Jedro

Upravni organ, ki odloča o pravicah ali obveznostih strank, je dolžan upoštevati pravila postopka, ker je samo tako strankam omogočeno, da uspešno varujejo svoje pravice. Ker v obravnavani zadevi prvostopenjski organ vlagatelja ni opozoril na posledice vloge, vložene po neobstoječi osebi, se prvostopenjska odločba nanaša na pravno osebo, ki je že pred vložitvijo vloge prenehala obstajati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35506-7813/2015-5 z dne 20. 11. 2015 ter odločba in sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 3555-2/2016/4 z dne 4. 7. 2016 se odpravijo in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo investitorja A. d. o. o. za izdajo vodnega soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja "...".

2. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ prvostopenjsko odločbo odpravilo ter zahtevo družbe A. d. o. o. zavrglo. V obrazložitvi navaja, da je vlogo za izdajo vodnega soglasja vložila družba, ki je že pred njeno vložitvijo prenehala zaradi pripojitve k tožniku, zato bi jo prvostopenjski organ moral zavreči. Ker je s prenehanjem pravne osebe prenehalo tudi pooblastilo družbi B. d. o. o., na odločitev ne vpliva, da je predmetno vlogo vložila po tej pooblaščenki.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je zahtevo za izdajo vodnega soglasja vložil kot pravni naslednik družbe A. d. o. o., kar izhaja tudi iz gradbenega dovoljenja z dne 20. 7. 2015, kjer je naveden kot investitor gradnje. Predmetno zahtevo je namreč vložil prav zaradi toženkine zahteve v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po pridobitvi dodatnega vodnega soglasja. Prvostopenjski organ je to vedel, kljub temu pa ni zahteval dopolnitve ali popravka vloge, zato je bil tožnik v dobri veri, da ravna v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Če je bil prvostopenjski organ v dvomu, ali je vložnik zahteve prevzeta družba ali njen pravni naslednik, bi moral tožnika kot univerzalnega pravnega naslednika pozvati, da se o tem izjasni, ne pa da je kot stranko navedel osebo, ki je bila v času izdaje odločbe že pripojena k tožniku. V zvezi s pooblastilom se sklicuje na določbe 55. in 57. člena ZUP, v skladu s katerimi bi organ moral pooblaščenca pozvati k predložitvi novega pooblastila. Glede na navedeno meni, da niso podani razlogi za zavrženje vloge. Prav tako izpodbija odločitev o zavrnitvi vloge za izdajo vodnega soglasja, zato sodišču predlaga, naj obe odločbi in sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

4. Tožba je utemeljena.

5. Sodišče se strinja s toženko, da iz vloge, ki se nahaja v upravnih spisih, izrecno izhaja, da zahtevo za izdajo vodnega soglasja, vlaga družba A. d. o. o. in je ta navedena tudi kot investitor. Ker ni sporno, da je ta družba še pred vložitvijo predmetne vloge prenehala, to pomeni, da je vlogo v obravnavani zadevi vložila oseba, ki več ne obstaja (četrti odstavek 580. člena ZGD-1). Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je tožnik univerzalni pravni naslednik te družbe, saj to pomeni le, da je pridobil pravico in dolžnost vložiti zahtevo za izdajo vodnega soglasja v svojem imenu (šesti odstavek 580. člena ZGD-1).

6. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da ravnanje prvostopenjskega organa v primeru, kot je obravnavani, ni bilo skladno z določbami ZUP, predvsem s temeljnim načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP), po katerem so organi dolžni voditi postopek tako, da je strankam omogočeno, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice.

7. K vlogi za izdajo vodnega soglasja je namreč družba A. d. o. o., med drugim priložila gradbeno dovoljenje št. 351-305/2012 z dne 20. 7. 2015, iz katerega jasno izhaja, da je investitor gradnje, v zvezi s katero je bila vložena zahteva za izdajo vodnega soglasja, tožnik kot pravni naslednik družbe A. d. o. o. Tudi iz javno dostopnih podatkov sodnega registra, objavljenih na spletni strani AJPES-a, izhaja, da je bila družba A. d. o. o. izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k tožniku 8. 5. 2015. Ker je prvostopenjski organ predmetno vlogo prejel 9. 10. 2015, je bil v skladu z določbo 49. člen ZUP, po kateri mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, dolžan zagotoviti, da kot stranka ne nastopa nekdo, ki to ne more (več) biti. Po presoji sodišča je bil prvostopenjski organ že zato, posebno ob upoštevanju temeljnega načela varstva pravic strank, dolžan vlagatelja opozoriti na posledice takšne vloge.

8. Upravni organ, ki odloča o pravicah ali obveznostih strank, je namreč dolžan upoštevati pravila postopka, ker je samo tako strankam omogočeno, da uspešno varujejo svoje pravice. Ker v obravnavani zadevi prvostopenjski organ vlagatelja ni opozoril na posledice vloge, vložene po neobstoječi osebi, se prvostopenjska odločba nanaša na pravno osebo, ki je že pred vložitvijo vloge prenehala obstajati.

9. Sodišče opozarja še, da Zakon o graditvi objektov izrecno predvideva zastopanje investitorja po pooblaščencu, ki je načeloma pravni laik (točka 5.4. prvega odstavka 2. člena), kot sestavni del projektiranja (točka 5.) in s tem dejavnost projektanta (točka 4.2.). Zato mora mora organ v takih situacijah (do kakršne je prišlo v obravnavani zadevi) v skladu s 7. členom ZUP še posebej paziti, da (pravna) nevednost oziroma neukost pooblaščenca nista v škodo pravic, ki gredo stranki po zakonu. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da bi moral organ pooblaščenca pozvati na predložitev novega pooblastila, saj pooblastilo z dne 25. 8. 2011 zaradi prenehanja stranke ni bilo več veljavno (peti odstavek 55. člena ZUP). Tako bi bil pooblaščenec in posledično tožnik opozorjen, da vloga za izdajo vodnega soglasja ni vložena po pravilni osebi.

10. Zaradi napačnega ravnanja organa je tožnik izgubil možnost nadaljevati ta postopek, kar je v nasprotju s prej navedenim načelom varstva pravic strank. Opisane kršitve pravil postopka so zato po presoji sodišča vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker tudi drugostopenjski organ teh kršitev ni odpravil, temveč je vlogo za izdajo vodnega soglasja v tožnikovo presenečenje zavrgel, je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani odločbi ter sklep odpravilo. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ pooblaščenca pozvati na predložitev novega pooblastila in na popravo vloge tako, da se bo postopek nadaljeval z osebo, ki je lahko stranka postopka, tj. tožnikom.

11. Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanih aktov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravne akte odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

13. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).