Jedro

Če stranka ni imela možnosti, da se izjasni o dejstvih, na podlagi katerih je bil po uradni dolžnosti obnovljen postopek, in zavrnjena vloga stranke za sprejem v državljanstvo RS, so kršena pravila postopka (143. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 22.1.1993 v izreku pod točko 2 in 3. V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti obnovila postopek, ki je bil končan z odločbo z dne 22.7.1992, s katero je bila tožnica sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije in to odločbo odpravila ter odločila, da se vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je po dokončnosti odločbe z dne 22.7.1992 oddelek za notranje zadeve občine posredoval zapisnik o zaslišanju N.D., sina Z.D., iz katerega je razvidno, da Z.D. od aprila 1992 do oktobra 1992 dejansko ni živela v Republiki Sloveniji, temveč je z možem D.D. živela v Srbiji. V Republiko Slovenijo se je vrnila le toliko, da je uredila zadeve v zvezi z državljanstvom Republike Slovenije. To je novo dejstvo, na podlagi katerega bi glede na pogoje 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije prišlo do drugačne odločitve, če bi bilo znano in uporabljeno ob izdaji navedene odločbe. Po mnenju tožene stranke je tako podan obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Iz istega razloga je tožena stranka zavrnila vlogo tožnice za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker da ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V tožbi, ki jo je tožnica vložila 10.2.1993 le-ta navaja, da je leta 1986 prodala svoje stanovanje v Srbiji, ker se je s sinom in snaho dogovorila, da bodo v Sloveniji sezidali hišo in da se z možem preselita v Slovenijo. Maja 1986 sta prišla v Slovenijo in od takrat dalje tu živita. V Srbijo hodi le na obisk k sorodnikom. Po svojem pooblaščencu, odvetniku M.K. je 7.4.1994 tožnica vložila dopolnitev tožbe, v kateri navaja, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila zmotno in nepopolno, da ji D.D. hoče škodovati, ker se je odločil, da ne bo živel v Sloveniji. Ona pa ves čas živi v Sloveniji, saj je bolna, zato potrebuje pomoč sina in snahe. Slovenijo je zapuščala le za nekaj dni. Predlaga, da se o tem zaslišita priči Z.T. in N.T. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri svoji odločbi iz v njej navedenih razlogov in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je delno utemeljena, v spodaj obrazloženem obsegu.

Po določbi 1. odstavka 250. člena zakona o splošnem upravnem postopku lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je postopek končan, uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti in to iz razlogov navedenih v 249. členu istega zakona. V obravnavanem primeru je pristojni organ uvedel obnovo iz razlogov 1. točke 249. člena, ker je po končanem postopku zvedel za nova dejstva in sicer, da tožnica od aprila 1992 do oktobra 1992 ni živela v Republiki Slovenij, temveč v Srbiji. V Republiko Slovenijo se je vrnila le toliko, da je uredila zadeve v zvezi s pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije. Ta dejstva so verjetno izkazana, saj jih je pri zaslišanju navedel sin tožnice. So pa tudi taka, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila znana in uporabljena v prejšnjem postopku. Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in tukaj tudi dejansko živi. Glede na navedena dejstva pa je za tožnico vprašljivo, če je od plebiscita do izdaje odločbe dejansko živela v Sloveniji. Če so dejstva resnična, potem tožnica dejansko ni živela v Republiki Sloveniji. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pod točko 1 izreka, s katerim je odločeno, da se postopek obnovi, zakonita.

Tožena stranka pa tožnici v postopku ponovnega ugotavljanja ali izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni dala možnosti, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku ter da da svoje navedbe ter ponudi dokaze za obrambo svojih pravic (143. člen zakona o splošnem upravnem postopku). Po določbi 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku upravni organ ne sme izdati odločbe preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba, če stranka prej ni imela te možnosti. V obravnavanem primeru tožnici ni bila dana možnost oziroma ni bila pozvana, da se izjasni o dejstvih, ki jih je v postopku dal sin tožnice. Tožena stranka je postopala v nasprotju z navedenimi določbami 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku in je tako kršila pravila postopka, zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odločbo tožene stranke v izreku pod točko 2 in 3 odpravilo.

Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).