodo, ki je nastala z izpadom njegovega dela. Pritožbeno sodišče takšno ugotovitev v izpodbijani sodbi v celoti sprejema. V tej zvezi tožeča stranka v skladu s trditvenim bremenom ni dokazala, da je dejansko morala namesto toženca nadomestiti zatrjevana opravila strojnika težke gradbene mehanizacije. V sporu je dokazano, da toženec očitno v zadnjih dveh mesecih pred odpovedjo ni opravljal tovrstnih del, tožena stranka mu formalno tega ni odredila, niti mu ni predložila v podpis kakršnokoli pogodbo za delo strojnika. Dejansko je imel po pogodbi o zaposlitvi določena pomožna gradbena, elektroinštalacijska in ključavničarska dela (11. člen pogodbe), pri čemer v spornem času tudi ni dobil obračunane plače za delo strojnika, temveč zgolj plačo za pomožna dela po urni postavki bruto 4,36 EUR.

Zato je tožeča stranka iz tega naslova, to je po urni postavki za pomožna dela, upravičena odškodnine za sporno obdobje od 1. 10. do 24. 10. 2007, torej do odškodnine za 18 delovnih dni, kar predstavlja 627,84 EUR, kot je to pravilno razvidno in obrazloženo v izpodbijani sodbi. Seveda bi moralo sodišče prve stopnje, kot to opozarja pritožba, v presežku zavrniti zahtevek za uveljavljanje terjatve v višjem znesku, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja takšna opustitev v izreku sodbe zgolj relativno postopkovno kršitev, ki ne vpliva na zakonitost sodbe, saj iz njene obrazložitve izhajajo razlogi, zakaj in v kakšni višini tožeča stranka ni upravičena do terjatve v višjem znesku. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožeče stranke, da bi se moralo v njenem primeru v celoti ugoditi tožbenim zahtevkom in zavrniti pobotni ugovor toženca, ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo v pobot uveljavljeno toženčevo terjatev iz naslova odškodnine oz. nadomestila za neizkoriščen letni dopust, katerega je pri toženi stranki zahteval še pred odpovedjo pogodbe. Tega je imel toženec za izkoristiti v trajanju 25 dni, pa mu očitno tožeča stranka njegove izrabe ni omogočila in ni utemeljila razlogov, zakaj tega ni storila. V tej zvezi je toženec uveljavil v pobot terjatev v višini 1.927,50 EUR, kot tudi zaostalo plačo za mesece september, oktober in del novembra 2007. Ker je pobotni ugovor toženca iz tega naslova utemeljen zgolj do višine terjatve, ki je bila predhodno priznana tožeči stranki, v višjem znesku pa ne, ni nobene podlage za kakršnokoli ugoditev toženčevi terjatvi v zatrjevani višji višini, temveč je lahko ta predmet obravnave v drugem delovnem sporu, če se bo toženec zanj odločil. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje jih je pravilno priznalo tožencu v skladu z dejansko potrebnimi stroški zastopanja in veljavno odvetniško tarifo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožeče stranke in toženca ter v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka in toženec s pritožbo nista uspela, sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).