Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, saj 213. čl. ZPP določa, da dokazovanje obsega samo dejstva, ki so pomembna za odločitev. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki naj bi jo utrpel 19. 5. 2003, pri poučevanju športne vzgoje na osnovni šoli, pri zavarovancu tožene stranke. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati zatrjevanega načina nastanka poškodbe, zato je vzrok nastale poškodbe treba iskati drugje in ne na reklamnem obeležju igrišča P. o. š. v C. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, ji je naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču najprej očita, da ni izvedlo dokaznega postopka v skladu z načeli ZPP in da mu je bilo onemogočeno dokazovanje, s tem pa kršena osnovna procesna pravica. V tem vidi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je zatrjeval določena dejstva, predložil dokaze. Sodba temelji na ugotovitvi izvedenca, ki je izdelal mnenje, vendar tega mnenja ni sprejela. Sodišče pa je ravnalo tudi napačno, ko ni verjelo izpovedbi tožnika, sicer pa meni, da niti izvedenec gradbene stroke ni usposobljen niti pozvan, da ocenjuje na kakšen način je prišlo do njegove poškodbe, saj gre za medicinsko poškodbo. Sodišče mu ni dovolilo, da bi svoje tožbene trditve dokazal z izvedencem ustrezne stroke. V preostalem delu pritožbe pa na dolgo očita sodišču, da je napačno sledilo izvedencu A., ki ni uporabil nobene strokovne metode, ampak le upošteval navedbe strank v postopku. Sodišče je na zadnji glavni obravnavi opozoril na to, da izvedenec ni izdelal mnenja v skladu s stroko, vendar sodišče na to ni reagiralo in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je napačno zaključilo, da ni uspel dokazati svojih trditev, saj mu po drugi strani ni omogočilo enakopravne obravnave pri dokazovanju dejanskega stanja. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in odloči, da je njegov zahtevek po temelju v celoti utemeljen, ali pa da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki, da sodišče ni izvedlo dokaznega postopka v skladu z načeli pravdnega postopka niso utemeljeni. Stranka je imela možnost predlagati dokaze in sodišče jih je izvedlo. Če je sodišče zaključilo, da ni potrebno določiti novega izvedenca, gre za dokazno oceno. Sodišče je štelo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, saj je zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da se je poškodoval na način, kot je zatrjeval. Na podlagi dokazov je zanesljivo ugotovilo, da podlaga ni bila mokra, ugotovilo pa je tudi, da ni uspel dokazati, da se je poškodoval tako kot je zatrjeval. Sodišče je to zaključilo na podlagi ocene izpovedb vseh zaslišanih prič in šele na koncu navedlo, da je takšne zaključke potrdil tudi izvedenec gradbene stroke. Pri tem je sodišče pravilno uporabilo določbo čl. 8, 213 in 215 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, saj 213. čl. ZPP izrecno določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče. Nadaljnji pritožbeni očitek o tem, da celotna sodba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga ne priznava, prav tako ni utemeljen. Sicer pa gre za zelo pavšalne trditve. Ne držijo navedbe o tem, da se je sodišče oprlo le na mnenje izvedenca, s katerim se tožnik ni strinjal. To ni res. Sodišče je zaslišalo vse predlagane priče in njihove izpovedbe dokazno ocenilo. Zato ne drži, da bi se oprlo le na izvedenca, saj je ugotovilo, da mu ni uspelo dokazati zatrjevanega načina poškodovanja.

Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj ni verjelo tožnikovi izpovedbi, takšna obrazložitev pa je po mnenju pritožbenega sodišča prepričljiva. To, da tla niso bila mokra je sodišče z gotovostjo ugotovilo, glede zatrjevanja o spolzkosti tal in o tem, da bi to sodišče moralo ugotoviti s strokovno analizo, pa pritožba prav tako ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo številne priče, na podlagi njihovih izpovedb pa ugotovilo, da tožniku niti ni uspelo dokazati, da je vodil uro telovadbe s težjo žogo, prav tako pa ne, da bi se poškodoval tako, da mu je zaradi neprimernih tal spodrsnilo, pri tem pa si je poškodoval roko v desnem ramenu. Nihče od prisotnih nezgode ni videl, enako je sodišče tudi ugotovilo na podlagi izpovedbe šolskega pedagoga, ki je opravil razgovor z učenci. Sodišče prve stopnje je izčrpno ocenilo izpovedbo vseh prič, verjelo je ravnatelju in priči V. D., da je tožnik kasneje še popravljal prijavo poškodbe pri delu in da ob prvem prihodu ni povedal, da bi se mu zgodila nesreča pri delu, verjelo pa je tudi izpovedbam prič o tem, da je tožnik vedno tarnal, da ga boli v rami. Šele po takšni dokazni oceni vseh prič, iz katerih sodišče ni moglo zaključiti, da se je tožnik poškodoval na način, kot je to zatrjeval, je sodišče ocenilo tudi izvedeniško mnenje A. B. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da se je sodišče oprlo le na mnenje izvedenca gradbene stroke in da je le na podlagi mnenja izvedenca zavrnilo zahtevek. To ni res. Sodišče prve stopnje je korektno vodilo postopek, izvedlo vse dokaze, dokazna ocena pa je stvar sodišča. Sodišče je obrazložilo, zakaj je sledilo tudi mnenju izvedenca, ki je potrdil to, kar so povedale tudi priče. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni predlagal zaslišanje izvedenca medicinske stroke o tem, ali je na tak način lahko prišlo do poškodbe. Tega izvedenca je predlagal le za dokazovanje posledic poškodbe in ugotavljanje ostalih predpostavk, ki se nanašajo na primerno višino odškodnine. Zato gre v tem delu za pritožbeno novoto, ki po določbi čl. 337 ZPP ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, svojo odločitev je obrazložilo in zato absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.