Jedro

Tožnik v prometni nesreči ni bil soudeležen kot voznik motornega vozila in zato v njegovi zadevi ni mogoče uporabiti 178. člena ZOR, kot zmotno uveljavlja v reviziji. Je pa tožnik s tem, da ni bil pripet z varnostnim pasom, prispeval k večjemu obsegu škode, saj je zletel skozi vetrobransko steklo in si ob tem poškodoval glavo in vratno vretence.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot sopotnik telesno poškodoval v prometni nesreči 13.04.1992, ko je zavarovanec tožene stranke zaradi prehitre vožnje v ovinku zapeljal s ceste na travnik in je pri tem tožnika vrglo skozi sprednje vetrobransko steklo iz avta. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo ugovor tožene stranke o deljeni tožnikovi odgovornosti v višini 30%, nato pa tožniku prisodilo določeno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

V prvem pritožbenem sojenju je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in ugodilni del sodbe razveljavilo za 30% vseh v izreku priznanih denarnih zneskov ter v celoti odločbo o pravdnih stroških in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pripet z varnostnim pasom.

V drugem sojenju je sodišče prve stopnje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom in zato zavrnilo tožnikov zahtevek, kolikor je zahteval višjo odškodnino od že pravnomočno prisojene, to je za še 30%. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge številnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se upošteva polna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, ali pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširnih revizijskih izvajanjih opredeljuje, zakaj je po njegovem mnenju prišlo do uveljavljanih procesnih kršitev, ki jih začne z opredelitvijo, da gre za preuranjeno in napačno dokazno oceno, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom. Na svojstven način si razlaga izrek razveljavitvene odločbe iz prvega pritožbenega sojenja, ki naj bi bila tudi obremenjena s procesnimi kršitvami. V nadaljevanju vztraja, da brez dodatnega zaslišanja tožnika ni bilo dopustno izvesti nobenih zaključkov, ker je bilo kršeno načelo enakosti in kontradiktornosti; da je bilo tožniku onemogočeno, da se izjavi na dopolnitev izvedeniškega mnenja; da mu ni bila predočena dodatna izjava izvedenca medicinske stroke; da je sodišče druge stopnje v prvem pritožbenem odločanju naložilo dodatno zaslišanje tožnika, pa to ni bilo izvedeno, sedaj pa se je s tako pomanjkljivim dokaznim postopkom zadovoljilo; da je bil izvedenec avtostroke pristranski, ker se je spuščal v dokazno oceno, ker da ni odgovoril na vsa vprašanja in podobno. Izpodbijana sodba druge stopnje je nezakonita, saj ne navede materialnopravne podlage, čeprav se tožnik v pritožbi ni strinjal z uporabo 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga omenja sodišče prve stopnje. Tožnik zahteva pravilno uporabo materialnega prava, torej 178. člena ZOR. Izvedenec medicinske stroke bi moral odgovoriti, ali je škoda v zvezi z eventualno opustitvijo rabe varnostnega pasu. Če vzročne zveze ni, pa bi moralo sodišče odločiti tako, kot je v enaki zadevi Pž 190/77 odločilo Vrhovno sodišče Slovenije. Nepravilna in nezakonita je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Iz izrekov dosedanjih sodnih odločb v tej pravdni zadevi izhaja, da revizijsko spornih 30% pomeni 1.005.510,00 SIT zavrnjenega tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo, 9.000,00 SIT za nego in 8.662.747,80 LIT v tolarski vrednosti za premoženjsko škodo. Revizija proti sodbi sodišča druge stopnje iz drugega pritožbenega sojenja je torej dovoljena. Tožnik se v reviziji sicer ne strinja niti z odločbo sodišča druge stopnje iz prvega pritožbenega sojenja, ker meni, da je bila pravilna sodba sodišča prve stopnje iz prvega sojenja. Kljub takim navedbam revizijsko sodišče ni moglo šteti in tudi ni štelo, da tožnik izpodbija odločbo sodišča druge stopnje iz prvega pritožbenega sojenja, saj je vendar revizijo vložil odvetnik, ki gotovo ve, da je dovoljena le revizija proti takemu sklepu, s katerim je postopek končan, torej ne proti razveljavitvenemu sklepu, in ki poleg tega prav tako gotovo ve, da 30-dnevnega roka za vložitev revizije ni mogoče razširjati na več let. Obseg razveljavitvene odločbe iz prvega pritožbenega sojenja je popolnoma jasen, tožnikova svojstvena razlaga tega sklepa pa je zmotna. Tudi sklep o pravdnih stroških, vsebovan v odločbi o glavni stvari, ni sklep, s katerim bi bil postopek končan. Revizijsko sodišče zato ni obravnavalo revizijskih trditev, ki se nanašajo na razloge pritožbene odločbe iz prvega pritožbenega sojenja in revizijskih trditev o sedanji stroškovni odločitvi.

Vprašanje, ali je bil tožnik v obravnavani prometni nesreči pripet z varnostnim pasom, je dejanske narave. Večina revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev meri prav na izpodbijanje te dejanske ugotovitve obeh sodišč. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) z revizijo ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar revizijsko sodišče omenjenih tožnikovih revizijskih trditev ni smelo obravnavati. Kljub temu tožniku le na kratko odgovarja. Dokazni zaključek, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, temelji na tožnikovi lastni izpovedi izvedencu medicinske stroke, ki jo je ta povzel v avtoanamnezo, na dodatnem pojasnilu tega izvedenca, na dokazni oceni izpovedi tožnika iz prvega sojenja, na dokazni oceni izpovedi voznika iz drugega sojenja in ugotovitvah izvedenca iz avtostroke. Zmotna je revizijska trditev, da tožniku ni bilo predočeno dodatno mnenje izvedenca medicinske stroke, saj iz podatkov zapisnika o naroku 19.01.1998 (listna št. 174 spisa) izhaja prav nasprotno. Vse dokaze je sodišče izvajalo v prisotnosti tožnikovega pooblaščenca, tožnikova prisotnost pa ni bila obvezna. Zato ni prišlo do kršitve načel neposrednosti in kontradiktornosti, pa tudi ne do procesne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Navodilo iz prve pritožbene odločbe glede dodatnega zaslišanja tožnika ni bilo obvezno, saj je pritožbeno sodišče takrat jasno zapisalo, naj se ta dokaz izvede, če bo to potrebno. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je v celoti potrdila dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje, zato ponovno citiranje istih materialnopravnih predpisov ni bilo potrebno. V skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP (1977) je pritožbeno sodišče v obrazložitvi dolžno presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in uradno upoštevne razloge. Očitno napačno materialnopravno stališče ne spada med take razloge.

Tožnik v reviziji še vedno vztraja pri stališču, da v njegovem primeru ne pride v poštev uporaba 192. člena ZOR, to stališče pa sedaj dopolnjuje s poudarjanjem, da je bil on le sopotnik, ne pa voznik, da zato on ne odgovarja za nesrečo in da je treba uporabiti 178. člen ZOR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje o uporabi prvega odstavka 192. člena ZOR (in 205. člena ZOR) jasni in tudi materialnopravno pravilni. Navedeno zakonsko določbo sodišče uporabi, kadar je tudi oškodovanec sam prispeval, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer. V takem primeru ima oškodovanec pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ne gre torej za oškodovančev prispevek k nastanku prometne nesreče, ampak k nastanku (večje) škode. Tožnik v prometni nesreči ni bil soudeležen kot voznik motornega vozila in zato v njegovi zadevi ni mogoče uporabiti 178. člena ZOR, kot zmotno uveljavlja v reviziji. Je pa tožnik s tem, da ni bil pripet z varnostnim pasom, prispeval k večjemu obsegu škode, saj je zletel skozi vetrobransko steklo in si ob tem poškodoval glavo in vratno vretence. Sodišče prve stopnje je med tožnikovo opustitvijo in obsegom škode ugotovilo jasno vzročno zvezo in o tem navedlo obširne razloge na peti strani sodbe, ter zaključilo, da bi bil obseg tožnikove škode, če bi bil pripet z varnostnim pasom, bistveno manjši. Na teh ugotovitvah temelji njegova presoja o tožnikovi deljeni odgovornosti v višini 30%. S tako materialnopravno presojo se je sodišče druge stopnje strinjalo v razlogih na koncu 3. in začetku 4. strani odločbe, z njo pa se strinja tudi revizijsko sodišče. Drugačne revizijske trditve so zmotne, sklicevanje na konkretno sodno odločbo pa nepotrebno, saj so razlogi v tej zadevi in revizijsko ponujeni primerljivi zadevi enaki.

Po vsem obrazloženem revizijsko uveljavljani razlogi niso utemeljeni. V postopku pred sodiščema ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.