Jedro

Za odobritev službenega potovanja je bistveno, da je potni nalog izdala oseba - direktor, ki je bila ob izdaji za to pristojna. Če je bil direktor kasneje razrešen, to na odobritev ne vpliva in delavcu ni treba vrniti prejetega nadomestila za potne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so ji dolžne tožene stranke vrniti v roku 8 dni tolarsko protivrednost francoskih frankov (FRF) po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 12.9.1994 in sicer H. G. znesek 6.210 FRF, I. L. znesek 5.200 FRF in J. P. znesek 5.287 FRF, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1994 do plačila. V točki 2 izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da so tožene stranke dolžne plačati tožeči stranki v roku 8 dni zakonske zamudne obresti od tolarske protivrednosti francoskih frankov po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 24.11.1995 in sicer H. G. od zneska 7.790 FRF, od 24.11.1995 do 8.12.1997, J. P. od zneska 1.713 FRF od 24.11.1995 do 16.9.1997 in I. L. od zneska 1.800 FRF od 24.11.1995 do 16.10.1997, vse pod izvršbo. V presežku, ko tožeča stranka uveljavlja zakonite zamudne obresti od navedenih zneskov od 12.9.1994 dalje (do datumov, navedenih v 1. odst. 2.tč. izreka), je tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki 3 je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S sklepom je ugotovilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo zoper toženo stranko L. J., zato je postopek ustavilo.

Zoper sodbo se je v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da se pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil B. P. imenovan za direktorja tožene stranke in da je lahko odredil potovanje tožencem. V kolikor bi sodišče zaslišalo predlagane priče, bi ugotovilo, da B. P. nikoli ni bil direktor družbe, ter da je sklep o imenovanju v.d. ničen. Do zapisnika o imenovanju B. P. za v.d. direktorja je prišlo tako, da je dne 30.8.1994, ko je bil direktor tožeče stranke (ter nekateri drugi delavci) odsoten, B. P. z delavci iz sosednje družbe, v kateri je bil P. direktor, preprosto vdrl v prostore tožeče stranke. Sestavili so zapisnik o razrešitvi G. in imenovanju P. za direktorja, čeprav dejansko sploh ni šlo za zbor delavcev, saj zbor delavcev ni bil niti sklican po določbah Statuta tožeče stranke. V resnici je šlo za poskus nasilnega prevzema družbe - tožeče stranke. Nadalje pritožba navaja, da je tožeča stranka res umaknila tožbo za ugotovitev ničnosti sklepov o imenovanju in razrešitvi direktorja, kar pa za razsojo te zadeve ni pomembno. Ničnost je pravno dejstvo, ki ga ni potrebno sodno dokazovati in uveljavljati. Prvostopno sodišče bi moralo to dejstvo v tem postopku samo pravilno ugotoviti, kot je to ugotovil že nadzorni svet tožeče stranke s sklepom (priloga A 9). V tem sklepu je zgolj zaradi odprave vsakršnega dvoma nadzorni svet odločil tudi o razrešitvi, vendar pa je pravno pomembna zgolj ugotovitev nadzornega sveta, da imenovanja v.d. direktorja ni bilo. Toženci so si sredstva tožeče stranke prisvojili s pomočjo nasilnega vdora v poslovne prostore tožeče stranke, zato je zavrnitev zahtevka nevzdržna. Pritožba meni, da je potrebno ugotoviti, da B. P. ni bil imenovan za direktorja. Pri tožeči stranki nobena pooblaščena oseba ni odredila tožencem službenega potovanja, toženci sami potrjujejo, da jim je službeno potovanje odredil B. P., ki nikoli ni bil niti zaposlen niti na funkciji direktorja pri tožeči stranki. Dejansko pa je na potnih nalogih podpis L. J., ki tudi ni bil pooblaščena oseba za odrejanje službenih potovanj in toženci zato za potovanje niso imeli pravno veljavne listine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, skladno z 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 3. tč. 45. čl. takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS št. 39/93) so delavci, ki so napoteni na službeno potovanje, upravičeni do povračila stroškov na službenem potovanju. Delavcu se v primeru službenega potovanja v tujino povrnejo dejanski stroški v skladu z veljavnimi predpisi. V obravnavani zadevi je sporno, ali je delavce na službeno potovanje v tujino napotila oseba, ki je bila za to upravičena. Glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz zapisnika (priloga B 8) z dne 30.8.1994 izhaja, da je bil direktor A. G. tega dne razrešen funkcije direktorja pred iztekom mandata in da je bil za vršilca dolžnosti direktorja imenovan B. P.. B. P. je kot priča na glavni obravnavi dne 20.10.1997 izpovedal, da je po citiranem sklepu opravljal funkcijo v.d. direktorja in v tem času pooblastil toženca L. J. kot vodjo projektov, da je lahko podpisal potne naloge za potovanje tožencev v Francijo. Sicer pa je bil kot v.d. direktor tudi seznanjen, da je bila službena pot planirana zaradi prevzema opreme pri francoskem partnerju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je imel v.d. direktorja pravico pooblastiti drugega delavca tožeče stranke za podpis potnega naloga, kar je tudi v skladu z določili statuta tožeče stranke (16. člen). Sodišče prve stopnje je tudi povsem sprejemljivo zaključilo, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da je sklep o imenovanju v.d. direktorja ničen. Iz odpravka sklepa nadzornega sveta z dne 20.12.1994 (priloga A 9) je namreč razvidno, da je nadzorni svet ugotovil, da B. P. ni bil imenovan za direktorja in da se razreši s funkcije direktorja z dnem 1.9.1994, torej za nazaj. V času imenovanja B. P. za v.d. direktorja je bil glede na določbe Statuta tožene stranke za imenovanje in razrešitev direktorja, s tem pa tudi za imenovanje v.d. direktorja, pristojen zbor delavcev in ne nadzorni svet. Za presojo veljavnosti pooblastila delavca, ki je podpisal potne naloge za službeno potovanje v Francijo, pa ni odločilno, da je bil B. P. kasneje (za nazaj) razrešen s funkcije v.d. direktorja - bistveno je, da je v času, ko je bilo službeno potovanje odrejeno, B. P. opravljal naloge v.d. direktorja pri tožeči stranki, zato je tudi povsem veljavno pooblastil L. J. za izdajo potnih nalogov. Toženci so bili torej napoteni na službeno potovanje v Francijo na podlagi veljavnih potnih nalogov, službeno potovanje je bilo vnaprej načrtovano in očitno potrebno. Ker so toženci odšli na službeno potovanje v skladu z odredbo oz. navodili nadrejenih, so upravičeni do povračila potnih stroškov, ki so jim s tem v zvezi nastali. Zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič T. T. in S. J., ki naj bi pojasnila, da službena pot ni bila potrebna in tožeči stranki ni koristila, saj dodatni dokazi ne bi mogli vplivati na pravilno ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Delavec je namreč upravičen do povračila stroškov za službeno potovanje v skladu s citirano določbo SKPG-93, če je bil napoten na službeno potovanje s strani delodajalca. Čeprav službeno potovanje ne bi bilo potrebno ali ne bi bilo v korist podjetja, te okoliščine ne morejo vplivati na pravico delavcev do povračila stroškov, če so bili na službeno potovanje napoteni s strani za to pristojnih nadrejenih delavcev. Za odobravanje "nepotrebnih" službenih potovanj, zaradi katerih delodajalcu nastajajo stroški, pa je seveda lahko odgovoren direktor oz. vodilni delavci podjetja, kar pa na odločitev v tem individualnem delovnem sporu ne more vplivati.

Glede na ugotovitev, da je bilo službeno potovanje v Francijo pravilno odrejeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na vračilo sredstev, ki so jih toženci dejansko porabili in katerih višina ni bila sporna. Ker toženci neporabljenih sredstev niso pravočasno vrnili tožeči stranki, je le-ta upravičena tudi do zakonitih zamudnih obresti, ki so se natekle od dneva, ko so prišli v zamudo, do trenutka, ko so denar vrnili. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 57/89) pravilno odločilo, ko je tožeči stranki prisodilo zakonite zamudne obresti od dneva vložitve tožbe (od 24.11.1995 dalje), saj za priznanje zamudnih obresti od dneva, ko so toženci odšli na službeno pot, kot je to zahtevala tožeča stranka, ni pravne podlage. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Uradni list RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).