Jedro

Novela ZFPPIPP-E je v 14. členu ZFPPIPP določila dodatne domneve trajnejše nelikvidnosti. Tako se je za trajneje nelikvidnega štelo tudi dolžnika, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Za takšnega dolžnika se je nadalje štelo tudi dolžnika, če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi.

Obveznosti poslovodstva iz 34. do 39. člena ZFPPIPP pri nastanku insolventnosti nastanejo, ko bi poslovodstvo, če bi ravnalo s profesionalno skrbnostjo, lahko ugotovilo, da je družba postala insolventna. V konkretnem primeru pa takšne posledice v zatrjevanih obdobjih zaradi njihove neizkazanosti (še) niso nastopile, zato toženi stranki v tem pogledu ni mogoče očitati opustitve dolžnih ravnanj za njihovo odpravo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom VSL I Cpg 1185/2016 z dne 6. 12. 2016 razveljavilo prvotno izdano zamudno sodbo in sklep z dne 30. 8. 2016, z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v stečajno maso družbe E., d.o.o. - v stečaju, plačati odškodnino v višini 47.943,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2016 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Tožeči stranki je nato naložilo, da toženi stranki nerazdelno povrne pravdne stroške v znesku 2.669,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep o stroških razveljavi ter ju spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Toženi stranki naj se nato naloži v plačilo pravdne stroške, vključno s stroški pritožbenega postopka, za primer zamude z zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da se njeni pritožbi ugodi ter sodbo in sklep o stroških razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka na podlagi 42. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine v stečajno maso družbe E. d.o.o. - v stečaju. V skladu s to določbo je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če je poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka kršilo svoje obveznosti iz 34. do 39. člena ZFPPIPP, ki nastanejo v primeru, ko družba postane insolventna. Za odškodninsko odgovornost poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: začetek stečajnega postopka nad družbo, protipravnost ravnanja poslovodstva po tem, ko je družba postala insolventna, nastanek nedopustne škode, vzročna zveza med protipravnostjo ravnanja poslovodstva in škodo ter krivda.

6. Tožeča stranka je toženi stranki očitala, da jo je kot direktor družbe oškodovala, saj naj bi ob nastanku insolventnosti družbe opustila dolžna ravnanja poslovodstva iz 35. do 39. člena ZFPPIPP. Stečajni postopek nad družbo E., d.o.o. je bil uveden s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 002/2014 z dne 19. 1. 2015, družba pa naj bi bila insolventna že v letu 2011, saj je imela blokiran transakcijski račun in ni plačevala prispevkov za zaposlene. Tožena stranka naj bi prav tako kršila obveznost enakega obravnavanja upnikov skladno s 34. členom ZFPPIPP s tem, ko je dne 20. 3. 2013 v imenu družbe (kot cedenta) sklenila Sporazum o fiduciarnem odstopu terjatev v zavarovanje v obliki notarskega zapisa SV 160/13 (v nadaljevanju: Sporazum o fiduciarnem odstopu terjatev v zavarovanje), s katerim je družbi H., d.o.o. (kot koncesionarju) odstopila svojo bodočo terjatev v višini 100.968,16 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj tožeča stranka v ponovljenem postopku ni odpravila nesklepčnosti tožbe glede zatrjevane insolventnosti družbe E., d.o.o. na dan 23. 11. 2011 in 20. 3. 2013 ter 16. 8. 2013. Navedlo je, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila družba zaradi blokiranega transakcijskega računa od 10. 6. 2011 insolventna že dne 23. 11. 2011, saj takrat veljavni 14. člen ZFPPIPP ni določal takšne domneve. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila družba insolventna tudi na dan 20. 3. 2013, saj je bonitetno informacijo za družbo glede blokade bančnih računov in prijavo terjatve ZZZS v stečajnem postopku St 002/2014 iz naslova neplačanih prispevkov za zdravstveno varstvo v obdobju od 22. 8. 2011 do avgusta 2012 ocenilo za neustrezni dokazili. Nadaljevalo je, da tožeča stranka ni predložila dokazil o izplačilu drugih davkov in prispevkov, ki jih je dolžan obračunati delodajalec, niti dokazila o tem, da je tožena stranka pri družbi zaposlena. Presodilo je, da tožena stranka v tem obdobju tako ni bila dolžna sprejemati nobenih ukrepov iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, prav tako s sklenitvijo sporazuma o fiduciarnem odstopu terjatev v zavarovanje ni prišlo do neenakega obravnavanja upnikov v smislu 34. člena ZFPPIPP.

V zvezi z insolventnostjo dne 23. 11. 2011

8. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da je družba E., d.o.o., na dan 23. 11. 2011 izpolnjevala pogoje za nastanek insolventnosti po takrat veljavnem 14. členu ZFPPIPP. Po mnenju pritožbe je več kot 5 mesečna blokada transakcijskega računa tožene stranke vse od dne 10. 6. 2011 nedvomno kazala na to, da družba E., d.o.o., ni bila sposobna poravnati vseh svojih obveznosti in je zato izkazovala položaj trajnejše nelikvidnosti, vendar je njeno stališče napačno.

9. Materialnopravno izhodišče za presojo nastanka insolventnosti in obveznosti poslovodstva v kritičnem času predstavljajo določila ZFPPIPP do vključno novele ZFPPIPP-D1, ki je za položaj trajnejše nelikvidnosti, kot eno izmed predpostavk insolventnosti, opredeljeval položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

10. Dokazovanje tega položaja je olajševala izpodbojna domneva, po kateri se je za trajneje nelikvidnega štelo (zgolj) dolžnika, ki za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti (1. točka drugega odstavku 14. člena ZFPPIPP). Za pokazatelja trajnejše nelikvidnosti se je prav tako štela tudi neizpodbojna domneva, če je pravna oseba za več kot tri mesece zamujala s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem, razen če je bilo njihovo plačilo odloženo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (četrti odstavek 14. člena ZFPPIPP).

11. Blokada transakcijskega računa glede na navedeno sama po sebi še ni vzpostavljala domneve trajnejše nelikvidnosti, kot jo je zatrjevala tožeča stranka, lahko pa je kazala na določene likvidnostne težave. Bonitetna informacija glede blokade bančnih računov, na katero je tožeča stranka opirala svoje navedbe, je tako za dokazne namene nerelevantna, saj dejstvo blokiranih računov za domnevo trajnejše nelikvidnosti ni pravno odločilno. Neuspešne so zato pritožbene navedbe, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom St 002/2014 z dne 19. 1. 2015 ugotovilo enake razloge za začetek stečajnega postopka. Stečajno sodišče je namreč obstoj insolventnosti v izdanem sklepu presojalo po (drugih) materialnopravnih domnevah iz 14. člena ZFPPIPP (do vključno novele ZFPPIPP-F)2, ki, za razliko od prej citiranih določil, odsotnost odprtega transakcijskega računa opredeljujejo kot eno izmed predpostavk domneve trajnejše nelikvidnosti.

12. Bistvena za presojo nastanka insolventnosti skladno s prej citiranimi določili je tako zamuda z izpolnitvijo obveznosti, ki skupaj presegajo 20 odstotni delež zneska vseh obveznosti družbe v zadnjem poslovnem letu pred njihovo zapadlostjo. Tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, bi za ugotavljanje trajnejše nelikvidnosti tako morala predstaviti stanje obveznosti družbe E., d.o.o., glede na letno poročilo za zadnje poslovno leto 2010, česar pa kljub materialnem procesnem vodstvu sodišča na naroku dne 29. 11. 2017, ni storila. Neutemeljeno je zato pritožbeno zatrjevanje, da je tožeča stranka na dan 23. 11. 2011 imela do družbe E., d.o.o., več kot leto dni neplačano zapadlo terjatev v višini 23.710,72 EUR. Zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva namreč ni mogoče preizkusiti, ali slednja tudi presega mejni prag 20 odstotkov zneska njenih obveznosti, da bi se družba na tej podlagi lahko domnevala za insolventno.

13. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da so bili izpolnjeni insolventni razlogi po 2. točki četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP zaradi neplačanih prispevkov za delavce, ker naj bi iz prijave terjatve ZZZS v stečajni postopek St 002/2014 nad družbo E., d.o.o., izhajali neplačani prispevki za zdravstveno varstvo. Kot izhaja iz zakonske dikcije določila se zamuda nanaša na plačilo davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati „s plačilom plač delavcem“. Pravno relevantna je torej okoliščina, da gre za neplačane dajatve delavcem iz naslova delovnega razmerja.3 Upoštevaje ugovore tožene stranke, da družba E., d.o.o., v tem obdobju ni imela zaposlenih delavcev in da je bila (zgolj) zdravstveno zavarovana kot direktor družbe,4 je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka brez predložitve drugih podatkov (razen prijave terjatve ZZZS), iz katerih bi izhajalo, da niso bili izplačani tudi drugi davki in prispevki iz tega naslova oziroma predložitve pogodbe o zaposlitvi, te domneve ni uspela izkazati. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka trditev v tej smeri ni ustrezno dokazovala, saj je sklicevanje na bilance stanja za leta 2012, 2013 ter 2014, iz katerih naj bi izhajalo, da je imela družba E., d.o.o. v naštetih letih povprečno zaposlenih 0,58 oseb, za dokazovanje neplačila prispevkov v (predhodnem) letu 2011 tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazno neprimerno.

14. V zvezi z navedenim je neutemeljeno nadaljnje pritožbeno naziranje, da tožena stranka ni uspela dokazati trditve o tem, da v družbi ni bila zaposlena, saj gre po svoji naravi za negativno dejstvo. Takšna dejstva so sicer lahko predmet dokazovanja, vendar se je v teoriji in sodni praksi ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma.5 V konkretnem primeru je tožeča stranka tista, ki uveljavlja škodo zaradi opustitve dolžnih ravnanj ob nastopu insolventnosti, zato dokazna dolžnost glede ugotavljanja predpostavk takšnega položaja (in v tem smislu obstoj delovnega razmerja med toženo stranko in družbo E., d.o.o.) bremeni njo.

15. Stališče sodišča prve stopnje, da so trditve tožeče stranke v zvezi z insolventnostjo na presečni dan 23. 11. 2011 splošne, in da v zvezi s tem tožnici nista predložili nobenih ustreznih dokazil, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Izpodbijana sodba v tem delu nima očitanih pomanjkljivosti, saj vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana zmotna uporaba materialnega prava, saj je sodišče pri presoji položaja insolventnosti pravilno uporabilo določbe ZFPPIPP, ki so veljale v zatrjevanem času njenega nastanka.

V zvezi z insolventnostjo dne 20. 3. 2013

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu tudi glede zatrjevane insolventnosti na dan 20. 3. 2013, ko je bil med družbama E., d.o.o., in H., d.o.o. sklenjen Sporazum o fiduciarnem odstopu terjatev v zavarovanje, s čimer naj bi po mnenju tožeče stranke prišlo do neenakega obravnavanja upnikov. Z ozirom, da materialnopravno izhodišče za presojo nastanka insolventnosti na ta dan prav tako predstavljajo določila ZFPPIPP do vključno novele ZFPPIPP-D, pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da je imela družba E., d.o.o., do tega dne blokirane račune že 21 mesecev (od dne 10. 6. 2011), iz že povedanih razlogov ne daje podlage za domnevo trajnejše nelikvidnosti po 1. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

17. Po presoji pritožbenega sodišča so prav tako nesklepčne tudi trditve, da je terjatev prve tožnice do družbe E., d.o.o., v višini 23.710,72 EUR do tega dne ostala neporavnana že 29 mesecev, terjatvi druge tožnice v višini 609,52 EUR, ki je zapadla v plačilo 23. 5. 2012 in 474,00 EUR, ki je zapadla v plačilo 13. 7. 2012, pa že skoraj 8 mesecev oziroma 6 mesecev. Enako kot pri zatrjevanju insolventnosti na dan 23. 11. 2011, tožeča stranka v svojih navedbah ni konkretizirala obsega vseh obveznosti družbe E., d.o.o., glede na letna poročila za zadnja poslovna leta pred njihovo zapadlostjo, na podlagi katerega bi bilo mogoče preizkusiti, ali vse navedene neporavnane terjatve tožeče stranke tudi presegajo 20 odstotni delež zneska obveznosti družbe. Ker trditvena podlaga tožeče stranke v tem delu ni zajemala vseh pravno pomembnih dejstev, posledično ni bilo mogoče preveriti izpolnjenosti domneve trajnejše nelikvidnosti po 1. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

V zvezi z insolventnostjo dne 16. 8. 2013

18. Tožeča stranka nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe tudi glede zatrjevane insolventnosti dne 16. 8. 2013. Meni, da je bila družba E., d.o.o., na podlagi domnev iz druge in tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki jih z dnem 15. 6. 2013 uveljavila novela ZFPPIPP-E,6 na ta dan nedvomno insolventna, saj je bil bančni račun družbe blokiran vse od 10. 6. 2011 do zaprtja 9. 6. 2014, vendar po presoji pritožbenega sodišča tudi temu stališču ni mogoče pritrditi.

19. Novela ZFPPIPP-E je v 14. členu ZFPPIPP določila dodatne domneve trajnejše nelikvidnosti. Tako se je za trajneje nelikvidnega štelo tudi dolžnika, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka (druga alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Za takšnega dolžnika se je nadalje štelo tudi dolžnika, če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi (tretja alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

20. Pritožnica napačno meni, da so njene trditve na tej podlagi zadoščale za ugotovitev trajnejše nelikvidnosti. Trditveno podlago je namreč gradila zgolj na okoliščini dolgotrajne blokade transakcijskega računa, ki pa je v smislu prej navedenih določb lahko sicer (le) pokazatelj stanja, da dolžnik ne razpolaga z zadostnimi denarnimi sredstvi oziroma z odprtim bančnim računom. V obeh primerih pa takšni stanji predstavljata le enega izmed kumulativnih pogojev domnev trajnejše nelikvidnosti. Tožeča stranka bi tako za izkaz domneve po drugi alineji morala predstaviti tudi sklep o izvršbi, ki ga zaradi nezadostnih sredstev ni bilo mogoče izvršiti, oziroma za domnevo po tretji alineji neporavnano obveznost po sklepu o izvršbi, ki ni bila poravnana v 60 dneh po pravnomočnosti tega sklepa. Ker so te trditve izostale, je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča njene trditve pravilno štelo za presplošne.

21. Tožeča stranka se je pri tem sicer sklicevala na razloge v obrazložitvi sklepa Okrožnega sodišča St 002/2014, vendar slednje lahko dokazuje zgolj obstoj insolventnosti družbe E., d.o.o., po materialnopravnih pogojih in dejanskem stanju ob vložitvi predloga dne 18. 9. 2014, ne pa tudi v zatrjevanih obdobjih, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Pa tudi sicer ni naloga sodišča, da bi brez ustreznih konkretnih trditev tožeče stranke v predloženih dokazih (v obrazložitvi sklepa) samo iskalo dejanske ugotovitve, ki se (morebiti) nanašajo na zatrjevana obdobja in bi morda bile v korist tožeči stranki. Ker se prvostopenjskemu sodišču do tako pavšalnih trditev ni bilo potrebno opredeljevati, ne drži tudi očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi očitki

22. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela dokazati insolventnosti družbe E., d.o.o., (že) na dan 23. 11. 2011, 20. 3. 2013 in 16. 8. 2018, so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi tožena stranka, kljub pričakovanju priliva iz naslova zahtevka za ničnost pogodbe o prenosu delnic I., d.d., za znesek 17.128.066,61 EUR, ki sta jo dne 30. 12. 2004 sklenili prva tožnica in družba E., d.o.o., morala izvesti ukrepe za odpravo trajnejše nelikvidnosti. Obveznosti poslovodstva iz 34. do 39. člena ZFPPIPP pri nastanku insolventnosti nastanejo, ko bi poslovodstvo, če bi ravnalo s profesionalno skrbnostjo, lahko ugotovilo, da je družba postala insolventna. V konkretnem primeru pa takšne posledice v zatrjevanih obdobjih zaradi njihove neizkazanosti (še) niso nastopile, zato toženi stranki v tem pogledu ni mogoče očitati opustitve dolžnih ravnaj za njihovo odpravo. Ker je tako v sklopu predpostavk uveljavljanega odškodninskega zahtevka odpadla protipravnost ravnanj tožene stranke, je odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna.

23. Pritožnica nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 2. 2018 odredilo, da si bo pridržalo vpogled v spise St 003/2007, St 004/2008, St 005/2008 in St 002/2014, nato pa relevantne listine iz teh spisov poslalo pravdnima strankama in presodilo, ali bo znova odprlo obravnavo ali odločilo po stanju spisa. Res je sodišče prve stopnje v zapisniku zapisalo, da bo odločitev glede nadaljnjega postopanja sprejelo po seznanitvi pravdnih strank, dejansko pa jih je strankama vročalo šele skupaj s pisnim odpravkom izpodbijane sodbe. Vendar s tem sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker to ni imelo, niti ni moglo imeti vpliva na pravilnost ali zakonitost sodbe, in sicer iz dveh razlogov. Četudi bi stranki glede vseh izbranih listin podali svoji stališči, te navedbe ne bi bile upoštevne pri odločanju o tožbenem zahtevku. Glavna obravnava je namreč bila na naroku zaključena in po končani glavni obravnavi stranke ne morejo več dajati upoštevnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča pa ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je oprlo na pribavljene listine, niti niso pravno odločilne za rešitev spora. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje z vpogledom v zadeve St 003/2007, St 004/2008 in St 005/2008 ugotavljalo (sicer neprerekane) trditve tožene stranke o tem, da so bili nad družbo E., d.o.o., v tem času večkrat sproženi (in ustavljeni) postopki zaradi insolventnosti, ki pa se kronološko nanašajo na obdobje zunaj časovnega okvira kritičnih let 2011 in 2013. 24. Glede na to, da nobena od strank v tej zvezi ni predlagala vpogleda tudi v stečajni spis St 006/2013, sicer drži nadaljnji očitek, da je sodišče prve stopnje s tem preseglo razpravno načelo (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP), vendar upoštevaje celovito oceno uspeha dokaznega postopka, ki je pokazala, da tožeči stranki za relevanten čas ni uspelo dokazati insolventnosti družbe E., d.o.o., to po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na končni izid postopka. Glede pritožbenih očitkov o tem, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v postopku St 002/2014 začelo stečajni postopek kljub v otvoritvenem poročilu izkazani terjatvi v višini 17.128,066,01 EUR, ki ga je pribavilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče (ponovno) odgovarja, da je sodišče s tem sklepom ugotovilo insolventnost družbe po materialnopravnih pogojih in dejanskem stanju ob vložitvi predloga dne 18. 9. 2014, kar pa ne kaže, da bi moralo poslovodstvo izvesti ukrepe tudi (že) v tozadevno spornih obdobjih v letih 2011 in 2013. 25. Po povedanem se uveljavljani pritožbeni razlogi izkažejo za neutemljene. Ker pritožbeno sodišče ni našlo niti kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 625 točk (tar. št. 18/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in materialne stroške v višini 12,5 točke, skupaj torej 637,5 točk oziroma 382,5 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 466,65 EUR. Odmerjene stroške je tožeča stranka dolžna toženi stranki poravnati v 15 dneh od prejema prepisa te odločbe, v primeru zamude pa bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od zamude (378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika in 313. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/11. 2 Uradni list RS, št. 100/13. 3 Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, enako tudi ZDR) v 5. členu kot delavca opredeljuje vsako fizično osebo, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. 4 Po 6. točki prvega odstavka 15. člena Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju se obvezno zavarujejo družbeniki osebnih družb, družbeniki družb z omejeno odgovornostjo in ustanovitelji zavodov, če so družbeniki družb oziroma ustanovitelji zavodov poslovodne osebe, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. 5 Tako tudi VSRS sklep II Ips 751/2006. 6 Uradni list RS, št. 47/13.