Jedro

Toženka je iz razloga destimulacije izplačala tožniku, vodji organizacijske enote, za 40 % nižjo plačo. S tako obračunano destimulacijo je brez predhodne ocene delovne uspešnosti enostransko posegla v osnovno plačo tožnika, kar je protipravno. Glede na navedeno je tožnik zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi bistvenega zmanjšanja plač v smislu 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 746,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožniku plača odpravnino v višini 27.092,25 EUR bruto z obrestmi od 9. 1. 2018 dalje, višji zahtevek v višini 8.407,93 EUR pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v višini 8.669,52 EUR bruto z obrestmi od 9. 1. 2018 dalje, višji zahtevek v višini 11.803,48 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo tudi, da tožniku plača nezakonito odštete destimulacije za oktober, november in december 2017 ter januar 2018 v skupnem znesku 3.602,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo razlike v plači v določenih zneskih za obdobje od meseca februarja 2017 do meseca januarja 2018 z obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku povrniti stroške postopka v višini 418,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da toženka krije sama svoje stroške postopka (V. točka izreka), ter jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse v višini 56 % (VI. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je delovno razmerje tožniku prenehalo na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi zatrjevanega trpinčenja in diskriminacije, na teh odpovednih razlogih pa tožnik temelji svoj tožbeni zahtevek. Teh razlogov tožnik ni dokazal, zato sodišče prve stopnje protispisno ugotavlja, da je utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem je podana absolutna kršitev postopka. Zmotno je stališče sodišča, da toženka ni ravnala v skladu s Pravilnikom. Direktor toženke je izpovedal, da je delo tožnika mesečno ocenil po kriterijih, določenih s Pravilnikom. Tožnik se je v letu 2017 odločil, da ne bo več aktivno delal za toženko, ker je vse svoje delnice nezakonito prenesel na tretjo osebo. V začetku januarja 2018 je tožnik ustanovil konkurenčni zavod za sanacijo in se kasneje vpisal v sodni register kot njegov direktor. O poslovnih rezultatih in drugih finančnih podatkih toženke je bil tožnik redno mesečno obveščen. Presoja sodišča o nagrajevanju tožnikovega dela nasprotuje pravičnemu nagrajevanju zaposlenih pri toženki. Glede na navedeno niso podani utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo zaključek o nezakonitem znižanju plač iz naslova delovne uspešnosti oziroma destimulacije. Oprlo ga je na ugotovitev, da direktor toženke ni sprejel posebne ocene uspešnosti dela po vnaprej določenih kriterijih in merilih za odmero delovne uspešnosti v Pravilniku o ocenjevanju in nagrajevanju posameznih vodij organizacijskih enot (v nadaljevanju: Pravilnik).

7. V 9. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da delovno uspešnost tožnika ocenjuje direktor. Pri ugotavljanju delovne uspešnosti se upošteva kvaliteta, gospodarnost in zahtevnost dela. Ocena delovne uspešnosti je lahko pozitivna in negativna. V Pravilniku so posamezni kriteriji obrazloženi glede na oceni uspešno in manj uspešno. Direktor mesečno ocenjuje vodje organizacijske enote na obrazcu za ocenjevanje delovne uspešnosti.

8. Toženka je iz razloga destimulacije izplačala tožniku, vodji organizacijske enote, za 40 % nižjo plačo, in sicer: za oktober in november 2017 v višini 1.157,02 EUR, december 2017 v višini 1.001,95 EUR in januar 2018 v višini 286,27 EUR. S tako obračunano destimulacijo je brez predhodne ocene delovne uspešnosti enostransko posegla v osnovno plačo tožnika, kar pa je protipravno. Glede na navedeno je tožnik zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi bistvenega zmanjšanja plač v smislu 3. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Na ta odpovedni razlog se je tožnik v odpovedi in tožbenem zahtevku izrecno skliceval ter ga zatrjeval in dokazoval v sodnem postopku. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je tožnik utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in svoj tožbeni zahtevek le z zatrjevano diskriminacijo in trpinčenjem po 7. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Posledično pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

9. Zmotne so pritožbene navedbe, da je toženka ravnala v skladu s Pravilnikom. Ta izrecno določa, da je treba vodjo organizacijske enote pred določitvijo variabilnega dela plače oceniti po vnaprej določenih merilih, kar mora storiti direktor na posebnem obrazcu za ocenjevanje delovne uspešnosti. Sodišče je upoštevalo izpoved direktorja, da posebne ocene ni sprejel. Direktor toženke bi moral tožnika glede na njegovo delo mesečno oceniti po posameznih kriterijih in merilih. Ocena se mora nanašati na mesec, za katerega je podana. Tega toženka ni storila, temveč je tožniku za štiri mesece nezakonito znižala plačo v višini 40 %.

10. Bistveno je, da toženka ni dokazala, kako je po vnaprej predvidenih kriterijih in merilih ocenila delovno uspešnost tožnika in določila konkretne odstotke znižanja njegovih plač za vsak posamezen vtoževani mesec. Na drugačno presojo zato ne vplivajo pritožbene navedbe, da je bil tožnik o poslovnih rezultatih in drugih finančnih podatkih toženke redno mesečno obveščen. Ostale pritožbene navedbe (odločitev tožnika v letu 2017, da za toženko ne bo več aktivno delal in da je svoje delnice nezakonito prenesel na tretjo osebo, da je ustanovil konkurenčni zavod za sanacije in se kasneje vpisal v sodni register kot direktor tega zavoda) niso odločilne za obstoj odpovednega razloga in niso predmet tega spora. Zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko materialnopravno presojo, da je toženka tožniku v posameznih mesecih nezakonito bistveno zmanjšala plačo, zato je ta na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tožniku pravilno prisodilo zneske nezakonitih znižanj plač, na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 pa tudi odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec je dolžan tožniku po načelu uspeha plačati utemeljeno priglašene stroške. Pritožbeno sodišče mu je v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. – OT), priznalo 1.000 točk za sestavo odgovora na pritožbo in materialne stroške, skupaj 1020 točk oziroma z 22 % DDV 746,64 EUR.