Jedro

Dobro in stabilno psihično stanje stranke v upravnem in sodnem postopku se predpostavlja in se ga torej ne dokazuje. Tako je tudi v azilnih postopkih. V domnevo psihične stabilnosti stranke je možno posumiti šele s predložitvijo relevantnih dokazov, ki bi bili lahko podlaga za začetek izvajanja dokazov za ovrženje te domneve. Sama tožbena navedba o slabem psihičnem stanju prosilca torej ni dovolj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.1.2006, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je menila, da tožniku, Romu iz Bosne in Hercegovine, v njegovi izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, saj je iz njegove prošnje za azil jasno razvidno, da je matično državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov, hkrati pa je mogoče na podlagi nekredibilnih izjav, ki jih je podal na zaslišanju dne 8.12.2004, utemeljeno sklepati, da je tožnik lažno predstavil razloge, zaradi katerih v Sloveniji zaproša za azil in s tem zavajal in zlorabljal azilni postopek.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki jo je izdalo v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1040/2006 z dne 15.9.2006, meni, da je treba tudi v primeru odločanja v pospešenem azilnem postopku poslovno nesposobnim osebam, ki zaprosijo za azil, predhodno postaviti zakonitega zastopnika v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 15. člena ZAzil ter jim omogočiti vso potrebno zaščito in osnovno oskrbo. Po 1. odstavku 15.a člena ZAzil pa se ranljivim skupinam oseb s posebnimi potrebami, zlasti starejšim osebam (kot je tudi 48-letni tožnik), zagotavlja posebno nego in skrb. Posebne potrebe in ranljivost po ZAzil pa se ugotavljajo na podlagi individualne ocenitve potreb posameznega prosilca za azil, begunca ali osebe, ki ji je priznana subsidiarna zaščita (2. odstavek 15.a člena) po potrebi tudi s postavitvijo izvedenca - psihiatra, kot je v tožbi predlagal tožnik. Ker v sedanjem postopku tožniku še ni bil postavljen zakoniti zastopnik, pa bi mu morebiti moral biti postavljen zaradi morebitnih psihičnih zdravstvenih težav, kar se lahko ugotovi le s postavitvijo izvedenca - psihiatra in pridobitvijo ustreznega izvedenskega mnenja, tudi zaradi pravilnega vrednotenja nepovezanih in nekredibilnih tožnikovih izjav pri vložitvi prošnje za azil in na zaslišanju, kar bi bilo lahko relevantno za odločitev o tožnikovi prošnji za azil, je sodišče prve stopnje odločilo, kot je bilo že navedeno.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Povzema dosedanji postopek in opozarja, da tožnik vse od vložitve prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 4.8.2004 pa do vložitve tožbe z dne 6.2.2006 ni zatrjeval, da bi imel psihične motnje, zaradi katerih naj bi dajal nepovezane in kontradiktorne navedbe. Že v upravnem postopku je imel pooblaščenko B.B. in torej ni bil prepuščen samemu sebi. Prav tako zatrjevanih psihičnih motenj niso opazile strokovne osebe tožene stranke ob podaji prošnje na predpisan obrazec in tudi ne na zaslišanju tožnika dne 8.12.2004. Tožnik je ob podaji prošnje in na zaslišanju dajal smiselne odgovore v prisotnosti prevajalke, ki je celoten potek zaslišanja prevajala v tožnikov jezik. Glede pomena zatrjevane psihične nestabilnosti tožnika pa se tožena stranka sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, sprejetega v sodbi I Up 1323/2006-2 z dne 27.9.2006. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče RS že odločalo, in sicer s sodbo, opr. št. I Up 538/2006-2 z dne 19.4.2006, s katero je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 314/2006-6, pa spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Ponovno je Vrhovno sodišče RS odločalo o pritožbi tožene stranke, in sicer v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 771/06-15, tokrat s sklepom, št. I Up 1040/2006 z dne 15.9.2006, v katerem je naložilo sodišču prve stopnje, da se opredeli do tožnikovih tožbenih navedb in pri tem upošteva stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. Up 771/06-15 z dne 15.6.2006. Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena in nima podlage v podatkih upravnih spisov, pa čeprav so bili napotki sodišča prve stopnje postavljeni le pogojno in je torej bilo prepuščeno toženi stranke, da sama postavi skrbnika tožniku in izvede dokaz z izvedenskim mnenjem specialista psihiatrije, če bo posumila v tožnikovo dobro psihično stanje. Sodišče prve stopnje se torej ponovno ni opredelilo do tožbenih navedb, kot mu je bilo to naloženo s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1040/2006 in je bilo treba že zaradi tega izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Kot pravilno opozarja tožena stranka, pa v upravnih spisih ni podatka, da bi tožnik med upravnim postopkom predložil dokaz o svoji poslovni nesposobnosti ali morebiti zatrjeval psihične težave. Tožnik je bil po podaji prošnje za priznanje azila z dne 4.8.2004 še dodatno zaslišan dne 8.12.2004 zaradi razjasnitve njegove prošnje za azil, vendar niti iz prošnje za azil niti iz zapisnika o zaslišanju ni razvidno morebitno slabo psihično stanje tožnika. Zaslišan pa je bil tudi na policijski postaji in pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v prekrškovni zadevi dne 19.1.2006. Podatki o izvedenem prekrškovnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in predhodnem policijskem pridržanju tožnika preko noči so v upravnih spisih. Tožnik je nadalje imel v upravnem postopku pooblaščenko B.B., pa tudi sedanji njegov pooblaščenec A.A. je prvič pisal kot pooblaščenec tožnika toženi stranki z dopisom že dne 8.1.2006, torej še pred izdajo odločbe tožene stranke, ki je predmet tega upravnega spora, kar kaže na verjetnost, da tožnikov pooblaščenec ni govoril prvič s tožnikom le po telefonu tik pred vložitvijo tožbe. Šele v tožbi dne 6.2.2006 se prvič pojavi trditev o psihičnih težavah tožnika, kar naj bi imelo za posledico domnevno nezavedanje svojih izjav, vendar pa konkretnih dokazov, ki bi kazali na tožnikovo zatrjevano psihično slabo stanje, tožnik ni priložil tožbi in jih ni predložil niti v ponovljenem sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne pojasni, na podlagi katerih podatkov oziroma dokazov sklepa, da morebiti pri tožniku obstajajo psihične težave. O tožnikovih tožbenih navedbah glede slabega psihičnega stanja, pa pritožbeno sodišče meni, da se dobro in stabilno psihično stanje stranke v upravnem in sodnem postopku predpostavlja in se ga torej ne dokazuje. Tako je tudi v azilnih postopkih. Ta zakonska domneva pa se ne da izpodbiti z enostavno izjavo pooblaščenca, ki niti ni zdravnik specialist psihiatrije oziroma s tožbeno navedbo, ki predstavlja tudi nedovoljeno tožbeno novoto. V domnevo psihične stabilnosti stranke v postopku je možno posumiti šele s predložitvijo relevantnih dokazov, ki bi bile lahko podlaga za začetek izvajanja dokazov, ki bi morebiti lahko ovrgle domnevo psihične stabilnosti stranke v postopku. Takega dokaza, razen tožbenih navedb, ki niso in ne morejo biti dokaz, tožnik v tem postopku ni predložil, tožena stranka pa v celotnem upravnem postopku, kjer niso sodelovali le neuki delavci, do konca upravnega postopka ni posumila v tožnikovo psihično stabilnost. Pa tudi sicer se po stališču pritožbenega sodišča prištevnost prosilca v azilnem ali upravnem postopku ne ugotavlja tako, kot se ga mora v kazenskem ali prekrškovnem postopku, kjer je prištevnost storilca predpostavka za kazensko ali prekrškovno odgovornost. V obravnavanem primeru je bil tožnik, kot je že bilo navedeno, obravnavan tudi v prekrškovnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, kjer pa v svoji obrambi ni zatrjeval morebitnih psihičnih motenj, (okrajno) sodišče pa tudi ni podvomilo v njegovo prištevnost (čeprav je bil tožnik zaslišan pred sodnico) ter ni po uradni dolžnosti pritegnilo v postopek izvedenca psihiatra zaradi morebitne neprištevnosti, pač pa je izdalo obsodilno odločbo.

Ker sodišče prve stopnje samo ni izvajalo dokazov oziroma ni opravilo glavne obravnave, v predloženih upravnih spisih pa ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo možno posumiti v domnevo psihične stabilnosti tožnika, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje po določbah 60. člena ZUS in podaje napotkov toženi stranki, pa čeprav le pogojnih. Zato je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo, da opravi nov postopek.