Jedro

Obtoženci se niso imeli možnosti seznaniti z vsemi obremenilnimi pričami, še posebej, ker so izjave neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja v obravnavani zadevi odločilne, saj so poročila o tajnem opazovanju bistven dokaz o obstoju odločilnega dejstva, to je identitete storilcev očitanih kaznivih dejanj.

Ker so obstajale okoliščine, ki so utemeljevale pravno kvalifikacijo hudodelskega združevanja, ni mogoče govoriti o zlorabi policijskih in tožilskih pooblastil.

Glede na navedeno v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZKP ni dopustno dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe po 151. členu ZKP, uporabiti v predmetnem postopku za kazniva dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in za kazniva dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1. Čeprav so bili prisluhi pridobljeni zakonito, se jih v predmetnem postopku za kazniva dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in za kazniva dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 ne sme uporabiti. Posledično jih bo potrebno na podlagi določbe drugega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izločiti.

Izrek

I.Ob obravnavanju pritožb zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. se:

ugodi pritožbam zagovornikov obtoženih in se izpodbijana sodba:

1.)v točki A 1. izreka glede krivdoreka ter odločbe o določeni kazenski sankciji, odvzemu protipravne premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obtoženega B. B.,

rojenega ... v Ljubljani, z EMŠO ..., stalno stanujoč ..., ..., predkaznovan, v pridržanju in priporu od 16. 6. 2020 od 5.02 ure do 7. 9. 2022 do 14.56 ure, na prostosti,

iz razloga po 3. točki 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je

skupaj z neugotovljenim storilcem z zavestnim sodelovanjem vzel drugemu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tatvino pa je storil z vlomom v zaprto stavbo,

s tem, da je 11. 7. 2019 okoli 2.30 ure skupaj z neugotovljenim storilcem, z namenom, da si prilasti cigarete v večji vrednosti, popršil s črno barvo zunanje videonadzorne kamere, nato pa z naviranjem zaklenjenih vhodnih vrat skladišča bencinskega servisa E. na ..., odprl vrata in iz skladišča odnesel 4.635 škatlic različnih znamk cigaret in si jih v skupni vrednosti 13.506,26 EUR na škodo E., d.o.o. prilastil,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Na podlagi določbe drugega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega B. B. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun.

2.)tudi po uradni dolžnosti v točkah A 2. do 18. izreka glede krivdoreka ter odločb o kazenski sankciji, o stroških kazenskega postopka, razen v delu, ki se nanaša na krivdno povzročene stroške, o premoženjskopravnih zahtevkih ter o odvzemu protipravne premoženjske koristi razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo pod točko A je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve štirih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točke 3, 11, 14 in 15 izreka) ter poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 (točka 2 izreka), obtoženega B. B. je spoznalo za krivega storitve štirinajstih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točke 1, 3, 5a, 6a, 7, 9, 10, 11, 12, 13a, 14, 15, 16a in 18 izreka), štirih kaznivih dejanj prikrivanja po prvem in tretjem odstavku 217. člena KZ-1 (točke 4, 5b, 6b in 8 izreka) ter dveh kaznivih dejanj prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 (točki 13b in 16b izreka), obtoženega C. C. je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka 15 izreka), obtoženega D. D. pa je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka 15 izreka) ter poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1 (točka 17 izreka). Obtoženemu A. A. je sodišče prve stopnje za poskus kaznivega dejanja pod točko 2 izreka sodbe določilo pet mesecev zapora, za kaznivi dejanji pod točkama 3 in 11 izreka sodbe mu je določilo po eno leto in štiri mesece zapora in stransko denarno kazen dvajset dnevnih zneskov po 20 EUR, to je 400 EUR, za kaznivo dejanje pod točko 14 izreka sodbe mu je določilo pet mesecev zapora in stransko denarno kazen dvajset dnevnih zneskov po 20 EUR, to je 400 EUR, za kaznivo dejanje pod točko 15 izreka sodbe pa mu je določilo devet mesecev zapora in stransko denarno kazen dvajset dnevnih zneskov po 20 EUR, to je 400 EUR, nakar mu je izreklo enotno kazen tri leta in enajst mesecev zapora in enotno stransko denarno kazen osemdeset dnevnih zneskov po 20 EUR, to je 1.600 EUR. Odločilo je, da je denarno kazen obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 40 EUR, določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtoženemu A. A. v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 16. 6. 2020 od 5.03 ure do 8. 9. 2022 do 16.10 ure. Obtoženemu B. B. je sodišče prve stopnje za kazniva dejanja pod točkami 1, 3, 6a, 7, 11 ter 13a določilo po eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen dvajset dnevnih zneskov po 30 EUR, to je 600 EUR, za kazniva dejanja pod točkami 4, 5b, 6b ter 8 mu je določilo po šest mesecev zapora, za kazniva dejanja pod točkami 5a, 12 ter 14 mu je določilo šest mesecev zapora in stransko denarno kazen dvajset dnevnih zneskov po 30 EUR, to je 600 EUR, za kaznivo dejanje pod točko 9 mu je določilo dve leti zapora in stransko denarno kazen dvajset dnevnih zneskov po 30 EUR, to je 600 EUR, za kazniva dejanja pod točkami 10, 15 ter 18 mu je določilo po deset mesecev zapora in stransko denarno kazen dvajset dnevnih zneskov po 30 EUR, to je 600 EUR, za kaznivi dejanji pod točkama 13b ter 16b mu je določilo po štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 16a mu je določilo pet mesecev zapora in stransko denarno kazen dvajset dnevnih zneskov po 30 EUR, to je 600 EUR, nakar mu je izreklo enotno kazen trinajst let in šest mesecev zapora in enotno stransko denarna kazen dvesto osemdeset dnevnih zneskov po 30 EUR, kar skupaj znese 8.400 EUR; denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 40 EUR, določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtoženemu B. B. v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 16. 6. 2020 od 5.02 ure do 7. 9. 2022 do 14.56 ure. Obtoženemu C. C. je sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje pod točko 15 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen devet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, v primeru preklica pogojne obsodbe se mu bo v izrečeno kazen zapora vštel čas pridržanja od 16. 6. 2020 od 5.01 ure do 17. 6. 2020 do 21. ure. Obtoženemu D. D. je sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje pod točko 15 določilo devet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 17 mu je določilo pet mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja; v primeru preklica pogojne obsodbe pa se mu bo v izrečeno kazen zapora vštel čas pridržanja od 16. 6. 2020 od 5.01 ure do 17. 6. 2020 do 21.20 ure. Odločilo je še, v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom družbe F d.o.o., da je obtoženi B. B. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 72.762,25 EUR, obtožena B. B. in A. A. nerazdelno v višini 14.716,09 EUR, obtoženi B. B., A. A., C. C. in D. D. pa so nerazdelno dolžni plačati 12.334,00 EUR, s presežkom pa je družbo F., d.o.o., napotilo na pravdo. Obtoženima B. B. in A. A. je naložilo nerazdelno plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 17.497,49 EUR oškodovani družbi H., d.d. Obtoženima B. B. in A. A. je naložilo nerazdelno plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 3.500 EUR oškodovani družbi I., d. d.; obtoženemu B. B. pa še premoženjskopravni zahtevek iste družbe v višini 3.688,80 EUR, s presežkom jo je napotilo na pravdo. Obtoženemu B. B. je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 45.000 EUR oškodovani družbi J., d. o. o., s presežkom jo je napotilo na pravdo. K. K. in L. L., M. M. in Mesnico N. je z njihovimi zahtevki, in sicer K. K. v višini 40 EUR, L. L. v višini 46,60 EUR, M. M. v višini 3.492,01 EUR z obrestmi in Mesnico N. v višini 78,70 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obtožene B. B., C. C. in D. D. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžni pa so plačati stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženega A. A. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP za kazniva dejanja, za katera je bil spoznan za krivega, dolžan pa je plačati stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

2.V točki B. izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za šest kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (za kazniva dejanja pod točkami 6a, 7, 12, 13a, 14a in 19a obtožnice). Odločilo je tudi, da za kazniva dejanja, katerih storitve je bil obtoženi A. A. oproščen, stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in njegovi potrebni izdatki ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, v kolikor se jih da izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

3.Zoper sodbo so se pritožili državna tožilka glede oprostilnega dela izpodbijane sodbe, zagovorniki vseh štirih obtožencev pa glede obsodilnega dela sodbe:

-državna tožilka iz razloga po 3 točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP (zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja), pri čemer predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spozna obtoženega A. A. za krivega kaznivih dejanj, za katere je bil oproščen, in mu za kaznivo dejanje:

1)pod točko 6. a) obtožnice določi 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

2)pod točko 7. obtožnice določi 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

3)pod točko 12. obtožnice določi 6 (šest) mesecev zapora,

4)pod točko 13. a) obtožnice določi 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

5)pod točko 14. a) obtožnice določi 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

6)pod točko 19. a) obtožnice določi 10 (deset) mesecev zapora;

in mu nato upoštevaje že izrečeno kazen 3 let in 11 mesecev zapora, izreče enotno kazen 11 let in 6 mesecev zapora, predlaga tudi izrek stranske denarne kazni, in sicer po 20 dnevnih zneskov za vsako od kaznivih dejanj, pri čemer znaša en dnevni znesek 30 EUR, in upoštevaje že izrečeno stransko denarno kazen izreče enotna denarna kazen;

-zagovorniki obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer predlagajo, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh očitkov po obtožbi, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

-zagovornik obtoženega B. B. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri čemer predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obtoženemu B. B. izreče oprostilno sodbo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ped spremenjenim senatom;

-zagovornik obtoženega C. C. iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in razveljavi sodbo prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

-zagovornik obtoženega D. D. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpostavlja tudi kršitev ustavne pravice iz 29. člena Ustave RS, saj naj bi bila obtožencu kršena pravica do obrambe, ker mu je bilo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, pri čemer predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe za obe očitani kaznivi dejanji, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

4.Pritožba državne tožilke je bila posredovana v odgovor obtožencem in njihovim zagovornikom, pri čemer so nanjo odgovorili zagovorniki obtoženega A. A., ki sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbo državne tožilke zavrne. Pritožbe zagovornikov obtožencev so bile posredovane v odgovor Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kranju, ki pa nanje ni odgovorilo.

5.Zagovorniki obtoženih B. B., C. C. in D. D. so v pritožbah zahtevali, da se obtožence in njihove zagovornike obvesti o pritožbeni seji. Zato je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP o seji obvestilo vse stranke in zagovornike. Sodišče druge stopnje je, v zvezi s pritožbenimi trditvami zagovornikov obtoženih A. A. in B. B., da predsednica razpravljajočega senata v predmetni zadevi ni bila izbrana po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP sodišče prve stopnje zaprosilo za dodatno dokumentacijo in jo po prejemu posredovalo strankam in zagovornikom, da se o posredovanem gradivu izjasnijo. Izjasnitev o posredovani dokumentaciji je posredoval zgolj zagovornik obtoženega B. B.

6.Pritožbene seje dne 6. 11. 2025 so se udeležili zagovorniki obtoženih A. A., B. B. in D. D. Na sejo niso pristopili obtoženci, zagovornik obtoženega C. C. in državna tožilka, ki so bili o seji pravilno obveščeni, kar pa ni bilo ovira, da pritožbeni senat ne bi imel pritožbene seje. Glede na v pritožbah izpostavljeno vprašanje o pravilnosti dodelitve obravnavane zadeve predsednici razpravljajočega senata se je senat sodišča druge stopnje odločil, da bo zadevo obravnaval po delih, prvotno v zvezi z vprašanjem ključne predpostavke za nadaljnje vsebinsko odločanje o pritožbenih navedbah, to je o pravilnosti dodelitve obravnavane zadeve. Posledično so bili s strani sodnice poročevalke predstavljeni tisti podatki obravnavane zadeve, ki so pomembni za odločanje o pritožbenih navedbah v zvezi s pravilnostjo dodelitve obravnavane zadeve predsednici razpravljajočega senata, prav tako pa sta tudi zagovornika obtoženih B. B. in A. A. predstavila glavne poudarke svojih pritožbe glede zatrjevane kršitve v zvezi z dodelitvijo obravnavane zadeve. Po predstavitvi pritožb v delu glede dodeljevanja predmetne zadeve je bila seja preložena na 5. 12. 2025, da bi sodišče druge stopnje lahko pridobilo dodatna pojasnila in listine v zvezi z mehanizmom dodeljevanja predmetne zadeve, to je seznam vseh pripadlih pripornih zadev v obdobju od 1. januarja 2020 do vključno 30. septembra 2020 (z opravilno številko, z datumom prispetja začetnega procesnega akta na sodišče in imenom in priimkom strank), podatke o tem, katera zadeva je bila dodeljena kateri sodnici, s pojasnilom ključa dodelitve in s pojasnilom ključa morebitnih odstopov od osnovne delitve spisov 1:1:1. Po pridobitvi dodatne dokumentacijo v zvezi s pravilnostjo dodelitve obravnavane zadeve predsednici razpravljajočega senata jo je sodišče druge stopnje posredovalo v izjasnitev strankam in zagovornikom, pri čemer je izjasnitev na dokumentacijo ponovno posredoval zgolj zagovornik obtoženega B. B. Pritožbene seje dne 5. 12. 2025 so se prav tako udeležili zagovorniki obtoženih A. A., B. B. in D. D., medtem ko preostali pravilno obveščeni na sejo niso pristopili, kar pa ni bilo ovira za opravo seje.

7.Pritožbe zagovornikov obtožencev so utemeljene, pritožba državne tožilke pa ni utemeljena.

8.Zagovornik obtoženega B. B. tako v pritožbi zoper sodbo kot tudi v naknadnih izjasnitvah v zvezi z posredovanim gradivom glede dodelitve obravnavane zadeve predsednici razpravljajočega senata zatrjuje, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve ustavne pravice obtoženih do naravnega in zakonitega sodnika. Zatrjuje torej kršitev ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS), ki v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Drugi odstavek citirane določbe pa določa, da mu lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. V zvezi z zatrjevano kršitvijo izpostavlja odgovor predsednice Okrožnega sodišča v Kranju Su 459/2022, z dne 11. 7. 2022, iz katerega izhaja: "Ob prejemu obtožnice v zadevi II K 29754/2020 sta imeli okrožni sodnici Ahačič in Kukovec dodeljenih več pripornih zadev kot okrožna sodnica mag. Nina Prosen, zato je bila v skladu z delitvijo zadev (1:1:1), navedena priporna zadeva v delo dodeljena okrožni sodnici mag. Nini Prosen.". Glede na takšno navedbo v izpostavljenem odgovoru zagovornik očitno šteje, da obravnavana zadeva ni bila dodeljena predsednici senata v skladu z delitvijo zadev (1:1:1), temveč, da je bila zadeva mimo pravil o delitvi spisov dodeljena sodnici mag. Prosen zato, ker sta bili sodnici Ahačič in Kukovec bolj obremenjeni s pripornimi zadevami, predsednica sodišča pa je na takšen način želela izravnati obremenjenost sodnic z vidika dodeljenih pripornih zadev. Zagovornik, ki v pritožbi izpostavi tudi določbe Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) in Sodnega reda (v nadaljevanju: SR), ki določajo pravila za dodeljevanje zadev, navaja, da v kolikor je predsednica sodišča menila, da sta sodnici Ahačič in Kukovec preobremenjeni, bi morala izdati Spremembo letnega razporeda dela s spremenjenim algoritmom delitve zadev ali odredbo o ustavitvi pripada zadev po 160. členu SR, ob tem pa bi morala ustrezno utemeljiti, zakaj sta sodnici preobremenjeni.

9.Zaradi nejasnosti v prvotnem obvestilu predsednice Okrožnega sodišča v Kranju Su 459/2022, z dne 11. 7. 2022, iz katerega ni moč nedvomno razbrati, ali je bila zadeva predsednici senata dodeljena v skladu z delitvijo zadev po ključu 1:1:1, upoštevaje abecedni vrstni red priimkov sodnic, ali je bil spis dodeljen predsednici razpravljajočega senata zaradi izravnave obremenjenosti sodnic na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Kranju, kot to zatrjuje pritožnik, je sodišče druge stopnje opravilo več poizvedb, nazadnje dne 7. 11. 2025, pri čemer je s strani Okrožnega sodišča v Kranju pridobilo seznam vseh pripadlih pripornih zadev v obdobju od 1. januarja 2020 do vključno 30. septembra 2020 (z opravilno številko, z datumom prispetja začetnega procesnega akta na sodišče in imenom in priimkom strank), podatke o tem, katera zadeva je bila dodeljena kateri sodnici, s pojasnilom ključa dodelitve in s pojasnilom ključa morebitnih odstopov od osnovne delitve spisov 1:1:1. Po pregledu odgovora podpredsednice Okrožnega sodišča v Kranju Su 708/2025-7, z dne 11. 11. 2025 je moč ugotoviti pojasnilo, da so se priporne zadeve v obdobju od 1. 1. 2020 do vključno 30. 9. 2020 med okrožne sodnice Ahačič, mag. Kukovec in mag. Prosen delile po ključu 1:1:1, upoštevaje abecedni vrstni red priimkov sodnic. Iz odgovora izhaja, da v obravnavanem obdobju na isti dan ni bilo vloženih več začetnih procesnih aktov. Zaradi izločitve sodnice v eni obravnavani zadevi je bila na podlagi 157. člena SR ta zadeva predodeljena drugi sodnici in to je bilo upoštevano pri nadaljnji delitvi. Zadeva, ki je bila na Višjem sodišču v Ljubljani razveljavljena (in je bila v vpisniku odčrtana kot rešena), je bila na podlagi 159. člena SR ponovno dodeljena sodnici, kateri je bila v reševanje dodeljena prvotno. Po pregledu odgovorov glede delitve ter same razpredelnice z vsemi zaprošenimi podatki je tudi sodišče druge stopnje zaključilo, da iz podatkov ne izhaja, da bi Okrožno sodišče v Kranju pri dodelitvi obravnavane zadeve predsednici razpravljajočega senata kršilo določbe ZS in SR, ki določajo pravila za dodeljevanje zadev. Iz pridobljene dokumentacije namreč jasno izhaja, da so se zadeve med sodnice Ahačič, mag. Kukovec in mag. Prosen delile po ključu 1:1:1, upoštevaje abecedni vrstni red priimkov sodnic. Tako po oceni sodišča druge stopnje z dodelitvijo obravnavane zadeve predsednici razpravljajočega senata obtožencem ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. Sodišče druge stopnje sprejema pojasnilo glede načina dodelitve konkretne zadeve, kot je razvidno iz 2. točke pisne vloge Su 708/2025-7, z dne 11.11.2025, kot jasno, popolno in pravilno.

10.Iz posamičnih dopisov Okrožnega sodišča v Kranju bi bilo sicer mogoče razbrati, da sta bila ključa delitve različna; iz odgovora Su 459/2022, z dne 11. 7. 2022 bi bilo moč sklepati, da je bila zadeva dodeljena sodnici mag. Prosen, ker sta bili ostali sodnici bolj obremenjeni, iz pojasnila Su 708/2025-3, z dne 24. 10. 2025 pa izhaja, da naj bi se spis dodelil sodnici mag. Prosen v skladu z letnim razporedom sodnikov za leto 2020 v razmerju 1:1:1 po abecednem vrstnem redu priimkov sodnikov. V odgovoru Su 708/2025-7, z dne 11. 11. 2025 je pojasnjeno, da v vlogi z dne 11. 7. 2022 res ni omenjeno upoštevanje abecednega vrstnega reda priimkov sodnic, ki pa je bilo spoštovano, kot je razvidno iz 2. in 3. točke pojasnila z dne 11. 11. 2025. Glede na takšno pojasnilo sodišče druge stopnje zaključuje, da je v odgovoru Su 459/2022, z dne 11. 7. 2022 prišlo do neposrečene formulacije pojasnila o dodelitvi obravnavane zadeve, zaradi česar so bile opravljene naknadne poizvedbe in preložena pritožbena seja, glede na vso naknadno posredovano dokumentacijo pa je moč ugotoviti, da pri dodeljevanju zadeve ni prišlo do kršitve relevantnih predpisov, pač pa je bila konkretna zadeva predsednici senata dodeljena na način ključa iz letnega razporeda, ki zasleduje realizacijo načela enake obremenitve sodnikov, kar je nenazadnje smisel pojasnila v dopisu z dne 11.7.2022.

11.Zagovornik obtoženega B. B. tudi ne more uspeti z navedbami v dodatni izjasnitvi z dne 14. 11. 2025, ko navaja, da pojasnilo Su 708/2025-7, z dne 11. 11. 2025 priznava kršitev pravice obtoženim v tej zadevi do izbire naravnega sodnika, ker to ne drži. Iz seznama dodeljenih zadev je jasno razvidno, da je bila v času dodelitve razveljavljene zadeve II K 36022/2019 v delo sodnici Ahačič na vrsti za dodelitev nove zadeve s. mag. Prosen. Kot izpostavlja zagovornik sam, je sodišče ravnalo prav, ko je razveljavljeno zadevo (II K 36022/2019) dodelilo v delo sodnici Ahačič, ki je zadevo obravnavala pred razveljavitvijo. Kot je razvidno iz stolpca navedeno tudi ni vplivalo na abecedni vrstni red dodeljevanja zadev, saj je bila tudi po (ponovni) dodelitvi zadeve II K 36022/2019 v delo sodnici Ahačič za novo pripadlo zadevo še vedno na vrsti s. mag. Prosen. Zadeva II K 36022/2019, ki je bila vrnjena v novo sojenje s. Ahačič, torej ni imela nobenega vpliva na dodeljevanje novo prispelih pripornih zadev. Neutemeljena je obrambna navedba, da bi bilo potrebno ob izločitvi s. mag. Prosen iz zadeve II K 16764/2020 le to nato dodeliti s. Ahačič, ker je glede na začetnico priimka naslednja. V primeru dodeljevanja zadev, kjer je posamezni sodnik izločen, se le ta nato dodeli v delo sodniku, ki je na vrsti za dodelitev zadeve v času izločitve, ne pa sodniku, katerega priimek sledi priimku sodnika, ki je bil iz zadeve izločen.

12.Obramba obtoženega B. B. tudi ne more uspeti z navedbami, da bi bilo glede na določbe Letnega razporeda zadevo II K 16764/2020 ob izločitvi s. mag. Prosen dodeliti v reševanje sodnicama Radjenović in Soklič v razmerju 1:1. Glede na določbe Letnega razporeda je mogoče zaključiti, da so se priporne zadeve delile med sodnice Ahačič, mag. Kukovec in mag. Prosen v razmerju 1:1:1. Le če bi bile iz obravnavanja posamezne zadeve izločene vse tri navedene sodnice, bi prišla v poštev delitev zadeve med sodnici Radjenović in Soklič v razmerju 1:1.

13.Se pa sodišče druge stopnje strinja s pritožbenimi navedbami zagovornika obtoženega B. B., da senat predloga obrambe za izločitev predsednice iz razloga, ker naj bi bilo kršeno načelo zakonitega sodnika, ne bi smel zavreči kot prepoznega. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega stališča, da je bil zagovornik že vse od vročitve obtožnice seznanjen, katera sodnica bo predmetno zadeva sodila, zato ne gre za izločitveni razlog, ki je nastal po začetku glavne obravnave. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, da posamezniku sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, presega domet določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in nanjo vezana procesna pravila ZKP. Spoštovanje ustavno določenega načela zakonitega sodnika predstavlja namreč sredstvo za zagotavljanje naključnega dodeljevanja zadev in s tem najosnovnejšo predpostavko za dodelitev zadeve neodvisnemu in nepristranskemu sodniku, do katerega ima oseba v kazenskem postopku pravico ustavnega ranga. Iz tega razloga uveljavljanje navedene kršitve terja vsebinsko presojo in odgovor ne glede na fazo prvostopenjskega postopka; drugačno stališče bi pomenilo neustavno vzdrževanje osnovne predpostavke poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah le do ene od njegovih časovnih točk. Domneva se, da je posamezna zadeva sodniku pravilno dodeljena po vnaprej določenih pravilih, vendar ni mogoče izključiti, da se v posamičnih primerih izkaže dvom v pravilnost dodelitve; ker gre za ustavno zagotovljeno pravico, spodbijanje domneve o pravilnosti dodelitve zadeve sodniku torej ne more biti časovno vezano na določbo drugega odstavka člena 41 ZKP.

Glede obsodilnega dela izpodbijane sodbe

Kaznivo dejanje pod točko 1 izpodbijane sodbe

14.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb zagovornika obtoženega B. B., razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek, da je obtoženemu B. B. kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega B. B. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbenega očitka.

15.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje obtoženega B. B. spoznalo za krivega storitve navedenega kaznivega dejanja zaradi tega, ker je bila na kraju kaznivega dejanja zavarovana DNK sled obtoženega B. B., in sicer na eni izmed dveh na kraju najdenih torb Gardol, glede na dejstvo, da je bilo navedeno kaznivo dejanje izvršeno na enak način kot druga v tem postopku obravnavana kazniva dejanja vlomne tatvine, ki naj bi jih storil obtoženi B. B. (nasilen vstop v objekt, premik ali sprejanje zunanjih nadzornih kamer, uporabljena vozila z nameščenimi odtujenimi registrskimi tablicami, tatvina večje količine cigaret, uporaba torb Gardol, kar vse je obrazloženo tudi pri posameznem kaznivem dejanju) ter glede na zaključke izvedenca O. O., ki je ugotovil določene telesne podobnosti storilca z obtoženim B. B. (telesna višina, širina ramen, dolžina okončin).

16.Takšne zaključke sodišča prve stopnje v pritožbi utemeljeno graja zagovornik obtoženega B. B., ki izpostavlja, da iz poročila NFL izhaja, da je bila na eni izmed torb Gardol najdena mešana biološka sled, donor ene izmed komponent pa je verjetno obtoženi B. B., pri čemer je verjetnost stopnje 3 po 6. stopenjski lestvici (1. stopnja predstavlja le neznatno verjetnost, 6. pa praktično gotovost). Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi poudarki, da je bila zavarovana mešana biološka sled, kar pomeni, da je torbo na kraj kaznivega dejanja lahko prinesel tudi kdo drug, obtoženi B. B. pa je bil v stiku z njo pred tem, ali pa je šlo za sekundarni prenos biološkega materiala, o čemer je izpovedal tudi priča P. P. Glede na to, da iz poročila NFL izhaja, da je donor ene od komponent mešane biološke sledi verjetno obtoženi B. B., pa je mogoče tudi, da obtoženec dejansko sploh ni bil v stiku z navedeno torbo. Upoštevaje navedeno DNK na ročaju predstavlja zgolj indic, ki sam zase ne dokazuje, da je ravno obtoženec tisti, ki je prinesel navedeno torbo na kraj dejanja in kaznivo dejanje tudi storil.

17.Tudi okoliščina, da naj bi obtoženi B. B. uporabil podoben modus operandi tudi pri drugih očitanih kaznivih dejanjih, je zgolj indic, ki mora biti podkrepljen z drugimi dokazi, medtem ko sam, glede na to, da naj bi obravnavana kazniva dejanja velikih tatvin izvrševala združba, ne pa zgolj obtoženi B. B., nima večje dokazne vrednosti. Omejeno dokazno vrednost ima tudi ugotovitev izvedenca O. O., kar pravilno izpostavlja zagovornik obtoženega B. B., v zvezi z določenimi telesnimi podobnostmi storilca z obtoženim B. B. (telesna višina, širina ramen, dolžina okončin). V izvedenskem mnenju zato ni potrjena identiteta storilca, ampak so prikazane zgolj fizične podobnosti med storilcem in obtožencem. Na podlagi podobnih in približno podobnih rezultatov pri antropometrijskem merjenju ni mogoče potrjevati identitete.

18.Tako je ugotoviti, da obtoženega B. B. z obravnavanim kaznivim dejanjem povezujejo edinole 3 dokaj šibki indici, ki ne predstavljajo zaključenega kroga indicev, na podlagi katerih bi bilo moč izreči obsodilno sodbo. Upoštevaje navedeno, torej ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni razpolagalo z nobenim zanesljivim dokazom, ki bi brez vsakršnega dvoma utemeljeval izrek obsodilne sodbe glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega B. B. in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zaradi pomanjkanja dokazov na podlagi načela "v dvomu v korist obdolžencu" obtoženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, posledično pa se do ostalih navedb v vloženi pritožbi zagovornika obdolženega B. B. glede obravnavanega kaznivega dejanja ni opredeljevalo.

19.V posledici oprostilne sodbe je sodišče druge stopnje odločilo tudi, da na podlagi določbe drugega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega B. B. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun.

Kazniva dejanja pod točkami 2 do 14 in 17 do 18 izpodbijane sodbe

20.Zagovorniki vseh obtožencev izpostavljajo kršitev ustavne pravice iz 29. člena URS, saj je bilo obtožencem onemogočeno izvajanje dokazov v njihovo korist. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje neposrednih izvajalcev tajnih opazovanj, saj je ocenilo, da so bila z zaslišanjem koordinatorja tajnega opazovanja in vodij posameznih tajnih opazovanj ter na podlagi njihovih poročil o tajnih opazovanjih vprašanja o izvajanju tajnega opazovanja, načinu, času in kraju izvajanja ukrepa ter okoliščinah v zvezi s prepoznavo objektov na terenu dovolj razčiščena.

21.Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi naziranji, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja, obtožencem kršilo pravico do obrambe iz 29. člena URS. Kot je razvidno iz obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga obrambe za zaslišanje neposrednih izvajalcev tajnih opazovanj (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je za dokazanost dejstev, ki izhajajo iz poročil o tajnem opazovanju, sodišču prve stopnje zadostovalo branje poročil o tajnem opazovanju in zaslišanje koordinatorja in vodij tajnega opazovanja, ki so po oceni sodišča prve stopnje jasno in prepričljivo opisali svoje vloge, prepričljivo in jasno odgovarjali na vprašanja v zvezi s posameznimi tajnimi opazovanji, glede na oddaljenost opazovanj pa se v svojih izpovedbah dopustno sklicevali tudi na poročila o tajnem opazovanju. Kljub takšni oceni sodišča prve stopnje pa ni moč šteti, da so s svojimi izpovedbami potrdili resničnost dejstev, ki izhajajo iz poročil o tajnem opazovanju. Koordinator in vodje tajnih opazovanj so tekom zaslišanj izpovedovali o načinu tajnega opazovanja, o tem, da so poročila o tajnem opazovanju pisali vodje tajnega opazovanja, da je koordinator koordiniral delo na terenu in komuniciral z vodji tajnega opazovanja, medtem ko se samega izvajanja na terenu ni udeleževal. Vodje tajnega opazovanja so tekom zaslišanj izpovedali, da so v poročila pisali svoje neposredne zaznave na terenu in neposredne zaznave članov ekipe, kateri so vodje obveščali o zaznavah. Iz zaslišanj vodij tajnega opazovanja večinoma izhaja, da obtožencev niso prepoznali sami ter da so jih prepoznali drugi člani ekip in vodjem tajnega opazovanja te informacije tudi prenesli.

22.Upoštevaje navedeno so lahko koordinator in vodje dejansko potrdili le to, kako je tajno opazovanje generalno potekalo in da je vsebina poročil takšna, kot so jo zapisali, vodje pa tudi dejstva, ki so jih sami neposredno zaznali tekom tajnega opazovanja. Glede preostalih ugotovitev tajnega opazovanja pa se lahko pravilnost poročil preveri zgolj z neposrednim zaslišanjem preostalih neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja (članov ekip, ki so na terenu izvajale tajno opazovanje). Obtoženci se tako niso imeli možnosti seznaniti z vsemi obremenilnimi pričami, še posebej, ker so izjave neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja v obravnavani zadevi odločilne, saj so poročila o tajnem opazovanju bistven dokaz o obstoju odločilnega dejstva, to je identitete storilcev očitanih kaznivih dejanj.

23.Ista kršitev je sicer podana tudi glede očitka pod točko 15, vendar pa je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo, saj je pri obravnavi pritožb ugotovilo tudi drugo procesno kršitev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Kazniva dejanja pod točkami 15 do 16b izpodbijane sodbe

24.Zagovorniki obtoženih A. A., B. B. in D. D. navajajo, da je bila odredba z dne 5. 3. 2020, s katerim je preiskovalna sodnica odredila ukrep tajnega opazovanja z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu zoper obtožene A. A., B. B. in R. R., nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem na mobilni telefonski številki obtoženega B. B. ter ukrep prisluškovanja in opazovanja v tujem stanovanju ali drugih prostorih in s tajnim vstopom v navedene prostore - osebni avtomobil Škoda ... zoper obtožene A. A., B. B. in R. R., nezakonita.

25.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila zakonitost izdaje navedene odredbe tekom postopka že preizkušena, pri čemer je bil predlog, da se navedena odredba in na njeni podlagi zbrani dokazi izločijo, pravnomočno zavrnjen.

26.V zvezi s pritožbeno grajo, da navedena odredba ne bi smela biti izdana, ker velika tatvina ni kataloško kaznivo dejanje po določbi 151. člena ZKP, in očitkom, da obstoj kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1, ki je po naravi pripravljalno dejanje, v obravnavani zadevi ni bil mogoč, saj se je obtožencem že pred tem očitala storitev dokončanih kaznivih dejanj velike tatvine in prikrivanja, je sodišče druge stopnje prav tako že zavzelo stališče v sklepu V Kp 29754/2020, z dne 8. 7. 2021, čeprav takrat v zvezi z odredbami za tajno opazovanje.

27.V trenutku izdane odredbe preiskovalne sodnice so tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajali utemeljeni razlogi za sum, da (takrat) osumljenci izvršujejo kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1. Čeprav naj bi obtoženci (tedaj osumljenci) predhodno že izvršili posamezna kazniva dejanja, to ne pomeni, da se v trenutku izdaje odredbe niso mogli hudodelsko združevati z namenom izvrševanja novih kaznivih dejanj. Očitanega kaznivega dejanja hudodelskega združevanja niso utemeljevali očitki o že izvršenih kaznivih dejanjih velike tatvine in prikrivanja, temveč ugotovitve preiskovalne sodnice, da so bili osumljenci še vedno aktivni, da se združujejo in delujejo v organizirani kriminalni združbi, ki ima namen izvršiti kazniva dejanja. Namen njihovega združevanja ob presoji preiskovalne sodnice seveda ni bil izvršitev kaznivih dejanj velike tatvine in prikrivanja, ki so že bila izvršena, temveč izvršitev drugih oziroma novih kaznivih dejanj. V sklepu z dne 8. 7. 2021 je sodišče druge stopnje še navedlo, da na namen organiziranega izvrševanja kaznivih dejanj kaže njihovo kontinuirano združevanje, pa tudi dejstvo, da je policija tekom tajnega opazovanja odkrivala nove člane združbe oziroma osumljence. Ukrep tajnega opazovanja je bil med drugim odrejen z namenom, da bi policija lahko vnaprej locirala objekte, ki bodo cilj napada hudodelske združbe. Ker so torej obstajale okoliščine, ki so utemeljevale pravno kvalifikacijo hudodelskega združevanja, ni mogoče govoriti o zlorabi policijskih in tožilskih pooblastil.

28.Državna tožilka je v predmetni zadevi vložila obtožnico zaradi kaznivih dejanj velike tatvine in prikrivanja, ne pa zaradi hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1. Očitki zoper obtožence se tekom glavne obravnave niso spremenili, obtoženci pa so bili z izpodbijano sodbo spoznani za krive storitve kaznivih dejanj velike tatvine in prikrivanja. Glede na navedeno pa v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZKP ni dopustno dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe po 151. členu ZKP, uporabiti v predmetnem postopku za kazniva dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in za kazniva dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1. Čeprav so bili prisluhi pridobljeni zakonito, se jih v predmetnem postopku za kazniva dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in za kazniva dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 ne sme uporabiti. Posledično jih bo potrebno na podlagi določbe drugega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izločiti.

29.Glede na takšno bistveno kršitev določb postopka (8. točka prvega odstavka člena 371 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 383 ZKP) in kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kar uveljavlja obramba obtoženih, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe prvega odstavka člena 392 ZKP izpodbijano sodbo v navedenem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Upoštevaje naravo take pritožbene odločitve se sodišče druge stopnje do drugih pritožbenih navedb v zvezi s preizkušanim delom ni opredeljevalo.

30.Upoštevaje, da je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo glede točke 2 do 18 izreka razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih v delu, ki se nanaša na oškodovance F., d. o. o. (sedaj E.), H., d. d., I., d. d., J., d. o. o., K. K., L. L., M. M. in Mesnico N. v celoti, saj se navedeni premoženjskopravni zahtevki nanašajo na škodo, ki naj bi navedenim oškodovancem nastala zaradi oziroma v zvezi kaznivih dejanj, glede katerih je bila izpodbijana sodba razveljavljena.

31.Iz istega razloga je bilo potrebno razveljaviti odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi, in sicer v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje pod točko 16a v višini 150,33 EUR, razveljavilo pa je pritožbeno sodišče tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, ki se nanaša na del razveljavljene obsodilne sodbe. Sodišče druge stopnje pri tem ni posegalo v izrek o krivdno povzročenih stroških, saj vanj pritožniki ne usmerja kritike, tovrstna odločba pa tudi ni predmet preizkusa po uradni dolžnosti.

32.V novem sojenju kot posledici delne razveljavitve izpodbijane sodbe bo moralo sodišče prve stopnje najprej iz spisovnega gradiva izločiti dokaze, na katere se sodba ne sme opirati, ter po procesno ustrezni zagotovitvi nepristranskega sodnika na glavni obravnavi ponovno izvesti ustrezno dopolnjen dokazni postopek, nato pa na podlagi posamične in kompleksne dokazne ocene sprejeti ustrezne dejanske in pravne zaključke, za katere bo moralo navesti prepričljive, logične in razumne razloge.

Glede oprostilnega dela izpodbijane sodbe

33.Državna tožilka, ki s pritožbo glede oprostilnega dela graja pravilnost z izpodbijano sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z očitki, za katere je bil obtoženi A. A. oproščen, poleg ostalih dokazov kot ključno analiziralo poročila o tajnem opazovanjih, pri tem pa preozko presojalo vlogo obtoženega A. A. Vloga obtoženega A. A. je po mnenju pritožnice namreč veliko večja in širša in bi jo moralo sodišče povezati z ostalo verigo dokazov, predvsem pa z ves čas enotnim načinom izvrševanja kaznivih dejanj. Ko obtoženi A. A. ni bil zaznan, sodišče tudi niti malo ni upoštevalo okoliščine, da se med tajnim opazovanjem zgodi, da kakšno osebo izgubijo, velikokrat pa se opazovalci zaradi možnosti konfrontacije tudi umaknejo. Državna tožilka zatrjuje, da je bila tudi pri kaznivih dejanjih, za katera je bil obtoženi A. A. oproščen, njegova vloga ključna, usklajena in vnaprej dogovorjena s storilci, ki so neposredno izvršili kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo, da je obtoženi A. A. deloval na drug način, iz ozadja, s tem, da je koordiniral, usmerjal in spremljal izvrševanje kaznivih dejanj.

34.Glede obtoženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja pod točko 6a obtožnice se sodišče druge stopnje strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točki 306 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se v izogib ponavljanju sklicuje. V spisu namreč ni nobenega neposrednega ali posrednega dokaza, ki bi z visoko stopnjo zanesljivosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe, izkazoval, da je na tem srečanju A. A. koordiniral oziroma dal B. B. usmeritve glede izvršitve kaznivega dejanja, kot mu to očita državna tožilka, prav tako pa tudi ne, da je to njegovo ravnanje pomenilo odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da se je na večer vloma v bencinski servis F., d. o. o. obtoženi B. B. srečal z obtoženim A. A. na naslovu, kjer slednji prebiva, namreč ne zadostuje. Iz dokazov v spisu ni razvidno, o čem naj bi se obtožena A. A. in B. B. pogovarjala, tako da ni mogoče z gotovostjo, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe, trditi, da je obtoženi A. A. koordiniral oziroma dal B. B. usmeritve glede izvršitve kaznivega dejanja, in da je bilo to za izvršitev dejanja ključno. Navedeno ne pomeni, da je z gotovostjo, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe, izkazan očitek, da je obtoženi A. A. deloval na način, kot se mu očita.

35.Tudi glede obtoženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja pod točko 7 obtožnice državna tožilka ne izpostavi kakršnegakoli dokaza, ki bi z gotovostjo izkazoval, da se je obtoženi A. A. na večer vloma sestal z obtoženima B. B. in R. R. ter dvema neugotovljenima osebama zato, da bi koordiniral in usmerjal sostorilce, da so pripravili orodje in vozilo Ford ... z nameščenimi ukradenimi registrskimi tablicami za prevoz na kraj kaznivega dejanja in se dogovorili, da bosta vlom neposredno izvršila obtoženi B. B. in neugotovljeni storilec, prav tako pa tudi ne, da je to njegovo ravnanje pomenilo odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Tudi glede tega očitka državna tožilka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo okoliščine oziroma predhodno izpostavljenega ni povezalo z ostalimi dejstvi, ki jasno kažejo na sodelovanje obtoženega A. A. pri očitanem kaznivem dejanju. Sodišče druge stopnje se strinja z obrazložitvijo v 310. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tudi glede tega očitka v spisu ni dokazov, da je obtoženi A. A. v času storitve kaznivega dejanja stražil. Prav tako nista dokazana očitka, da je obtoženi A. A. koordiniral in usmerjal sostorilce, kot izhaja iz opisa očitanega kaznivega dejanja. Indici, ki jih izpostavlja državna tožilka v pritožbi, da so se obtoženci (tudi obtoženi A. A.) srečevali, da se je nato obtoženi A. A. odpeljal v smeri kraja kaznivega dejanja, kjer sicer ni bil zaznan, zjutraj po vlomu pa bil zaznan na območju ... in ... ulice, v bližini ... ulice, z osebnim avtomobilom Renault ... z registrsko številko KP..., za njim pa je pripeljalo vozilo Ford ..., z nameščenimi registrskimi tablicami LJ..., ki ga je vozil neidentificirani moški, še za njima se je z vozilom Audi ..., z registrsko številko MB..., pripeljal obtoženi B. B. in da so se vsi odpeljali proti nakupovalnemu centru ..., pa ne zadostujejo za ugotovitev, da je na ravni gotovosti izkazano, da je obtoženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje. Državna tožilka še izpostavi pogovor med dvema neznanima osebama, katera naj bi se pogovarjala o orodju, medtem ko so se pripravljali na vlome, vendar pa tudi navedeno ne dokazuje, da je obtoženi A. A. storil, kar se mu očita. Glede na (celoten) očitek bi bilo obtožencu potrebno zanesljivo dokazati ravnanja (dajanje navodil itd.), s katerimi je koordiniral in usmerjal storilce obravnavanega kaznivega dejanja, ter dejstvo, da je stražil.

36.Državna tožilka graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom obtoženemu A. A. pod točko 12 obtožnice. Tudi z očitkom iz 12. točke obtožnice se obtoženemu A. A. očita, da je koordiniral in usmerjal delo storilcev vloma v I. ter stražil. Tekom dokaznega postopka niso bila ugotovljena dejstva, ki bi takšen očitek utemeljevala z gotovostjo, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe. Iz zaključka sodišča prve stopnje glede navedenega kaznivega dejanja v 313. točki obrazložitve izpodbijane sodbe kot pravilno izhaja, da ni nobenega dokaza, ki bi s potrebno stopnjo prepričanja izkazoval, da je malo pred polnočjo na srečanju na parkirnem prostoru v bližini ... ceste v Ljubljani s R. R. in B. B. obtoženi A. A. koordiniral oziroma dal B. B. usmeritve glede izvršitve kaznivega dejanja, kot mu očita obtožba, prav tako pa tudi ne, da je to njegovo ravnanje pomenilo odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Ob tem iz dokazov v spisu ne izhaja, da bi bil obtoženi A. A. zaznan v bližini storitve kaznivega dejanja, kjer naj bi stražil. Državna tožilka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila vloga obtoženega A. A. večja in širša in bi jo moralo povezati z ostalo verigo dokazov in da so storilci obravnavanega kaznivega dejanja imeli ves čas enoten način izvrševanja kaznivih dejanj, saj je za obsodilno sodbo potrebno z gotovostjo izkazano ravnanje, s katerim posameznik izvrši kaznivo dejanje; samo sklepanje, da naj bi nekaj storil, ne zadostuje.

37.Neutemeljena je pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom obtoženemu A. A. pod točko 13a obtožnice. Tudi pod to točko se je obtoženemu A. A. očitalo, da je nastopal kot koordinator in nadziral in usmerjal delo neposrednih storilcev. Tudi glede tega očitka se sodišče druge stopnje strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje ter obrazložitvijo v 317. točki, iz katere je razvidno, zakaj glede tega očitka ni dovolj dokazov, da bi bil obtoženi A. A. lahko spoznan za krivega. Državna tožilka v pritožbi izpostavlja, da se vloga obtoženega A. A. kaže v sodelovanju pri kaznivih dejanjih z usmerjanjem, koordiniranjem, spremljanjem in tudi zagotavljanjem finančnih sredstev za gorivo, za vozilo, uporabljeno pri kaznivih dejanjih, poleg tega pa naj bi bilo izkazano še njegovo sodelovanje pri menjavi registrskih tablic, vse z namenom oteževanja identifikacije storilcev izvršenih kaznivih dejanj, vendar pa ne zatrjuje niti ni bilo v postopku dokazano, da bi obtoženi A. A. storil to, kar mu je bilo v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo F. očitano. Le dejstvo, da sta se vozili peljali eno za drugim, po avtocesti v smeri proti ..., pri čemer je bilo nato zaznano, da je neznani voznik Škode ... avtocesto zapustil na izvozu za Divačo ter se nato odpeljal do naselja ..., kjer sta bila v vozilu, ki je bilo parkirano, zaznani dve osebi, ne dokazuje očitka, da je obtoženi A. A. deloval na očitani način, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Izvršitvenih ravnanj, kot se mu očitajo, pa ne izkazuje niti zatrjevano dejstvo, da naj bi obtoženi A. A. po obravnavanem vlomu plačal za gorivo, ki ga je S. S. natočil v Škodo ..., s katero naj bi bil izvršen vlom. Navedena povezava med obtoženim A. A. in domnevnimi storilci po oceni sodišča druge stopnje ne zadošča za obsodbo obtožencu očitanih ravnanj.

38.Pritožbena graja državne tožilke v zvezi odločitvijo sodišča prve stopnje, da obtoženega A. A. oprosti očitka iz točke 14a obtožnice, ni utemeljena. Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je v točki 320 obrazložitve pojasnilo razloge za oprostilno sodbo glede navedenega očitka. Očitek, da je obtoženi A. A. deloval kot koordinator ter nadziral delo neposrednih storilcev, namreč z nobenim dokazom ni izkazan s potrebno gotovostjo, prav tako pa tudi ne, da je to njegovo ravnanje pomenilo odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da so se B. B., R. R. in A. A. skupaj odpeljali iz ... v ..., kjer naj bi bilo izvršeno kaznivo dejanje, tudi po presoji sodišča druge stopnje ne dokazuje, da je obtoženi A. A. pri izvršitvi kaznivega dejanja ravnal na način, kot mu očita državna tožilka. Državna tožilka s pritožbenim naziranjem, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo enotnega načina izvrševanja kaznivih dejanj obtožencev, ne zadostuje.

39.Tudi pod točko 19a obtožnice državna tožilka obtoženemu A. A. očita, da naj bi druge usmerjal pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine, tokrat z vlomom v bencinski servis F. v Celju. Glede navedenega očitka se sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da je pred storitvijo kaznivega dejanja prišlo do srečanja A. A. in R. R., po vlomu pa do srečanja B. B., R. R. in A. A., ne dopušča gotovega zaključka, da je bil razlog srečanja takšen, kot to zatrjuje državna tožilka, da je torej obtoženi A. A. usmerjal in koordiniral delo storilcev in da je bilo to za izvršitev dejanja ključno. Državna tožilka pa niti v pritožbi ne zatrjuje ravnanj obtoženca, ki bi takšen očitek utemeljevala.

40.Glede očitkov, za katere je bil obtoženi A. A. oproščen, je mogoče zaključiti, da v spisovnem gradivu obstojijo zgolj posredni dokazi, indici, ki pa ne predstavljajo zaključenega kroga indicev, ki bi na ravni gotovosti dokazoval vlogo obtoženega A. A. pri navedenih kaznivih dejanjih. Iz spisovnih podatkov so tako razvidni sestanki in pogovori pred in po izvršenih kaznivih dejanjih, pri čemer iz dokaznega gradiva ni razvidna vsebina pogovorov med obtoženim A. A. in drugimi obtoženci. Nadalje izhaja iz dokaznega gradiva, da naj bi bil obtoženi A. A. zaznan, ko je z domnevnimi storilci obravnavanih kaznivih dejanj vozil v isto smer, kar samo zase vpletenosti v obravnavana dejanja ne dokazuje. Glede očitka, da je obtoženi A. A. stražil, pa glede kaznivih dejanj, za katera je bil obtoženi A. A. oproščen, ni dokazov, da bi se v času njihove storitve nahajal v bližini mest vloma. Tožilka pa tudi neutemeljeno izpostavlja modus operandi storilcev obravnavanih kaznivih dejanj. Modus operandi bi prišel kot indic v poštev le, če bi bilo dovolj drugih dokazov. V predmeti zadevi pa le teh, kot že rečeno, ni dovolj. S strani tožilke izpostavljene okoliščine obtoženega A. A. sicer povezujejo s storilci obravnavanih kaznivih dejanj, vendar pa ne zadoščajo za izrek obsodilne sodbe.

41.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke glede oprostilnega dela izpodbijane sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu potrdilo (določba člena 391 ZKP).

Zveza: