Jedro

Sodišče prve stopnje mora v nejasnih zadevah v skladu z načelom iskanja materialne resnice izvesti vse tiste dokaze, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja zadeve. Pri tem je seveda pričakovati določena razhajanja udeležencev postopka glede zaznavanja historičnega in zato neponovljivega dogodka. Zaradi teh razhajanj mora sodišče nujno, upoštevajoč vse okoliščine zadeve, skrbno presoditi dokaze in ugotoviti, katerim dokazom je potrebno verjeti in katere kot neverodostojne zavrniti.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega M. P. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Oškodovanca T. G. je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Skladno z določilom 1. odstavka 96. člena ZKP je tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 2. odstavka 445. člena ZKP je bil spis posredovan vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Državna tožilka se pritožuje izključno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Moti jo predvsem različno ocenjevanje notranjih neskladij v izpovedbah priče B. M. in priče D. T.. Poleg tega pa izpostavlja, da sodišče prve stopnje neskladja v zagovoru obdolženca in v izpovedbi priče M. označuje za nebistvena in jih pripisuje relativnosti pri zaznavanju dogodka, na podlagi neskladij v izpovedbi oškodovanca pa njegovi izpovedbi odreka verodostojnost. Po mnenju pritožnice zagovor obdolženca ni prepričljiv, še zlasti, ker ga priči Z. in K. nista potrdili. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče neupravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje I. M. kot priče, čeprav je oškodovanec ves čas trdil, da se ni stepel z M. kot ugotavlja sodišče, ter kljub temu, da bi M. kot priča lahko potrdil srboritost obdolženca tekom sporne noči. Z zaslišanjem priče I. M. bi bilo moč preveriti tudi verodostojnost zagovora obdolženca, ki trdi, da je oškodovanca pospremil iz lokala, čeprav oškodovanec in priča T. temu oporekata. Nenazadnje pa bi priča M. lahko potrdila oziroma ovrgla tudi potek dogodkov, ki izhaja iz opisa priče M., saj je M. v svoji izjavi policistom navedel drug razlog pretepa z neznancem, kot pa ga je razbrati iz izpovedbe priče M.. Sodišče prve stopnje naj bi napačno sklepalo, da je do pretepa prišlo med M. in oškodovancem G., saj je temu zaključku nasprotoval ne le oškodovanec, temveč posredno tudi obdolženec, ki je na kraju dogodka policistom osebo, ki se je stepla z M. opisal kot neznanca in ga torej ni identificiral kot oškodovanega G., čeprav slednjega dovolj dobro pozna. Končno pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje zgolj zaradi določenih razhajanj v izpovedbah oškodovanca in priče T. njuni izpovedbi označi za neverodostojni ter se ne osredotoči na ključno dejstvo, da tako oškodovanec kot tudi priča T. trdita, da je oškodovanca udaril ravno obdolženec.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je potrebno ugotoviti, da prav vsi udeleženci postopka (obdolženec, oškodovanec in vse priče) podajajo različne opise dogajanja, do katerega je prišlo kritičnega dne. Kot omenja že pritožba, se njihove izpovedbe v nekaterih delih ujemajo in se medsebojno potrjujejo, deloma pa si medsebojno nasprotujejo v manjših ali pomembnejših odtenkih. Sodišče prve stopnje mora v takšnih nejasnih zadevah v skladu z načelom iskanja materialne resnice izvesti vse tiste dokaze, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja zadeve. Pri tem je seveda pričakovati določena razhajanja udeležencev postopka glede zaznavanja historičnega in zato neponovljivega dogodka. Zaradi teh razhajanj mora sodišče nujno, upoštevajoč vse okoliščine zadeve, skrbno presoditi dokaze in ugotoviti, katerim dokazom je potrebno verjeti in katere kot neverodostojne zavrniti. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi obširno razlaga, zakaj je za verodostojno sprejelo razlago dogodka, kot jo je v svojem zagovoru podal obdolženec, ter zakaj ni verjelo zgodbi oškodovanca in priče T.. Vendar se pritožbeno sodišče mora strinjati s stališčem pritožbe, da bi prav zaslišanje priče M. služilo kot pomembna potrditev opisa dogajanja, predstavljenega v izpodbijani sodbi. Nikakor namreč ni mogoče sprejeti stališča, da zaradi popolnoma razjasnjenega dejanskega stanja zaslišanje M. kot priče ne bi bilo potrebno. Na podlagi podatkov iz pribavljenega predloga za uvedbo postopka o prekršku sodišče prve stopnje tako sklepa, da naj bi do pretepa, o katerem je bilo govora, prišlo ravno med M. in oškodovancem G., kar se sklada z zagovorom obdolženca in izpovedbo priče M.. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je obdolženec oškodovanca poznal, pa ga policistom, ki so se odzvali na M. klic, kljub temu ni omenjal, temveč je bilo ves čas govora o neki neznani osebi. Podobno je M. v omenjenem predlogu navedel drug razlog pretepa z neznancem, kot ga je opisala priča M.. Po mnenju pritožbenega sodišča iz predstavljenih razlogov brez neposrednega zaslišanja M. ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je šlo dejansko za isti historični dogodek (o tem izpodbijana sodba govori na osmi strani). Pričanje M. v zadevnem postopku bo tako lahko zelo pomembno prispevalo k razjasnitvi spornega dogodka. V kolikor bi M. v neznani osebi prepoznal oškodovanega G., bi bil s tem upoštevajoč tudi druge okoliščine primera v pomembni meri potrjen obdolženčev zagovor. Nasprotno pa bi ugotovitev, da je šlo za drug historični dogodek, morda lahko postavila verodostojnost izpovedb udeležencev postopka v drugačno luč. Predlagana priča I. M. se morda resda nahaja na F., zaradi česar njegovo zaslišanje v določeni meri predstavlja zavlačevanje postopka in povečanje stroškov (stran 2. izpodbijane sodbe), vendar je to zaslišanje potencialno ključnega pomena za razjasnitev dejanskega stanja stvari in ga je zato potrebno izvesti.

Pritožba torej utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.