Jedro

Nezgodno zavarovanje nima odškodninske narave, zato se tudi znesek zavarovalnine ne ravna po nastali škodi (ne predstavlja povrnitve škode), ampak se ravna po zavarovalnini, ki je določena v pogodbi oziroma v ZTSPOZ. Če pa oškodovanec utrpi škodo, ki je večja od zneska, ki mu je bil izplačan iz obveznega zavarovanja potnikov proti posledicam nezgode, lahko v presežku uveljavlja zoper odgovornega prevoznika odškodninski zahtevek (3. odstavek 49. člena ZTSPOZ). Iz navedenega izhaja, da pridobi potnik v primeru nezgode dve pravici: - pravico do zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja, ki je omejena z zneskom zavarovalne vsote, določene v pogodbi, in - pravico do odškodnine, ki jo lahko uveljavlja od prevoznika iz naslova odškodninske obveznosti.

Gre torej za dva pravna naslova, ki se obravnavata vsak zase.

Samo v primerih zavarovanja odgovornosti (lastnika motornega vozila) je sodna praksa dopuščala izjemo od načela denarnega nominalizma (394. člen ZOR) z valorizacijo zavarovalne vsote in sicer z namenom, da bi bile že z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob škodnem dogodku (razen izjemnih), oškodovanec pa s tem rešen nevarnosti, da svojega odškodninskega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne (največkrat fizične) osebe. Pri nezgodnem zavarovanju potnikov v javnem prevozu navedeni razlogi ne pridejo v poštev, zato velja valorizacija zavarovalne vsote le v primeru, če jo določajo zavarovalni pogoji.

Izrek

Reviziji zoper odločitev v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za imaterialno škodo (200.000,00 SIT spp) se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Reviziji zoper odločitev v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za materialno škodo (70,00 SIT spp) se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavita.

Obrazložitev

Sodba sodišča prve stopnje obsega odločitvi glede povrnitve materialne (gmotne) škode ter odločitev glede plačila imaterialne (negmotne) škode. Prvostopno sodišče je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za gmotno škodo v znesku 70,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 7,50 SIT za čas od 7.10.1988 dalje do plačila, od zneska 62,50 SIT pa za čas od 13.3.1989 dalje do plačila, ter odškodnino za negmotno škodo v znesku 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.11.1992 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da njene obveznosti temeljijo na zavarovalni pogodbi - polici, sklenjeni med njo in ŽTP Železniški transport Z., po kateri so zavarovani vsi potniki v javnem prevozu z vlakom. Zavarovalne vsote v času nesreče so bile za primer 100 % invalidnosti takratnih 3.000.000,00 DIN, za izgubo na zaslužku pa do 750.000,00 DIN. Po navedeni polici so bile zavarovalne vsote višje od tistih, ki jih je predpisal takratni zvezni izvršni svet. Dosojeni odškodnini večkratno presegata v pogodbi določeno zavarovalno vsoto. Oškodovancu ne gre odškodnina po 200. členu ZOR, ampak po pogodbi, zato revalorizacija ne pride v poštev. Ugovor, da so stroški zdravljenja in obresti že plačani, ne more biti predmet obravnave v izvršilnem postopku, zato bi moral biti meritorno obravnavan že v pravdi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je utemeljena.

Tožbeni zahtevek tožnice, ki je bila dne 30.8.1988 kot potnica v vlaku poškodovana pri trku dveh vlakovnih kompozicij, temelji na zatrjevani odškodninski obveznosti tožene stranke za gmotno in negmotno škodo, ki je tožnici nastala v omenjeni nezgodi. O obeh škodah sta sodišči prve in druge stopnje že enkrat odločili in sicer s sodbo opr. št. III P 611/89-28 z dne 5.9.1990, v zvezi s sodbo in sklepom Cp 346/91-3 z dne 21.5.1991. Z navedenima odločbama je bilo toženi stranki ŽTP Ž.Z. pravnomočno naloženo, da tožnici plača negmotno škodo v znesku 66.249,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.9.1990. Hkrati je bilo tej toženi stranki in toženi stranki C. O. Z. pravnomočno naloženo, da nerazdelno plačata tožnici odškodnino za gmotno škodo v znesku 70,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 7,50 SIT za čas od 7.10.1988 dalje do plačila, od zneska 62,50 SIT pa za čas od 13.3.1989 dalje do plačila. V ponovljenem postopku, ki ga je moralo opraviti sodišče prve stopnje le glede odločitve, da mora negmotno škodo plačati nerazdelno tudi tožena stranka C. O. Z., je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o plačilu gmotne škode 70,00 SIT spp, torej o nečem, kar sploh ni bilo več predmet tožbenega zahtevka. Takšna odločba je brez pomena, saj, v kolikor z njo ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku, ne more postati pravnomočna (1. odstavek 333. člena ZPP). Da je prvostopno sodišče odločalo mimo tožbenega zahtevka in s tem kršilo določilo 1. odstavka 2. člena ZPP, je tožena stranka navedla že v pritožbi, vendar pa sodišče druge stopnje njene pritožbene navedbe ni upoštevalo, s čimer je kršilo določilo 3. odstavka 365. člena in 372. člen ZPP. Zato je bilo treba v tem delu odločitvi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti.

Izpodbijani odločitvi sodišč prve in druge stopnje o plačilu negmotne škode temeljita na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - da je Ž. Z. zavaroval tožnico kot svojo potnico proti posledicam nezgode pri toženi stranki, - da iz zavarovalne police št. 158263 in iz dodatka k tej polici izhaja, da mora tožena stranka potniku, v primeru, če ga zadene nezgoda, plačati za trajno invalidnost znesek sedanjih 300,00 SIT, - da je tožnici v posledici nezgode z dne 30.8.1988 zmanjšana splošna življenjska aktivnost za 10%, - da je tožena stranka dne 10.8.1989 plačala tožnici znesek sedanjih 30,00 SIT z zamudnimi obrestmi, obračunanimi v znesku 69,20 SIT.

Iz navedenih dejstev sta obe sodišči izpeljali sklep, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 10% od zavarovalne vsote (upoštevajoč 2. točko 1. odstavka 49. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, Uradni list bivše SFRJ, št. 24/76 - v nadaljevanju ZTSPOZ, ki ga je potrebno uporabiti kot pravno podlago v tem sporu), kar naj bi po današnjih merilih in upoštevajoč kriterije za odmero odškodnine, navedene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), znašalo 200.000,00 SIT. V izpodbijani sodbi je bilo zavzeto stališče, da gre v obravnavanem primeru za obvezno zavarovanje, katerega namen je varstvo oškodovancev - žrtev nezgod in da lahko pri takšnem zavarovanju oškodovanec terja povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec (ŽTP Z.), neposredno od zavarovalnice (tožene stranke), ki odgovarja oškodovancu, preko nominalnega zneska njene obveznosti. Zato naj bi bila zavarovalna vsota pravilno upoštevana v valorizirani vrednosti. Pritrditi je treba reviziji, da je takšna odločitev materialnopravno zmotna.

Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe o zavarovanju (1. odstavek 47. člena ZTSPOZ) prevzela obveznost, da bo izplačala zavarovancu zavarovalno vsoto, če med trajanjem zavarovanja nezgoda povzroči njegovo invalidnost (1. odstavek 49. člena ZTSPOZ). Predpostavke za obveznost zavarovalnice so torej določene v zavarovalni pogodbi: Potnik ima pravico do zavarovalnine, določene v zavarovalni pogodbi, ki jo je sklenil prevoznik zaradi obveznega zavarovanja potnikov proti posledicam nezgode, če nastopi zavarovalni primer, določen v zavarovalni pogodbi. Obveznost zavarovalnice nima s predpostavkami za nastanek odškodninske obveznosti nič skupnega. Nezgodno zavarovanje namreč nima odškodninske narave, zato se tudi znesek zavarovalnine ne ravna po nastali škodi (ne predstavlja povrnitve škode), ampak se ravna po zavarovalnini, ki je določena v pogodbi oziroma v ZTSPOZ. Če pa oškodovanec utrpi škodo, ki je večja od zneska, ki mu je bil izplačan iz obveznega zavarovanja potnikov proti posledicam nezgode, lahko v presežku uveljavlja zoper odgovornega prevoznika odškodninski zahtevek (3. odstavek 49. člena ZTSPOZ). Iz navedenega izhaja, da pridobi potnik v primeru nezgode dve pravici: - pravico do zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja, ki je omejena z zneskom zavarovalne vsote, določene v pogodbi, in - pravico do odškodnine, ki jo lahko uveljavlja od prevoznika iz naslova odškodninske obveznosti.

Gre torej za dva pravna naslova, ki se obravnavata vsak zase.

V obravnavanem primeru pa sta sodišči prve in druge stopnje očitno napačno šteli, da je šlo za zavarovanje prevoznika proti odgovornosti za škodo, zaradi česar naj bi odškodninska odgovornost od povzročitelja škode prešla na zavarovalnico. Takšno stališče je napačno, s tem pa je odpadla tudi podlaga za valorizacijo zavarovalne vsote. Samo v primerih zavarovanja odgovornosti (lastnika motornega vozila) je sodna praksa dopuščala izjemo od načela denarnega nominalizma (394. člen ZOR) z valorizacijo zavarovalne vsote in sicer z namenom, da bi bile že z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob škodnem dogodku (razen izjemnih), oškodovanec pa s tem rešen nevarnosti, da svojega odškodninskega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne (največkrat fizične) osebe. Pri nezgodnem zavarovanju potnikov v javnem prevozu navedeni razlogi ne pridejo v poštev, zato velja valorizacija zavarovalne vsote le v primeru, če jo določajo zavarovalni pogoji. V zavarovalni polici, iz katere izvira obveznost tožene stranke, pa takšnega določila ni.

Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka s plačilom 30,00 SIT (10% zavarovalne vsote zaradi 10% tožničine invalidnosti) z zamudnimi obrestmi v celoti izpolnila svojo obveznost iz zavarovalne police in da tožnica neutemeljeno uveljavljala zoper njo še odškodninski zahtevek (iz tega naslova je tožnica zoper ŽTP Z. že pridobila pravnomočno ugodilno sodbo). Ker sta sodišči prve in druge stopnje takšnemu zahtevku zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodili, ju je revizijsko sodišče spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrnilo (1. odstavek 395. člena ZPP).

Tožena stranka je tekom postopka opredeljeno zahtevala povrnitev sodne takse za pritožbo z dne 20.12.1990 in takse za revizijo. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da toženi stranki ti izdatki niso nastali, saj navedenih taks ni plačala, zato tudi ni upravičena do njihove povrnitve.