Jedro

Tožnik kot sodni izvedenec izvedenskega poročila ni izdelal pošteno in vestno, s tem ko je v njem pavšalno in neargumentirano navajal napake izvajalca del in svoje ocene obračuna stroškov ni podprl z ustrezno dokumentacijo, na podlagi česar je bila sprejeta ocena, da se tožnik ni obnašal tako, da bi bilo na tej podlagi mogoče sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal delo sodnega izvedenca. To pomeni, da ni osebnostno primeren za delo sodnega izvedenca, s čemer tako več ne izpolnjuje pogojev za (imenovanje za) sodnega izvedenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo tožnika, sodnega izvedenca, imenovanega za strokovno področje gradbeništvo – gradbeništvo splošno, razrešilo z dnem dokončnosti odločbe (v 1. točki izreka), odločilo, da mora tožnik v treh dneh od prejema odločbe oddati svojo štampiljko in izkaznico (v 2. točki izreka) in odločilo, da se razrešitev sodnega izvedenca vpiše v imenik sodnih izvedencev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (v 3. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ 9. 11. 2012 prejel pritožbo zoper delo tožnika kot sodnega izvedenca, ki jo je podal A.A. (v nadaljevanju pritožnik) in v kateri je ta navajal, da je tožnik za družbo B. d.o.o., ki je bila investitor pri gradnji stanovanjskih objektov na …, izdelal izvedensko mnenje, in sicer z dne 6. 3. 2008 ter dopolnitev k temu mnenju z dne 4. 4. 2008. Po navedbah v pritožbi naj bi bilo izvedensko mnenje pristransko, neobjektivno in nestrokovno izdelano, temeljilo naj bi na ponarejenih in neverodostojnih listinah, prirejenih uradnih dokumentih ter izmišljenih dejstvih. Hkrati je izvedensko mnenje predstavljalo podlago za izdajo začasne odredbe v sporu I Pg 38/2008, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kranju in ki naj bi v času svoje veljavnosti družbi C. povzročila veliko premoženjsko škodo. Pritožnik je vložil tudi zapisnik Upravne enote Izola o tehničnem pregledu objektov z dne 25. 9. 2007, na poziv upravnega organa pa še izvedensko mnenje, ki ga je za potrebe navedenega pravdnega postopka izdelal sodni izvedenec D.D. Upravni organ je z dopisom z dne 16. 5. 2013 tožniku posredoval vlogo pritožnika v odgovor. Tožnik je v odgovoru, ki ga je upravni organ prejel 28. 5. 2013, pojasnil izdelavo izvedenskih mnenj ter zavrnil očitke pritožnika. Upravni organ je nato z dopisom z dne 2. 8. 2013 tožnika obvestil, da je bil zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, in sicer iz razloga po 4. točki prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), saj je minister ugotovil, da obstaja sum, da izvedenskega dela v konkretnem primeru ni opravil vestno. Tožnik se je na obvestilo upravnega organa odzval z odgovorom z dne 26. 8. 2013. Ker je v predmetnem postopku obstajal sum nevestnega dela sodnega izvedenca, je minister skladno z drugim odstavkom 89. člena ZS ustanovil strokovno komisijo za ugotavljanje morebitnega nevestnega dela sodnega izvedenca, upoštevaje pri tem drugi odstavek 20. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik). V predmetno strokovno komisijo je bila za predsednico komisije imenovana E.E., za strokovna člana komisije pa sta bila imenovana F.F. in G.G. Imenovana strokovna člana komisije sta izdelala mnenji, ki ju je obravnavala strokovna komisija na seji 5. 12. 2013. Strokovna komisija se je soglasno strinjala, da tožnik v konkretnem primeru ni ravnal vestno, saj so v izvedenskem mnenju vidni znaki nestrokovnega, površnega in nekorektnega dela, in zaključila, da bi bilo ravnanje sodnega izvedenca primerno za opomin, ne pa tudi za razrešitev. Upravni organ je z dopisom z dne 2. 1. 2014 tožnika obvestil o novo ugotovljenih dejstvih v okviru postopka za razrešitev, ki so podlaga za sklep, da tožnik dela sodnega izvedenca tudi ni opravljal pošteno, ter ga pozval, da se do njih opredeli. Tožnik je odgovoril z dopisom z dne 18. 1. 2014. Upravni organ je z dopisom z dne 30. 1. 2014 tožniku posredoval v seznanitev tudi zapisnik seje strokovne komisije ter mnenji posameznih članov strokovne komisije. Tožnik je na posredovane dokumente odgovoril. Upravni organ je nato vso dokumentacijo temeljito proučil, pri tem pa ni ugotovil, da bi bilo izvedensko mnenje izdelano na podlagi ponarejenih in neverodostojnih listin, prirejenih uradnih dokumentov ter izmišljenih dejstev, zato na teh izpostavljenih navedbah pritožnika odločitve ne temelji. Odločitev opira na argumentacijo obeh strokovnih članov komisije in izvedensko mnenje z dne 4. 4. 2008. Upravni organ ugotavlja, da se je v konkretnem primeru tožniku najprej očitala kršitev iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, in sicer da svojih dolžnosti ni opravljal vestno, v nadaljevanju postopka pa je bilo ugotovljeno, da je mogoče na podlagi ravnanja tožnika kot sodnega izvedenca utemeljeno sklepati, da svojega dela ni opravljal niti pošteno niti vestno. Sodnega cenilca (pravilno: izvedenca) se lahko razreši tudi na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS, in sicer če le-ta ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 87. člena ZS, v katerem je med drugim določeno, da je za sodnega cenilca (pravilno: izvedenca) lahko imenovana tista oseba, ki je tudi osebnostno primerna za tovrstno delo. To določbo podrobneje opredeljuje ZS v tretjem odstavku 87. člena, kjer je določeno, da ni osebnostno primeren za delo sodnega izvedenca, kdor se je ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno; enako je določal tudi ZS, ki je bil v veljavi v času, ko je sodni izvedenec izdelal domnevno sporno izvedensko mnenje.

Po prvem odstavku 18. člena Pravilnika je predlog za razrešitev oziroma obvestilo, da je začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti, z navedbo razlogov, treba poslati v odgovor izvedencu, zoper katerega je začet postopek razrešitve. Nadalje Pravilnik v prvem odstavku 2. člena med drugim določa, da je sodni izvedenec pri svojem delu dolžan upoštevati določila zakonov in svoje delo opraviti redno in vestno, v skladu s pravili znanosti in stroke ter svoj izvid in mnenje podati v določenem roku.

Po pregledu izvedenskega mnenja upravni organ pritrjuje mnenju strokovne komisije, da je bil tožnik pri izdelavi mnenja površen in da je pavšalno in splošno navajal posamezne ugotovitve, ki jih ni argumentiral. Sledi trditvi strokovnega člana F.F. o tem, da je tožnik ravnal nevestno, površno, neargumentirano in nedokumentirano. Za znesek 285.399,08 EUR, do katerega naj bi bil upravičen investitor, v izvedenskem mnenju tožnik ni podal niti enega konkretnega razloga. Tožnik je le potrdil ugotovitve H.H., ni pa navedel, v čem in zakaj potrjuje njegove ugotovitve in kako je H.H. do njih prišel. Glede na navedeno in glede na zaključek strokovne komisije na seji 5. 12. 2013 je upravni organ ugotovil, da je tožnik kot sodni izvedenec v konkretnem primeru deloval nevestno. Glede na to, da se je tožnik v postopku branil, da je tudi sodni izvedenec D.D. ugotovil, da so izvajalci del delovali nestrokovno, pa upravni organ dodaja, da je sodni izvedenec D.D. v izvedenskem mnenju zapisal tudi, da ni mogoče, da bi kdorkoli razen investitorja finančno ovrednotil višino stroškov, ki jih je imel z odpravljanjem napak, ker ne obstaja evidenca posegov in ker ne obstajajo materialni dokazi za te stroške. Ravno to pa je tožnik v svojem izvedenskem mnenju napravil, ob tem pa so njegovi izračuni temeljili zgolj na površnem navajanju ocene odprave napak pri posameznih postavkah. Z izvedenskim mnenjem je tako tožnik na malomaren, površen in neargumentiran način skušal sanirati negospodarno in malomarno ravnanje naročnika, ki ni niti vodil evidence posegov na objektu, niti ni zagotovil drugih dokazov, ki jih je imel z odpravljanjem napak na objektu. Poleg tega bi se moral tožnik zavedati, da lahko naročnik njegovo izvedensko mnenje kot eno izmed dokaznih sredstev uporabi v sodnem ali drugem postopku, in sicer kot izvedensko mnenje sodnega izvedenca.

Upravni organ zaključuje, da je tako ravnanje ne samo nevestno, temveč tudi nepošteno. Kljub upoštevanju okoliščin, da je tožnik izdelal mnenje glede na naročilo in dokumentacijo, pridobljeno s strani investitorja, pa bi se moral zavedati, da mora kot sodni izvedenec delovati nepristransko, odgovorno in strokovno. V primeru, ko bi šlo zgolj za informativni izračun, pa se upravni organ pridružuje mnenju komisije, da bi to dejstvo moral napisati. Poleg tega bi v primeru, če je šlo le za splošni popis napak, poškodb in nepravilnosti, kot zatrjuje tožnik v odgovoru z dne 10. 2. 2014, ne smel navajati tudi ocene preplačila del, obračuna ostalih stroškov ter stroškov investitorja za odpravo napak. Upravni organ je pritrdil mnenju F.F., da tožnik ni ravnal s potrebno strokovno občutljivostjo in etičnostjo, ker je bilo poročilo s strani investitorja naročeno z namenom iztožiti od izvajalca stroške zaradi pomanjkljivosti ter zamud, česar pa tožnik ni upošteval. Pavšalno navajanje neizvedenih del in napak po oceni upravnega organa ne bi smelo rezultirati v podajanju konkretnih zneskov za odpravo napak in ostalih stroškov. Upravni organ je sledil tudi mnenju G.G., da bi moral sodni izvedenec zapisati, da gre za informativno poročilo, če je tako menil. V zvezi z odgovorom tožnika z dne 18. 1. 2014 pa upravni organ dodaja, da se tožniku ne očita zgolj dejstva, da ni zapisal seznama dokumentacije na koncu poročila, temveč se mu očita površno izdelano izvedensko mnenje, neprimerno izkazan obračun stroškov del in preveč splošno naštevanje napak pri izvedbi del na objektih. V zvezi s tožnikovim odgovorom, da v času izdelave predmetnega izvedenskega mnenja sodnim izvedencem niso bila dana podrobnejša navodila o tem, kako naj posamezno mnenje izgleda, kar se je kasneje spremenilo, upravni organ dodaja, da je tožnik že tedaj vedel, da mora biti izvedensko mnenje izdelano natančno, argumentirano in strokovno, pa je ravnal malomarno; zato je mogoče tudi na podlagi tega utemeljeno sklepati, da tožnik dela tudi v prihodnje ne bo opravljal pošteno in vestno.

Upravni organ meni, da iz povedanega izhaja, da tožnik kot sodni izvedenec ni izpolnil temeljnih dolžnosti, ki jih sodnim izvedencem nalagata tako ZS kot tudi Pravilnik, in sicer izvedenskega mnenja ni izdelal pošteno in vestno, ravnal pa je v nasprotju s pravili znanosti in stroke. Na podlagi navedenega je po oceni upravnega organa izpolnjen pogoj za razrešitev tožnika kot sodnega izvedenca, in sicer po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Upravni organ namreč ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za sodnega izvedenca, in sicer ne izpolnjuje pogoja osebnostne primernosti. Glede na tretji odstavek 87. člena ZS ni osebnostno primeren za delo sodnega izvedenca, kdor se je ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da dela sodnega izvedenca ne bo opravljal pošteno in vestno. Tožnik je s tem, ko je zgolj pavšalno in neargumentirano navajal napake izvajalca del in svoje ocene obračuna stroškov ni podprl z ustrezno dokumentacijo, pri čemer se je moral zavedati, da ob izdelavi izvedenskega mnenja strokovno odgovarja za svoje delo kot sodni izvedenec, pri ministru vzbudil dvom, da bi še naprej lahko pošteno in vestno opravljal delo sodnega izvedenca. Upoštevajoč pomembnost delovanja sodnih izvedencev bi takšna ravnanja lahko povzročila težke posledice pri urejanju družbenih razmerij, zato po stališču ministra tega ne gre dopuščati.

Tožnik v tožbi navaja, da sodišče v postopku I Pg 38/2008 ne bi moglo uporabiti njegovih mnenj, saj sta bili izdelani le za potrebe ene stranke v postopku, po naročilu sodišča pa je mnenje izdelal še izvedenec D.D.. Meni, da sta njegovi mnenji zelo podobni mnenju D.D. oziroma tožnikovi mnenji vsebujeta celo priloge, fotografije, opis napak v teh mnenjih je mnogo obsežnejši. Tožnik se dalje sklicuje na mnenje G.G. z dne 25. 11. 2013, da sta izvedenski poročili tožnika glede na objektivne okoliščine danega primera izdelani vestno in po pravilih znanosti in stroke. Po mnenju F.F. pa bi bila ustrezna sankcija kvečjemu opomin. Tožnik meni, da bi strokovna člana komisije morala primerjati njegovi mnenji z mnenjem izvedenca D.D.. Po njegovem mnenju je v izpodbijani odločbi nepravilno povzeto, na kakšni podlagi se je tožnik strinjal z ugotovitvami H.H. Tožnik se ne strinja z ocenami njegovih izvedenskih del ter meni, da so napačna in zavajajoča. Pri svojih ocenah se upravni organ ne opira na nikakršne norme ali določena načela stroke ter so te tako brez podlage. Upravni organ je tudi angažiral dva neodvisna strokovnjaka, vendar njunih mnenj nato ni upošteval. Odločba ne bi mogla temeljiti na 89. členu ZS, ker gre za splošno določbo. Upravni organ ni upošteval, da sodnih izvedencev ni ustrezno izobrazil. Ocene upravnega organa o tem, da tožnik dela sodnega izvedenca ne bo opravljal pošteno in vestno, so napačne. Poleg tega je bil tožnik razrešen na podlagi izvedenskih mnenj, izdelanih v začetku leta 2008, od tedaj pa je tožnik opravil že veliko novih izvedenskih mnenj. Meni, da bi bilo pravilno, da upravni organ pregleda tožnikovo delo v tem času. Tožnik še navaja, da izvedencema ni bil predložen njegov zadnji dopis z dne 10. 2. 2014. Sodišču predlaga, naj zaradi opisanih nepravilnosti izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, sklicuje se na argumentacijo v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe v odgovoru na tožbo. Navedbe toženke prereka ter v celoti vztraja pri tožbi in tožbenem predlogu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ tožnika mogel razrešiti kot sodnega izvedenca (za strokovno področje gradbeništvo – gradbeništvo splošno) na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS, v povezavi s 3. točko prvega odstavka ter tretjim odstavkom 87. člena ZS.

Po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS minister razreši sodnega izvedenca (med drugim), če ne izpolnjuje več pogojev iz prvega odstavka 87. člena tega zakona. Po 3. točki prvega odstavka 87. člena ZS je za sodnega izvedenca lahko imenovan, kdor je osebnostno primeren. Po tretjem odstavku navedenega člena pa ni osebnostno primeren za delo izvedenca, kdor se je ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v postopku zaključeno, da tožnik izvedenskega poročila z dne 4. 4. 2008 (katerega predmet je bilo: „Pomanjkljivosti in napake na stanovanjskih hišah v …“ in ki ga je izdelal za investitorja B. d.o.o.), ki ga je izdelal kot sodni izvedenec, ni izdelal pošteno in vestno, s tem ko je v izvedenskem poročilu pavšalno in neargumentirano navajal napake izvajalca del in svoje ocene obračuna stroškov ni podprl z ustrezno dokumentacijo, in na podlagi česar je bila sprejeta ocena, da se tožnik ni obnašal tako, da bi bilo na tej podlagi mogoče sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal delo sodnega izvedenca, kar pomeni, da ni osebnostno primeren za delo sodnega izvedenca, s čemer tako več ne izpolnjuje pogojev za (imenovanje za) sodnega izvedenca.

Z odločitvijo organa o razrešitvi tožnika kot sodnega izvedenca ter razlogi zanjo se sodišče strinja.

Mnenje o tem, ali je bilo izvedensko poročilo z dne 4. 4. 2008, ki ga je izdelal tožnik, izdelano vestno, v skladu s pravili znanosti in stroke, sta podala sodna izvedenca za gradbeništvo, G.G. in F.F. Zaključek prvega je sicer bil, da je tožnik izvedensko poročilo – glede na objektivne okoliščine danega primera - izdelal vestno, v skladu s pravili znanosti in stroke, vendar pa je v samem mnenju navedel, da je po natančnosti in preglednosti – predvsem pri podajanju vrednosti - izvedensko mnenje (zgolj) na ravni informativnega mnenja, česar pa ni upošteval pri oceni, ker je menil, da sta natančnost in preglednost izračunov lahko bila odvisna tako od razpoložljivih podatkov kot tudi od stroška, ki ga je bil naročnik pripravljen dati za izdelavo poročila. Zaključek drugega izvedenca (katerega mnenje je bolj obsežno in razčlenjeno prikazano), pa je bil, da je bilo poročilo z dne 4. 4. 2008, ki ga je izdelal tožnik, izdelano nevestno, površno, neargumentirano, nedokumentirano in neskladno s pravili stroke, ter je bilo kot neustrezno ocenjeno tudi s strani sodišča in zavrnjeno. V zaključku je izvedenec še posebej izpostavil, da so v poročilu preveč posplošeno opisana ugotovljena dejstva in neustrezno dokumentirana, saj ni natančnih opisov, fotografij, izračunov količin ter strokovnih opredelitev in vrednotenj ter da na osnovi nedokumentiranih, nekvantificiranih in posplošenih opisov stanja ni bilo mogoče utemeljeno izračunati stroškov, ki naj bi nastali investitorju zaradi napak in zamud izvajalca del. Na podlagi navedenega mnenja, v katerem so posebej kritično ocenjena poglavja v tožnikovem izvedenskem poročilu o uporabljeni dokumentaciji, pregledu obračuna del, o obračunu ostalih stroškov, o gospodarski škodi, garanciji, o podražitvi parcele, pa je organ pričel sklepati tudi na nepošteno delo tožnika pri izdelavi izvedenskega poročila. Tudi po presoji sodišča tožnik v postopku zaključka organa, ki temelji na mnenjih izvedencev, o nevestno, površno, neargumentirano, nedokumentirano in neskladno s pravili stroke izdelanem izvedenskem poročilu z dne 4. 4. 2008, ni uspel izpodbiti. Po presoji sodišča je organ vse navedbe tožnika v postopku v izpodbijani odločbi utemeljeno zavrnil. Na navedbe tožnika v tožbi, da bi sodišče v zadevi I Pg 38/2008 njegovih mnenj z dne 4. 4. 2008 (in 6. 3. 2008) v postopku ne moglo uporabiti, ker sta bili izdelani le za potrebe ene stranke, sodišče odgovarja, da je pravno pomembno zgolj to, da ju je tožnik izdelal kot sodni izvedenec, kar ni sporno, ter da so se po ZS (kot je veljal v letu 2008, ko je tožnik izvedenski poročili izdelal) osebe, imenovane za sodne izvedence, smele na to svojo lastnost sklicevati samo, kadar so dajale izvide in mnenja na zahtevo sodišča ali na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic. Kar pomeni, da sta izdelani izvedenski poročili kot izvedenski mnenji sodnega izvedenca lahko bili s strani naročnika predloženi zaradi uveljavljanja njegovih pravic tudi v sodnem postopku. Poleg tega pa niti iz samih izvedenskih poročil niso izhajale omejitve v smislu, kot da gre za informativno mnenje.

O tem, v čem bistvenem se tožnikovo izvedensko poročilo razlikuje od izvedenskega mnenja sodnega izvedenca D.D., ki je izvedensko mnenje v zadevi I Pg 38/2008 izdelal po naročilu sodišča, je organ odgovoril tožniku že v izpodbijani odločbi, in z odgovorom, ki je v celoti logičen in prepričljiv, se po pregledu spisne dokumentacije sodišče v celoti strinja ter kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je tožnikovo izvedensko poročilo celo bolje dokumentirano, da vsebuje obsežnejši opis napak itd. Namreč iz izvedenskega mnenja izvedenca D.D. izhaja, da višine stroškov, ki jih je imel investitor z odpravljanjem napak, ni mogoče finančno ovrednotiti, ker ni materialnih dokazov; tožnik pa je vrednost ocenil, čeprav na podlagi posplošenih opisov del, ki količinsko in cenovno niso bila ovrednotena. Podobna ugotovitev velja glede obračunanih del, da je sodni izvedenec D.D. podal mnenje, da po predloženi dokumentaciji ni mogoče finančno ovrednotiti opravljenih del, tožnik pa je menil drugače ter je dokumentacijo štel za verodostojno in zadostno ter zgolj privzel ugotovitve o vrednosti opravljenih del, kot jih je podal predstavnik investitorja H.H. Sodišče se tudi ne strinja, da bi organ v izpodbijani odločbi nepravilno povzel, na kakšni podlagi se je tožnik v izvedenskem poročilu strinjal z ugotovitvami H.H., s tem ko ni navedel, v čem in zakaj je potrdil ugotovitve H.H. ter kako je ta prišel do njih. Bistveno namreč je, kakor je tudi navedel sodni izvedenec F.F., da bi tožnik do vrednosti 78.069,37 EUR neizvedenih del, kot jo je navedel v izvedenskem poročilu, moral priti sam na osnovi pregleda, opisa, izmer in ovrednotenja neizvedenih del ter da tožnik, ker je le privzel in potrdil obračun predstavnika investitorja, pri tem ni ravnal vestno in strokovno.

Na tožbene navedbe, da ni bilo upoštevano, da je sodni izvedenec G.G. podal mnenje, da sta izvedenski poročili tožnika izdelani vestno ter po pravilih znanosti in stroke, sodišče odgovarja, kot je že navedlo, da je tak zaključek G.G. sicer podal, ob tem ko je navedel, da je pri tem upošteval objektivne okoliščine primera, v samem mnenju pa pojasnil, da je po natančnosti in preglednosti – predvsem pri podajanju vrednosti - izvedensko mnenje tožnika (zgolj) na ravni informativnega mnenja, česar pa ni upošteval pri oceni, ker je menil, da sta natančnost in preglednost izračunov lahko bili odvisni tako od razpoložljivih podatkov kot tudi od stroška, ki ga je bil naročnik pripravljen dati za izdelavo poročila. Sodišče pa se z organom strinja, da bi poročilo, če naj bi bilo informativno, moralo tako tudi biti označeno, bilo pa je naslovljeno kot izvedensko poročilo in tožnik ga je izdelal kot sodni izvedenec. Brez podlage se tožnik sklicuje tudi na okoliščino, da je sodni izvedenec F.F. predlagal kot ustrezno sankcijo opomin. Sodna izvedenca G.G. in F.F. sta dobila zgolj nalogo, da podata mnenje, ali je bilo izvedensko poročilo tožnika z dne 4. 4. 2008 izdelano vestno, skladno s pravili znanosti in stroke; s tem pa je bilo njuno delo izčrpano, saj za odločanje o sankcijah nista (bila) pristojna (to tudi kot strokovna člana komisije ne, saj komisija, ustanovljena za ugotavljanje, ali obstaja razlog za razrešitev tožnika po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS, pristojnosti za odločanje ni imela). Sodišče se s tožnikom tudi ne strinja, da bi morala sodna izvedenca v mnenju primerjati izvedensko poročilo tožnika z mnenjem D.D. Sodna izvedenca sta bila sposobna korektno oceniti izvedensko poročilo tožnika kot tako, saj zadržkov v tej smeri nista podala. V čem pa je bistvena razlika med izvedenskim poročilom tožnika z dne 4. 4. 2008 in izvedenskim mnenjem D.D., je organ v izpodbijani odločbi tudi navedel, namreč v tem, da tožnikovo izvedensko poročilo vsebuje v poglavjih o obračunu del, o obračunu ostalih stroškov, gospodarski škodi itd. ugotovljene vrednosti, za katere tožnik ni prikazal izračuna, kako jih je ugotovil, in niso dokumentirane, in kar je za tožnika tudi najbolj obremenilno. Ker je tožnik kot sodni izvedenec v izvedenskem poročilu zgolj pavšalno in neargumentirano navajal napake izvajalca del ter svoje ocene obračuna stroškov ni podprl z ustrezno dokumentacijo, je namreč organ štel, da ni šlo le za nevestno pač pa tudi za nepošteno delo.

Sodišče ne pritrjuje tožniku, da so ocene organa o njegovih izvedenskih poročilih napačne in zavajajoče, ker naj se ne bi opirale na nikakršne norme ali določena načela stroke. Podprte so namreč z ugotovitvami sodnih izvedencev G.G. in F.F., saj že prvi posredno (kar je sodišče obrazložilo v prejšnji, 13. točki obrazložitve) tožnikovega izvedenskega poročila z vidika preglednosti in natančnosti, predvsem glede podajanja vrednosti, ni ocenil pozitivno, drugi izvedenec pa tožnikovo izvedensko poročilo ocenil, da je izdelano nevestno, površno, neargumentirano in neskladno s pravili stroke, in oceno izčrpno argumentiral. Tako (negativno) ocenjeno izvedensko poročilo tožnika (ugotovljeno je bilo veliko število odstopanj od ravnanja, ki se od izvedenca pričakuje glede na prvi odstavek 2. člena Pravilnika – v mnenju F.F. so navedene številne nepravilnosti, ki se nanašajo na prav vseh pet poglavij izvedenskega poročila tožnika z dne 4. 4. 2008), in tudi primerjava z izvedenskim mnenjem izvedenca D.D., pa je tudi po presoji sodišča organu dajalo podlago za oceno, da je bilo tožnikovo ravnanje tako, da se da utemeljeno sklepati, da izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno. Okoliščina, da izvedencema G.G. in F.F. ni bil predložen tožnikov odgovor z dne 10. 2. 2014, ni pravno pomembna; z odgovorom kot tožnikovo izjavo o odločilnih dejstvih se je moral seznaniti organ, ki je tudi lahko presodil, da tožnikova pojasnila ne morejo vplivati na podano mnenje sodnih izvedencev o izvedenskem poročilu tožnika z dne 4. 4. 2008 oziroma na dotedanje ugotovitve organa.

Tožnik brez podlage očita tudi, da organ razrešitve ne bi mogel opirati na 89. člen ZS, saj so prav v tej določbi navedeni primeri, v katerih je sodni izvedenec lahko razrešen, med drugim tudi, če ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje (2. točka prvega odstavka), med katerimi (87. člen) je določen tudi pogoj osebnostne primernosti; tega pa ne dosega tisti, ki se obnaša oziroma se je obnašal tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno.

Neutemeljeno tožnik ugovarja tudi, da organ ni upošteval, da sodnih izvedencev ni ustrezno izobrazil. Iz šestega odstavka 87. člena ZS izhaja, da je na sodnih izvedencih skrb in odgovornost za to, da se strokovno izpopolnjujejo in sproti seznanjajo zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma da tudi sodelujejo na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje.

Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da je bil tožnik razrešen na podlagi izvedenskih poročil iz začetka leta 2008, meni pa, da bi organ moral pregledati tožnikovo delo vse od tedaj dalje, saj je v vmesnem času izdelal že veliko novih izvedenskih mnenj. Za uporabo določbe 3. točke prvega odstavka 87. člena ZS v zvezi s tretjim odstavkom tega člena po mnenju sodišča zadostuje že enkratno dejanje (kršitve), če organ oceni, da ima tak pomen, da na tej podlagi lahko utemeljeno sklepa, da izvedenec izvedenskega del ne bo opravljal pošteno in vestno. Organ pa je v izpodbijani odločbi zavzel stališče, da je pri sodnih izvedencih treba upoštevati pomembnost njihovega delovanja, saj podajajo izvedenska mnenja tako na zahtevo strank kot v sodnih postopkih, zato bi takšna ravnanja lahko pustila težke posledice (kar se je nenazadnje pokazalo tudi v obravnavanem primeru, da bi to lahko bilo, kajti tožnikovo izvedensko poročilo je bilo uporabljeno v sodnem postopku in naj bi pritožniku v zvezi z njim nastala velika premoženjska škoda, v zvezi s tem pa naj bi bil uveljavljan zoper Republiko Slovenijo odškodninski zahtevek).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Tožbi priloženi primeri izvedenskih poročil drugih sodnih izvedencev ne morejo biti podlaga za odločanje o zakonitosti izpodbijane odločbe; to iz razloga, ker glede na uporabljene določbe 89. in 87. člena ZS ne gre za relevantne dokaze, ki pa tudi niso bili obravnavani v postopku za izdajo izpodbijane odločbe.