Jedro

Vsi izdatki po prenehanju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank leta 2004, četudi mu nastajajo, ker mora kriti še obveznosti tožnice, namreč ne vplivajo na spremembo lastninskih deležev na nepremičnini, ampak ima tožnik zgolj obligacijski zahtevek nasproti tožnici, v kolikor meni, da mu nastaja strošek, za katerega je sicer odgovorna tožnica.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da je na skupnem premoženju pravdnih strank - dvosobnem stanovanju, ki leži v 1. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu R. ulica 2, Ljubljana in je vpisano v zemljiško knjigo pri vlož. št. 339/4 k.o. Z. kot nepremičnina pod oznako 5.E - stanovanje R. 2, Ljubljana, stanovanjska raba - 46,18 m2, nepremičnina pod oznako 24.E - klet, R. 2, Ljubljana - nestanovanjska raba - 2,92 m2 in nepremičnina pod oznako 45.E - shramba R. 2, Ljubljana, nestanovanjska raba - 3,77 m2, njun delež 53 % za toženo stranko in 47 % za tožečo stranko.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pravde do postopka s pritožbo, tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 146,07 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod I. točko izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe in s sodbo pod II. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da spada tu obravnavano stanovanje v posebno premoženje pravdnih strank z deležem vsakega do 1/2 in je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti za vpis sposobno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo ta lahko pri stanovanju vknjižila v deležu do 1/2, pod III. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.150,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljena že iz razloga, ker je že toženec sam izpovedal, da nikoli ni rekel, da tožnici ne priznava polovičnega deleža na stanovanju. Torej bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi že na tej podlagi. V nadaljevanju pritožba povzame posamezne izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje in smatra, da toženec ni uspel dokazati svojega večjega prispevka k skupnemu premoženju in torej ni izpodbil zakonske domneve, da je delež pravdnih strank na njunem skupnem premoženju vsakega do 1/2. Pri tem navaja razloge, zaradi katerih meni, da ne gre slediti toženčevim navedbam o njegovem večjem prispevku. Pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri Centru za socialno delo glede plačila preživnine za sina tožnice od njegovega očeta, niti ni tega dokaza zavrnilo, niti ni utemeljilo, zakaj ga ni izvedlo.

Pritožba je delno utemeljena.

Res je toženec, zaslišan kot pravdna stranka, izpovedal, da nikoli ni rekel, da tožnici ne priznava polovičnega deleža na stanovanju. Vendar na podlagi te izpovedbe tožbenemu zahtevku še ni bilo možno ugoditi, saj toženec v svojih navedbah v postopku utemeljenost tožbenega zahtevka zanika in za njegovo zavrnitev navaja argumente (dejstva) in predlaga dokaze.

Res je tudi, da je tožeča stranka v vlogi z dne 29.6.2007 predlagala dokaz s poizvedbo pri CSD Ljubljana Moste Polje, da tožnico niso nikoli obravnavali zaradi neplačevanja preživnine s strani Re. Š. in da v zvezi s tem nikoli ni bilo nobenega spora. Vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na dejstvo, da preživnina za sina tožnice Ri. Š. s strani njegovega očeta ne bi bila plačevana, tako, da izvedba prej navedenega dokaza na odločitev o tožbenem zahtevku ni mogla vplivati oziroma je bil ta dokazni predlog za to pravdo irelevanten in zato neupošteven. Torej ne zavrnitev in ne utemeljitev neizvedbe dokaza v tem primeru ne predstavlja kršitve določb postopka, še zlasti ne bistvene kršitve.

Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema po sodišču prve stopnje ugotovljena pravnorelevantna dejstva, pomembna za ugotovitev višine prispevkov vsake od strank k nastanku njunega skupnega premoženja, torej določitve njunega deleža na tem premoženju, za pravilna, utemeljena s prepričljivimi, logičnimi in na dokazih temelječimi razlogi ter ob pravilni in 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) skladni dokazni oceni. Pravilnosti zaključkov ne omajejo niti pripombe in pomisleki pritožbe, v razlogih sodišča prve stopnje pa so glede njih podani tudi že odgovori na pritožbene navedbe, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v kolikor kot prispevek tožnika, ki vpliva na njegov delež na skupnem premoženju, upošteva njegovo odplačevanje kreditov, plačevanje stroškov rednega vzdrževanja stanovanja, stroškov v zvezi z vzgojo, varstvom in izobraževanjem otrok, vse po prenehanju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank leta 2004. Vsi ti izdatki, četudi mu nastajajo, ker mora kriti še obveznosti tožnice, namreč ne vplivajo na spremembo lastninskih deležev na nepremičnini, ampak ima tožnik zgolj obligacijski zahtevek nasproti tožnici, v kolikor meni, da mu nastaja strošek, za katerega je sicer odgovorna tožnica.

Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je po 1. odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, lahko pa zakonca dokažeta drugačno razmerje. Dokazno breme je na tistem zakoncu, ki drugačno razmerje zatrjuje. Po 2. odstavku 59. člena ZZZDR se v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Iz pravnorelevantnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama ni takšnih bistvenih razlik v njunih dohodkih, ki bi utemeljevale ugotovitve različnih deležev na skupnem premoženju (dohodki in izdatki po prenehanju skupnosti leta 2004 niso upoštevni). Ostane torej le dejstvo, da je imela tožnica ves čas trajanja skupnosti s tožencem še preživninsko obveznost za svojega sina, katerega oče ni toženec (pri tem ni upoštevano ali ugotovljeno dejstvo, da oče sina tožnice svoje preživninske obveznosti ne bi izpolnjeval) in da je tožnica leta 1999 resneje zbolela, zaradi česar je bila večkrat daljše časovno obdobje hospitalizirana (takrat je bila vsa skrb za družino na tožencu). To pa sta takšni okoliščini, ki utemeljujeta višji delež toženca na skupnem premoženju, glede na njuno težo in obseg tako, da je delež toženca v višini 53 % in tožnice 47 %.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor je ta utemeljena, torej, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju kot je zgoraj navedeno, ugodilo in temu ustrezno sodbo spremenilo tako, da je delež tožeče stranke zvišalo za 47 % in delež tožene stranke znižalo na 53 % (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožba neutemeljena in jo je sodišče kot tako zavrnilo (353. člen ZPP). Tako je pritožba neutemeljena, v kolikor tožeča stranka zahteva višji delež na skupnem premoženju, neutemeljena pa je tudi za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ker ta za postopek v zemljiški knjigi ni potrebna, ker zanj zadostuje že pravnomočna odločba sodišča. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, se je spremenil uspeh strank v pravdi. Tako je tožeča stranka uspela v večjem delu svojega tožbenega zahtevka glede ugotovitve deleža na skupnem premoženju, medtem ko ni uspela s svojo zahtevo po izstavitvi zemljiškoknjižne listine. Zato je odločitev, da trpita stranki vsaka svoje stroške pred sodiščem prve stopnje, skladna določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. Ker je uspeh tožeče stranke s pritožbo približno polovičen, je upravičena tudi do povračila ji polovice stroškov pritožbe. Ti stroški obsegajo 500 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 20 točk za poročilo stranki, vse povišano za 2 % materialni stroške in 20 % DDV, kar ob upoštevanju polovičnega uspeha in vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znese 146,07 EUR, koliko mora tožena stranka povrniti tožeči stranki.