Jedro

Ker nobena od vrnjenih povratnic ne potrjuje, da je bil obdolženec obveščen o datumu glavne obravnave, sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je kljub ugotovitvi, da je bil obdolženec tekom kazenskega postopka že dvakrat zaslišan in da zaradi tega njegova prisotnost na glavni obravnavi ni več potrebna, glavno obravnavo opravilo in zaključilo brez njegove prisotnosti. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi njegove zagovornice ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka izpodbijano sodbo razveljavilo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter poseben pogoj, da v roku šestih mesecev poravna zaostale preživninske obveznosti ter da v bodoče redno plačuje preživnino. Z isto sodbo je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino ter odločilo, da mora oškodovanki plačati njen premoženjskopravni zahtevek z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornika iz "vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti krivde in kazni za obravnavano kaznivo dejanje ter mu povrne stroške kazenskega postopka. Višja državna tožilka Savica P. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi. Pritožba je utemeljena. Sklep o sojenju v nenavzočnosti je sodnica sprejela na glavni obravnavi dne 7.7.2000, na katero obdolženec ni pristopil in ker je iz spisu priloženih povratnic razvidno, da pošiljk ni dvignil ter so v vseh petih primerih ostale nevročene, ni mogoče šteti, da je bil obdolženec na glavno obravnavo v redu povabljen. Ob povedanem zato niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje obdolžencu v njegovi nenavzočnosti, opredeljeni v 1. odstavku 442. člena ZKP, ne glede na to, da iz zapisnika o že omenjeni glavni obravnavi izhaja, da je bilo dogovorjeno na glavni obravnavi dne 28.6.2000, da obdolženec na glavno obravnavo ne bo pristopil zaradi zaslišanja oškodovanke. Res je sodišče dne 28.6.2000 sprejelo sklep, da bo zaslišalo oškodovanko, vendar tudi na tej glavni obravnavi ni bilo mogoče zagotoviti navzočnosti obdolženca, saj so se vsa vabila vrnila z oznako, da poštne pošiljke ni dvignil. Obdolženec torej ni bil prisoten pri dogovoru, katerega vsebina je razvidna šele iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.7.2000 in čeprav je tudi glede na vsebino pritožbenih izvajanj obdolženčeve zagovornice mogoče sklepati, da je bil obdolženec o novem datumu glavne obravnave obveščen s strani svoje zagovornice (kar bi sodnica še pred sprejetjem sklepa o sojenju v nenavzočnosti lahko preverila), pa tudi glede na vsebino zagovorničinih izvajanj, da bi želela, da bi bil obdolženec prisoten ob morebitnem končanju navedene zadeve, ni mogoče sklepati, da se je obdolženec odpovedal nadaljnjemu sodelovanju v tem kazenskem postopku. Ob povedanem obdolženčeva zagovornica v svoji pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke I. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s I. odstavkom 442. člena istega zakona, v posledici česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo morao sodišče prve stopnje zgoraj navedeno pomanjkljivost odpraviti, istočasno pa bo lahko preizkusilo tudi preostale pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice, ki bi se utegnile izkazati za utemeljene. Doslej zbrani podatki kazenskega spisa namreč ne nudijo zanesljive osnove za sklepanje, da naj bi obdolženec prenesel svoj tekoči in žiro račun v tujino zato, da bi se izognil večim izvršilnim predlogom na svoje osebne prejemke, saj za takšno sklepanje ni dovolj podlage niti v samem tenorju obtožnega predloga, po katerem naj bi se obdolženec plačilu preživnine aktivno izmikal, istočasno pa je v celotnem spornem obdobju skoraj polovico dolgovane vsote poravnal. Glede na vsebino pritožbenih izvajanj utegne biti tudi vprašljivo, ali se je zakonita zastopnica oškodovanke res poslužila vseh izvršilnih sredstev, saj je očitno, da obdolženec ne razpolaga samo s premoženjem na tekočih oz. žiro računih, pač pa ga ima tudi v obliki nepremičnin ter osebnih avtomobilov.