Jedro

Prvostopenjski organ bi moral dokazovanje s pričami, ki jih je že vabil, tudi izpeljati in ni dopustno, da je dokazovanje z nekaterimi pričami „obstalo“ samo iz razloga, ker se vabljene priče vabilu na zaslišanje niso odzvale.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica za dan 30. 4. 2008 sicer res vabljena, da se jo seznani z ugotovitvami postopka (do tedaj sta dve vabljeni priči podali pisni izjavi) in da se na to vabilo ni odzvala. Vendar pa je organ tudi še po tem datumu vabil dve priči. Tako je bila edina priča, ki se je na zaslišanju odzvala, zaslišana dne 12. 5. 2008, torej potem, ko naj bi bila tožnica seznanjena z ugotovitvami postopka. Tožnica pred izdajo odločbe tako ni bila seznanjena o tem, kar je ta priča izpovedala. Tožnica tudi ni bila vabljena na zaslišanje prič, čeprav ima kot stranka v postopku pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi pravico, da pričam postavlja vprašanja. To pa pomeni, da tožnica v postopku ni imela možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba UE Grosuplje 210-4918/2007-18 (112) z dne 20. 6. 2008 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da tožnica prebiva na naslovu A. in ne na naslovu B.; pod 2. točko izreka je odločil, da se z dnem, ko postane odločba dokončna, pri tožnici vpiše v register stalnega prebivalstva sprememba naslova stanovanja na naslov A.; pod 3. točko izreka je odločil, da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi stalnega prebivališča in pod 4. točko izreka je odločil, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi navaja, da je postopek ugotavljanja tožničinega stalnega prebivališča uvedel po uradni dolžnosti, ker je prejel obvestilo, da tožnica na navedenem naslovu v B., na katerem ima prijavljeno stalno prebivališče, naj ne bi prebivala. Tožnica je bila v postopku zaslišana. Povedala je, da zaradi nerešenih premoženjskih zadev, vezanih na naslov B., ne bo prijavila novega stalnega prebivališča in da sicer začasno živi na naslovu A. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožnica za bivanje na tem naslovu, z lastnico stanovanja C.C., sklenjeno najemno pogodbo za določen čas. Na podlagi listinskih dokazov in izjav prič je organ odločil tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. Sklicuje se na določbe 3. točke 3. člena in šestega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb).

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno sklepal, da tožnica ne živi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča B., temveč na naslovu A. To izhaja iz njene lastne izpovedbe, izpovedbe (navedenih) prič in dopisa Centra za socialno delo (CSD).

Tožnica zoper takšno odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da se ne strinja, da jo bivši zakonski partner odjavi z naslova B., dokler ji ne izplača njenega pripadajočega deleža iz njunega skupnega premoženja v času trajanja zakonske zveze (v znesku 3.000.000,00 SIT). V zvezi s tem teče tudi pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v zvezi s katerim ima tudi zakonito zastopnico. Sodišče smiselno šteje, da v upravnem sporu tožnica predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača navedbe tožnice in vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe z dne 23. 4. 2014. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je dokončna prvostopenjska upravna odločba, tj. odločba UE Grosuplje, s katero je bilo med drugim odločeno, da tožnica prebiva na naslovu A. in ne na naslovu B. in da se z dnem dokončnosti odločbe pri tožnici v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stanovanja na naslov A. Izpodbijana odločba temelji na določbah 3. točke 3. člena in šestega odstavka 8. člena ZPPreb. Po določbi 3. točke 3. člena tega zakona je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Po določbi 6. odstavka 8. člena tega zakona pa pristojni organ na podlagi dokončne odločbe, s katero ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika, vpiše v register stalnega prebivalstva novo stalno prebivališče oziroma odjavi stalno prebivališče v primeru stalne odselitve z območja Republike Slovenije (RS) in dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča. Po proučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v konkretnem primeru ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice kršil pravila postopka. Iz podatkov v upravnem spisu in iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku na zaslišanje vabil več prič. Odzvala se je samo ena priča (C.C.), medtem ko sta dve vabljeni priči (Č.Č. in D.D.) podali svoji pisni izjavi. Druge vabljene priče se na zaslišanje niso odzvale. Po mnenju sodišča pa bi moral prvostopenjski organ dokazovanje s pričami, ki jih je že vabil, tudi izpeljati in ni dopustno, da je dokazovanje z nekaterimi pričami „obstalo“ samo iz razloga, ker se vabljene priče vabilu na zaslišanje niso odzvale. Da pa bi se vabljene priče vabilu na zaslišanje tudi odzvale, bi morale biti na posledice neodziva v vabilu tudi opozorjene. Razen tega, mora po določbah 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) uradna oseba, ki vodi postopek, stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov oziroma, da se seznani z uspehom dokazovanja (3. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici v postopku dana možnost, da brani svoje pravice in pravne koristi ter se seznani z ugotovitvami postopka, kar pa ne drži v celoti. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica za dan 30. 4. 2008 sicer res vabljena, da se jo seznani z ugotovitvami postopka (do tedaj sta dve vabljeni priči podali pisni izjavi) in da se na to vabilo ni odzvala. Vendar pa je organ tudi še po tem datumu vabil dve priči. Tako je bila edina priča, ki se je na zaslišanje odzvala (C.C.), zaslišana dne 12. 5. 2008, torej potem, ko naj bi bila tožnica seznanjena z ugotovitvami postopka. Tožnica pred izdajo odločbe ni bila seznanjena o tem, kar je ta priča izpovedala. Tožnica tudi ni bila vabljena na zaslišanje prič, čeprav ima kot stranka v postopku pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi pravico, da pričam postavlja vprašanja. To pa pomeni, da tožnica v postopku ni imela možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP).

Vse gornje ugotovitve pa pomenijo kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki jih je mogoče sanirati samo v ponovnem postopku. Ker je sodišče tožbi že iz tega razloga moralo tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), se do tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.