Jedro

ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožnik z dajatvenim denarnim zahtevkom nima odločilne teže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Toženka je v odgovoru na tožbo (s katero tožnik zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ničnost hipoteke in plačila) v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev. Sodišče prve stopnje1 ji je zato izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru v znesku 2.781,00 EUR. Toženka je zoper njega vložila ugovor, katerega je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2.Toženka zoper sklep vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku2. Predlaga razveljavitev sklepa in odmero sodne takse v višini 1.893,00 EUR.

Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, prav tako plačilni nalog, ki je njegov sestavni del. Sodišču očita, da je sodno takso napačno odmerilo od zneska 157.000,00 CHF (ki naj bi na dan vložitve pobotnega ugovora znašal 164.501,26 EUR), od katerega je toženka podala ugovor pobotanja. Sodišče bi moralo sodno takso odmeriti od dejanske višine glavnice dajatvenega zahtevka tožnika (96.407,74 EUR), zaradi česar bi ta znašala 1.893,00 EUR (3x631,00 EUR, upoštevajoč 16. člen Zakona o sodnih taksah3). Da bi moralo za odmero sodne takse za pobotni ugovor upoštevati znesek 96.407,74 EUR izhaja tudi iz samega plačilnega naloga, kjer je v razdelku "vrednost" zapisan ravno ta znesek. Ker sodišče razlogov za takšno postopanje ni pojasnilo je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklepa ni mogoče preizkusiti. Hkrati toženki ni nudilo dolžnega materialnega procesnega vodstva, ker ni podalo ustreznih usmeritev glede oblikovanja pobotnega ugovora, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je svoj dajatveni zahtevek oblikoval skladno s teorijo salda in na ta način sam izvedel svojevrsten enostranski pobot terjatev, pri čemer toženka poudarja, da ni upravičen do brezplačne uporabe njenega denarja. Sodišče je pri odmeri sodne takse za tožbo in pobotni ugovor uporabilo različne standarde in s tem povzročilo neravnotežje med pravdnima strankama. Nesorazmerno visoko odmerjena sodna taksa predstavlja kršitev toženkinih ustavnih in konvencijskih pravic.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Podlaga za nastanek taksne obveznosti toženke je v prvi točki 5. člena ZST-1, ki določa, da za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora, nastane taksa obveznost.4 Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Po prvem in tretjem odstavku 19. člena ZST-1 je tako za plačilo sodne takse odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače. V tej zadevi je sporno, od katere vrednosti bi moralo sodišče odmeriti sodno takso za v pobot uveljavljeno terjatev.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, odmerjena pravilno, in sicer od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožnik z dajatvenim denarnim zahtevkom (96.407,74 EUR) nima odločilne teže. Tudi pritožbene trditve o načinu na katerega tožnik utemeljuje svoj denarni zahtevek, nimajo takšnega pomena, kot ga predstavlja pritožba. Bistveno je, da tožnik s tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavlja dajatveni (denarni) zahtevek. Toženka pa je v izrecno podanem pobotnem ugovoru zapisala, da zahteva ugotovitev obstoja njene terjatve, "tj. 157.000,00 CHF v evrski protivrednosti, skupaj z obrestmi v višini 7,54 odstotkov letno od dne 28. 7. 2008, od katerega je tožeča stranka črpala kredit, do dne 31. 8. 2011, ko je tožeča stranka postala slaboverna, od takrat dalje (od dne 31. 8. 2011) pa zakonske zamudne obresti do plačila.",5 kar po njenih pojasnilih pomeni, da pobotni ugovor temelji na glavnici, določeni v CHF, torej 157.000,00 CHF, v EUR protivrednosti na dan izdaje sodbe. To na dan 24. 3. 20256, preračunano po veljavnem tečaju, znaša 164.501,26 EUR. Pravilnosti tega preračuna toženka ne izpodbija. Navedeni znesek predstavlja znesek, ki ga je toženka stavila v pobot, zato njena pritožbena polemiziranja o drugačni višini niso utemeljena. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnika, je stvar njene lastne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme za to nosi sama. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, kot pojasnjeno, torej ni vrednost, od katere se v skladu z določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.7 Očitki o absolutni bistveni kršitvi postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni, saj so navedena materialnopravna izhodišča pojasnjena tudi v izpodbijanem sklepu.

6.Neutemeljene so tudi očitane kršitve neustreznega materialnega procesnega vodstva. Ni dolžnost sodišča, da stranko s kvalificiranim pooblaščencem, usmerja glede opredelitve vrednosti pobotnega ugovora. Sodišče je dolžno upoštevati zgolj določbe ZST-1, iz katerih izhaja, da je za vsak postopek, ki ga vodi, treba plačati sodno takso. Poudariti je treba še, da plačilo sodne takse predstavlja obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev zavezuje taksnega zavezanca, da jo plača v višini, določeni z ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine. Ker je taksna obveznost za toženko obstajala že od vložitve pobotnega ugovora dalje, ni mogoče govoriti, da se je z odmero njene višine toženkin položaj poslabšal. Očitki glede posega v ustavne in konvencijske pravice zato niso utemeljeni.

7.Glede na povedano in upoštevajoč, da niso podani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep sodišča potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

8.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

-------------------------------

1V nadaljevanju sodišče.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

3Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST-1.

4Smiselno enako tudi drugi odstavek 18. člena ZST-1.

5Str. 31 odgovora na tožbo (list. št. 48 sodnega spisa).

6Dan vložitve pobotnega ugovora.

7Prim. VSL sklep III Cp 725/2025 z dne 14. 5. 2025, VSL sklep III Cp 572/2025 z dne 15. 4. 2025.

Zveza: