Jedro

Niti toženka niti stranski intervenient na njeni strani v postopku pred nižjima sodiščema tem trditvam oziroma zatrjevani vzročni zvezi nista oporekala. Že to, da tožničinim trditvam v tej smeri ni bilo nikdar nasprotovano, po sistemu afirmativne litiskontestacije pomeni, da gre za molče priznano dejstvo. Tožnica je za dokazovanje tega dejstva (in drugih) predlagala celo dokaz z izvedencem iz varstva pri delu. Izvedbi dokaza je toženka (uspešno) nasprotovala tudi iz razloga, češ da je nepotreben, saj med pravdnima strankama ni sporno, kako je do škodnega dogodka prišlo. Po presoji revizijskega sodišča zato navedena ugotovitev predstavlja neprerekano, hkrati pa celo po sistemu negativne litiskontestacije molče (konkludentno) priznano dejstvo, ki sta ga nižji sodišči pravilno ugotovili (brez izvajanja dokazov) že na podlagi tožničinih trditev Tudi po presoji revizijskega sodišča je ravnanje učitelja telesne vzgoje, ki se presoja po standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka takšno, da je že na podlagi temeljnih pravil logičnega mišljenja in osnovnih izkušenj jasno, da pouk športne vzgoje, pri katerem učenke izvajajo vaje na visokih orodjih brez stalne prisotnosti učitelja, ne ustreza zahtevam varnega pouka, pri katerem udeležencem ne nastaja škoda.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 496,39 EUR stroškov odgovora na revizijo v roku 15 dni od vročitve revizijske sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je tožnici prisodilo 11.667,50 EUR (prej 2,796.000,00 SIT) nepremoženjske škode [odškodnino je odmerilo v višini 19.612,75 EUR (prej 4,700.000,00 SIT) in od nje odštelo revaloriziran znesek že izplačane odškodnine] z obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da obresti od prisojene satisfakcije tečejo v skladu z ustaljeno sodno prakso.(1) Pritožbo tožnice v ostalem delu, pritožbo toženke pa v celoti, je zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP, in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom , naj ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje . Navaja, da je izkazala ekskulpacijski razlog po 170. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pouk športne vzgoje je bil pravilno organiziran. Tožničin padec je mogoče pripisati le nesrečnemu slučaju. Učitelj pouka športne vzgoje ni opustil dolžnega nadzora in ni kršil pravil stroke, učnega načrta, veljavnih normativov in standardov. Trenutna odsotnost učitelja ni okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do posledice, ki smo ji priča. Sodišče le domneva, da bi učitelj lahko preprečil ali ublažil tožničin padec, če bi stal ob orodju, ko je ta izvajala vajo. Za takšne zaključke ni v spisovnem gradivu nobene opore, zato so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izjavah prič in strank in sodbe ni mogoče preizkusiti. Nikjer ni zapisane zahteve po stalni in neprekinjeni prisotnosti učitelja pri telovadnem orodju. Iz učnega načrta izhaja, da učenci samostojno izvajajo kompleksne gimnastične vaje. Povprečna neto plača je maja 2005 znašala 671,31 EUR (takrat 160.875,00 SIT). Tožnici je bila prisojena odškodnina v višini 30 takratnih povprečnih neto plač. Iz primerov 215,198, 186 in 170(2) izhaja, da so oškodovancem s podobnimi škodami prisojeni nižji zneski odškodnin. V konkretni zadevi bi primerna odškodnina morala biti vsaj 30% nižja od prisojene. Nižji sodišči sta precenili tožničine težave.

Odgovor nasprotne stranke

4. Tožnica v odgovoru na revizijo prereka navedbe toženke in soglaša z razlogi nižjih sodišč. Predlaga, da revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrne.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije .

6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da v spisovnem gradivu ni podlage za zaključek, da bi učitelj lahko preprečil ali ublažil tožničin padec, če bi stal ob orodju, ko je ta izvajala vajo, po oceni revizijskega sodišča ni utemeljen. Navedena ugotovitev, ki je podlaga za presojo vzročne zveze, temelji na tožničinih trditvah, da bi moral zraven orodja stati učitelj, ki bi pazil na to, da učenca prestreže oziroma mu pomaga, v kolikor izgubi ravnotežje, zdrsne ali podobno. Niti toženka niti stranski intervenient na njeni strani v postopku pred nižjima sodiščema tem trditvam oziroma zatrjevani vzročni zvezi nista oporekala. Že to, da tožničinim trditvam v tej smeri ni bilo nikdar nasprotovano, po sistemu afirmativne litiskontestacije(3) pomeni, da gre za molče priznano dejstvo. Tožnica je za dokazovanje tega dejstva (in drugih) predlagala celo dokaz z izvedencem iz varstva pri delu. Izvedbi dokaza je toženka (uspešno) nasprotovala tudi iz razloga, češ da je nepotreben, saj med pravdnima strankama ni sporno, kako je do škodnega dogodka prišlo. Po presoji revizijskega sodišča zato navedena ugotovitev predstavlja neprerekano, hkrati pa celo po sistemu negativne litiskontestacije(4) molče (konkludentno) priznano dejstvo, ki sta ga nižji sodišči pravilno ugotovili (brez izvajanja dokazov) že na podlagi tožničinih trditev.(5)

8. Nižji sodišči sta tako ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnica se je kot učenka 8. razreda osnovne šole poškodovala 13.3.2001 pri padcu z dvovišinske bradlje med šolsko uro telesne vzgoje pri toženki; poskušala je pripraviti vajo, ki naj bi jo kasneje učitelj ocenil, pri tem pa je izgubila oprijem roke in padla s spodnje prečke bradlje na tla; učitelj je pripravo vaje na bradlji od učenk zahteval in jim pri tem dal navodila glede elementov, ki jih mora vaja za uspešno oceno vsebovati, med samimi pripravami pa je bi na drugi strani telovadnice, kjer je ocenjeval učence; v primeru nadzorstva in asistence pri pripravi tožničine vaje bi učitelj padec lahko preprečil oziroma ga omilil tako, da tožnica ne bi utrpela poškodb; tožnica je zaradi padca utrpela večfragmentarni zlom proksimalnih diafiz koželjnice in podlahtnice odprtega tipa I. stopnje, ukleščenje ulnarnega živca v zlom podlahtnice in delno ohromitev ulnarnega živca; posledično je utrpela telesne bolečine in nevšečnosti, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter duševne bolečine zaradi skaženosti, ki jih je podrobno povzelo prvostopenjsko sodišče na šesti in sedmi strani prvostopenjske sodbe in jih zato revizijsko sodišče na tem mestu ne bo povzemalo.

9. Toženki je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da za njeno odškodninsko odgovornost ni bistvena protipravnost ravnanja učitelja v smislu kršitve predpisov, ampak zadošča že ugotovitev ravnanja, ki nasprotuje znanim izkušnjam z določenega področja in pravilom stroke. Tudi po oceni revizijskega sodišča je ravnanje učitelja telesne vzgoje, ki se presoja po standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), takšno, da je že na podlagi temeljnih pravil logičnega mišljenja in osnovnih izkušenj jasno, da pouk športne vzgoje, pri katerem učenke izvajajo vaje na visokih orodjih brez stalne prisotnosti učitelja, ne ustreza zahtevam varnega pouka, pri katerem udeležencem ne nastaja škoda. Povedano drugače, učiteljevo ravnanje ni bilo protipravno v smislu kršitve predpisa, temveč neskrbno. Glede na strokovno usposobljenost bi možnost padca z visokega telovadnega orodja pri vaji brez njegove prisotnosti, pomoči in nadzora moral pričakovati in temu ustrezno organizirati ocenjevanje vaj. Na tem mestu velja še dodati, da pojma samostojno opravljanje kompleksnih gimnastičnih vaj ne gre razumeti v smeri, za katero se neutemeljeno zavzema toženka, in sicer, da gre za opravljanje vaj na orodju brez nadzora, morebitne pomoči in varstva učitelja, ki bi morebitne padce lahko preprečil ali omilil. Zaradi navedene opustitve oziroma neskrbnega ravnanja je tožnica padla in ji je nastala škoda, zato je podana tudi vzročna zveza. Ker toženka ni izkazala, da je njen delavec ravnal tako kot je treba (ekskulpacijski razlog po 170. členu ZOR), in ker so podane vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti, sta nižji sodišči pravilno presodili, da je tožnici odgovorna povrniti nastalo škodo.

10. Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči z odmero denarne odškodnine za tožničine prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v višini 3.755,63 EUR (prej 900.000,00 SIT), za strah v višini 2.503,75 EUR (prej 600.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 12.518,77 EUR (prej 3,000.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 834,58 EUR (prej 200.000,00 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

11. U gotovitve nižjih sodišč o telesnih bolečinah, strahu, duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečinah zaradi skaženosti ne dajejo podlage za znižanje odškodnine iz teh naslovov. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine.

Skupni odmerjeni znesek 19.612,75 EUR (prej 4,700.000,00 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 27 takratnih povprečnih neto plač, in ne 30, kot napačno navaja toženka. Povprečna neto plača je namreč ob izdaji prvostopenjske sodbe, v maju 2005 znašala 173.388,00 SIT (danes 723,53 EUR).(6) Ob tem velja še dodati, da toženkino sklicevanje na primere 215, 198, 186 in 170 iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni utemeljeno, saj primeri niso podobni obravnavanemu. V primerih 170 in 215 gre za lažji amputaciji kazalca (del zgornjega členka in jagodica), v primeru 186 za poškodbo zapestja in v primeru 198 za zlom členka in dlančnice. Po obsegu škode je obravnavani primer še najbolj podoben primeru 170, medtem ko so ostali primeri neprimerljivo lažji. Vendar je bila oškodovancu v primeru 170 prisojena odškodnina v višini 32 takratnih povprečnih neto plač, kar po oceni revizijskega sodišča ne utemeljuje znižanja odškodnine v obravnavani zadevi. Revizijsko sodišče je obravnavano zadevo primerjalo s podobnimi primeri(7) in ugotovilo, da odškodnina, ki je bila prisojena tožnici, ne izstopa iz okvirov ustaljene sodne prakse. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine.

12. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so tožnici priznani po odvetniški tarifi za posvet s stranko (20 točk) in za sestavo odgovora na revizijo (750 točk), z upoštevanjem materialnih stroškov (2%), 20% DDV-ja in plačane sodne takse (65,20 EUR).

Op. št. (1): Glej načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002. Op. št. (2): Dunja Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2001. Op. št. (3): Glej Jan Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, 2006, 2. knjiga, stran 363 in 364. Op. št. (4): Ibidem.

Op. št. (5): Primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 637/2006 z dne 29.1.2009, v kateri je bilo ob sklicevanju na slovensko pravno teorijo zavzeto stališče, da v zvezi z dejstvi, ki se štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati, velja sistem afirmativne litiskontestacije.

Op. št. (6): Glej Uradni list RS, št. 119/05. Op. št. (7): Npr. z zadevo II Ips 93/96, v kateri je oškodovanka med drugim utrpela tudi popoškodbeno utesnitev živca.