Jedro

V konkretnem primeru je sporna dopolnitev vloge po drugem pozivu, s katerim je bila tožnica pozvana, da izkaže zatrjevano velikost podjetja (kot srednje velikega). Velikost podjetja je bistvena za odločitev, saj je od nje odvisna intenzivnost pomoči, to je znesek pomoči, izražen kot odstotek upravičenih stroškov, različni pa so tudi razpisni pogoji. Tožnica računovodskih izkazov povezanih podjetij nedvomno ni predložila, kar pomeni, da podatki niso bili izkazani na predpisan način. Iz spisov tudi ne sledi, da tožnica ne bi mogla pridobiti ustreznih podatkov o povezanih družbah, kot sedaj smiselno in obenem neizkazano uveljavlja v tožbi. Zato njeno sklicevanje na možnost, da namesto zahtevanih dokazil poda uradno izjavo glede na pogoje razpisa ne vzdrži pravne presoje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje začetnih investicij podjetij, ki ustvarjajo ali ohranjajo delovna mesta na območju občin Hrastnik, Radeče in Trbovlje vlogo tožeče stranke št. 4300-79/2013/112 za projekt „Nakup linije za tisk ...“ zavrnilo ter ugotovilo, da stroški v postopku niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je vloga tožeče stranke prispela na razpis pravočasno. Ker ni bila pripravljena v skladu z določbami razpisne dokumentacije, je bila tožeča stranka pozvana k dopolnitvi vloge. Tožeča stranka je vlogo dopolnila skladno s pozivom, nakar je strokovna komisija pristopila k vsebinskemu pregledu vloge.

Pri tem se komisija ni uspela opredeliti glede upravičenosti višine zaprošenih sredstev, ker je le-ta odvisna od velikosti podjetja, ta pa v konkretnem primeru iz razpoložljivih podatkov ni bila nedvoumno razvidna. Zato je bila tožeča stranka pozvana, da skladno z določbami Priloge 1 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah 800/2008/ES dopolni vlogo še s podatki o velikosti povezanih podjetij oziroma lastnikov. V odgovoru na poziv je tožeča stranka navedla, da se po vseh kriterijih uvršča med srednja podjetja ter obenem navedla podatke za družbo A. d.o.o. (lastnika) in njene lastnike ter posredovala dokazila v tej zvezi. Po pregledu predloženih dokazil se ugotavlja, da dokazilo o registraciji družbe B. (ki je v lasti treh fizičnih oseb in je lastnica družbe C., le-ta pa lastnica družbe A. d.o.o., lastnice tožeče stranke) v času, ko je bila prejeta dopolnitev vloge, ni bilo več veljavno in da tudi ni predložen prevod omenjene listine. Ugotavlja pa se tudi, da tožeča stranka ni predložila bilance stanja in izkaza poslovnega izida podjetja, partnerskega podjetja ali povezanega podjetja za leti 2012 in 2013 oziroma za zadnji dve poslovni leti, ki bi bile ustrezno podpisane in žigosane s strani odgovorne osebe in prevedene v slovenski ali angleški jezik. Kot dokazilo o prometu je zgolj v dopisu navedeno, da ima družba B. dva zaposlena in da v letu 2013 ni imela prihodkov ter da družba C. nima zaposlenih in da v letu 2013 ni imela prihodkov, pri čemer je dopis podpisala kontaktna oseba (Č.Č.), ki je zaposlena pri tožeči stranki, in ne lastniki podjetja, niti ni priložen izpis iz poslovnega registra, s katerim bi kontaktna oseba potrdila svojo izjavo. Prav tako tudi izjava o številu zaposlenih v podjetju, partnerskem podjetju ali povezanem podjetju za leti 2012 in 2013 ni bila predložena skladno s pozivom, temveč je bila navedena zgolj v dopisu in to s strani zaposlenega (kontaktne osebe) pri tožeči stranki. Zato strokovna komisija ni uspela opraviti presoje velikosti povezanih podjetij in s tem tožeče stranke skladno z določbami Priloge 1 k Uredbi in zato je tožečo stranko obravnavala ne kot srednje, temveč kot veliko podjetje.

Pri tem se ugotavlja, da je tožeča stranka zaprosila za 129 076,79 EUR nepovratnih sredstev v letu 2014, kar predstavlja 40% skupne vrednosti upravičenih stroškov. Višina sofinanciranja po razpisni dokumentaciji (poglavje 2.4, 4. odstavek) za velika podjetja ne sme preseči 30% vrednosti upravičenih stroškov. To pa pomeni, da je tožeča stranka uveljavljala sredstva za sofinanciranje investicije v višini, ki presega intenzivnost državnih pomoči, zato se njena vloga na podlagi poglavja 2.17, točka 4f razpisne dokumentacije, zavrne.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da je odločitev materialnopravno napačna, da je napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in da so bile kršene določbe postopka. Meni, da je svojo vlogo tudi po drugem pozivu ustrezno dopolnila in da je navedla vse podatke skladno z določbami Priloge 1 Uredbe. Omenjena Priloga nikjer ne določa rokov, obrazcev in obveznega prevoda v slovenski jezik, kot se to zahteva v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Navedenih pogojev (iz obrazložitve) tudi ni postavila tožena stranka v svojem pozivu niti ni takšnih navodil najti na spletni strani Ministrstva. Zato je vlogo neutemeljeno in samovoljno zavrnila. Sicer pa bi tožena stranka vse podatke lahko pridobila sama, kot je to izrecno navedla v pozivu z dne 9. 6. 2014. Tožeča stranka je namreč posredovala takšno dokumentacijo, ki preveritev omogoča in kar je razvidno tudi iz dokumentacije, ki jo tožeča stranka prilaga tožbi.

Informacije v tej zvezi je sicer posredovala v dopisu. Poleg tega iz Priloge 1 k Uredbi izhaja, da lahko podjetje v dobri veri poda izjavo, če ne razpolaga z uradnimi podatki. Zato ne drži, da strokovna komisija ni mogla opraviti presoje velikosti podjetja v skladu s Prilogo in da je zato tožečo stranko obravnavala kot veliko podjetje. Takšno pogojevanje iz Priloge ne izhaja. Če tožena stranka tudi na podlagi pravilno priloženih podatkov ni mogla opraviti presoje, bi morala tožečo stranko pozvati na dopolnitev, oziroma bi morala že v pozivu z dne 9. 6. 2014 natančno obrazložiti pogoje za dopolnitev ter navesti obrazce in podatke, ki naj jih tožeča stranka posreduje. Ker tega ni storila, je tožeča stranka podatke posredovala po svojih možnostih. Na podlagi katerih podatkov in dejstev je tožena stranka tožečo uvrstila v kategorijo velikega podjetja, pa iz sklepa ni razvidno, obenem pa je takšna odločitev neskladna s priloženo dokumentacijo in razpisnimi pogoji. Glede na posredovane podatke je po mnenju tožeče stranke jasno razvidno, da je posredovala podatke skladno s pozivom ter s tem izpolnila razpisne pogoje. Zato je izpodbijani sklep nezakonit, tožeča stranka pa upravičena do zaprošenih sredstev, kar lahko ugotovi že naslovno sodišče ter samo odloči tako, da vlogi tožeče stranke ugodi in ji dodeli sredstva v zaprošeni višini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da tožeča stranka poenostavljeno prikazuje potek postopka ter da zato podaja podroben pregled celotnega postopka in posreduje dodatne informacije, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Pri tem poudarja, da je že pri prvem pregledu vloge ugotovila, da je 100% lastnik tožeče stranke podjetje A. d.o.o., ki je novoustanovljeno podjetje in da zato ni mogoče preveriti velikosti podjetja v skladu s Prilogo 1 Uredbe. Po prejemu (prve) dopolnitve je tožena stranka ponovno presojala vlogo ter pri tem ugotovila, da se je lastnica tožeče stranke – družba A. v vlogi „...“ opredelila kot majhno podjetje.

Ker sta se tožeča stranka in družba A., ki sta med seboj povezani družbi, glede velikosti kljub enakim merilom v dveh vlogah opredelili različno, je tožena stranka dne 9. 6. 2014 posredovala poziv k dodatni dopolnitvi vloge glede velikosti podjetja ter pri tem obvestila tožečo stranko, da bo presojala obe vlogi in da se bo morala glede obeh vlog v pogledu velikosti podjetja opredeliti enako. V pozivu je jasno navedla, katere podatke naj posreduje in jo opozorila na posledice, če tega ne bi storila. Opozorjena je bila, da mora posredovati podatke skladno z določbami Priloge 1 Uredbe in da jih mora posredovati za vsa povezana podjetja ter da bo v nasprotnem primeru obravnavana kot veliko podjetje. Opozorjena je bila tudi, da mora biti dokumentacija preverljiva. Posredovana dokazila so bila enaka tistim, ki jih je družba A. posredovala kot dopolnitev svoje vloge. Komisija zato ni mogla odločiti glede velikosti podjetja. Tožeča stranka namreč, kljub izrecnemu napotku s strani komisije, ni predložila izjav lastnikov – fizičnih oseb, iz katerih bi bile razvidne lastniške povezave ali druga razmerja v smislu Priloge l Uredbe. V tem smislu komisija razpolaga le z izjavami omenjenih oseb, ki pa niso skladne s pozivom komisije. Poleg tega dokazilo o registraciji družbe B. ob predložitvi ni bilo več veljavno, iz njega pa tudi ni bilo mogoče razbrati podatkov o velikosti podjetja. Tožena stranka tudi nima vpogleda v tuj poslovni ali sodni register.

Iz vloge in dopolnitev tako niso bili razvidni podatki, kot so opredeljeni v Prilogi, v tuje poslovne registre pa tožena stranka nima vpogleda in zato ustreznih podatkov sama ni mogla pridobiti. Relevantne podatke je v dopisu navedel Č.Č., ki je zaposlen pri tožeči stranki in jih torej ni posredovala pooblaščena oseba. Tožeča stranka je seznanjena z vsebino Priloge 1 Uredbe, saj se nanjo sklicuje. Prav tako ni izjavila, da ne razume, kakšne podatke naj posreduje. Roke, način posredovanja dokumentacije in jezik pa določi tožena stranka v razpisu, kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno. Kratki roki za posredovanje dokumentacije ter odločitev o dodelitvi sredstev so bili pogojeni z veljavnostjo regionalne sheme državnih pomoči (do 30. 6. 2014), zahteva po slovenskem jeziku pa izhaja iz razpisne dokumentacije. Tožena stranka bi odgovorila na vsako poizvedbo ali vprašanje tožeče stranke, pa ji tožeča stranka ni posredovala nikakršnega vprašanja ali opozorila, da poziv ni dovolj jasen. Odločitev glede velikosti podjetja je tožena stranka sprejela na podlagi določb Uredbe in neformalnega mnenja Evropske komisije v zvezi s presojo velikosti podjetja ter na podlagi prejete dokumentacije v okviru dveh vlog – lastnice tožeče stranke in tožeče stranke, ki sta povezani podjetji in ki sta zaprosili za nepovratna sredstva za enako dejavnost. Le-to pa je potrebno razmejiti, da ne bi prišlo do dvojnega financiranja istih aktivnosti.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru ni sporno, da je bila vloga tožeče stranke na Javni razpis pravočasna in da je bila prva dopolnitev vloge ustrezna. Sporna je dopolnitev vloge po drugem pozivu, s katero je bila tožeča stranka pozvana, da izkaže zatrjevano velikost podjetja (kot srednje velikega) in za katero tožeča stranka trdi, da ustreza pozivu, medtem ko tožena stranka vztraja, da posredovani podatki niso ustrezni in da zato ni bilo mogoče opraviti presoje velikosti povezanih podjetij in s tem tožeče stranke skladno z določbami Priloge 1 k Uredbi.

Pri tem ni sporno, da se velikost podjetja ugotavlja v skladu s Prilogo 1 Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008, kot to dovolj jasno sledi iz razpisa in je razvidno iz Razpisnega obrazca št. 1 (Podatki o vlagatelju in projektu). Spora tudi ni o tem, da je velikost podjetja bistvena za odločitev o vlogi, saj je od velikosti odvisna intenzivnost pomoči, to je znesek pomoči, izražen kot odstotek upravičenih stroškov, različni pa so tudi razpisni pogoji. Od velikosti podjetja je torej odvisna vsebinska presoja vloge, kot to pravilno poudari že tožena stranka. Predvsem pa morajo biti podatki v vlogi pravilni oziroma resnični ter ustrezati dejanskemu stanju.

V konkretnem primeru se je z ozirom na podatke, ki jih je o svoji velikosti posredovala družba A. – lastnica tožeče stranke in ki so bili drugačni kot tisti, ki jih je posredovala tožeča stranka v svoji vlogi, pojavil dvom v resničnost podatkov o velikosti tožeče stranke kot „srednje velikega podjetja“. Zato je tožena stranka tožečo utemeljeno pozvala, da svojo velikost, ki jo zatrjuje, tudi dokaže ter se pri tem utemeljeno oprla (in v pozivu k dopolnitvi vloge sklicevala) na določbe Priloge 1 Uredbe. Pri tem tožena stranka pravilno poudari, da tožeča stranka vsebino Priloge 1 in njene zahteve pozna, zato po presoji sodišča zadošča, da se je v pozivu k dopolnitvi sklicevala na Prilogo, ne da bi ponavljala posamezne zahteve iz Priloge, ki se nanašajo na vsebino in vrsto podatkov, ki so podlaga za ugotavljanje velikosti oziroma vrste podjetja, ali pa da bi celo tožečo stranko ponovno pozivala, da vlogo dopolni.

Tožeča stranka je na poziv, da vlogo dopolni s podatki o velikosti podjetja, odgovorila in tudi posredovala določene listine. Sicer pa tudi o tem in o vsebini listin med strankama ni spora. Spor je o tem, ali posredovane listine zadostijo zahtevam iz poziva, oziroma ali nedvoumno izkazujejo zatrjevano velikost podjetja po kriterijih iz Priloge.

Rokov, obrazcev in obveznega prevoda v slovenščino Priloga 1 sicer res ne določa. Določa pa jih Javni razpis (obrazce, prevod) oziroma tožena stranka (rok) v pozivu k dopolnitvi vloge, kar ni v nasprotju s Prilogo oziroma Uredbo. Nobenega dvoma tudi ni in ne more biti, čeprav to ni nikjer izrecno zapisano, da se pri odločanju lahko upoštevajo le veljavni dokumenti. Zato so tožbeni ugovori, po katerih bi o vseh navedenih zahtevah morala biti poučena tožeča stranka v pozivu k dopolnitvi vloge, neutemeljeni in brez podlage.

Pač pa iz poziva, ki se nahaja v spisih, jasno sledi zahteva, da se vloga dopolni s podatki glede velikosti povezanih podjetij oziroma lastnikov, skladno z določbami Priloge 1 Uredbe, in to za vsa povezana podjetja. Pri čemer se v pozivu izrecno pojasni še, katera podjetja se obravnavajo kot takšna ter opozori na posledice, če predložena dokumentacija ne bo ustrezna. Po določbah Priloge vrsto podjetja (mikro, malega in srednjega) določajo število zaposlenih in najvišje finančne vrednosti. Po prvem odstavku 2. člena kategorijo mikro, malih in srednjih podjetij sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR. Po določbah 4. člena se podatki glede števila zaposlenih in finančnih zneskov navezujejo na zadnje potrjeno računovodsko obdobje in se izračunajo na letni osnovi. V primeru novoustanovljenih podjetij, katerih zaključni računi niso bili potrjeni, se podatki za uporabo izpeljejo iz ocene, opravljene v dobri veri med finančnim letom. V Prilogi je določeno tudi, kako in na podlagi katere dokumentacije se vrsta podjetij ugotavlja in torej tudi dokazuje. V vsakem primeru so to računovodski izkazi. Ko gre za podjetje, ki ima partnerska ali povezana podjetja (v smislu 3. člena Priloge), kot je situacija v konkretnem primeru, se podatki, tudi glede števila zaposlenih določijo na podlagi računovodskih izkazov in drugih podatkov vsakega od partnerskih oziroma povezanih podjetij, katerih podatki se seštevajo, oziroma na podlagi konsolidiranih zaključnih računov (6. člen Priloge).

V konkretnem primeru računovodski izkazi podjetij, povezanih s tožečo stranko, nedvomno niso bili predloženi, kar pomeni, da podatki niso bili izkazani na način iz Priloge. Zato ni neutemeljena obrazložitev izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na predložitev bilance stanja in izkaza poslovnega izida, kot se zatrjuje v tožbi. V pozivu sicer to res ni bilo posebej navedeno, zato pa takšna zahteva po navedenem povsem jasno sledi iz Priloge – poziv pa se, kot že rečeno, izrecno sklicuje na Prilogo oziroma na zahteve iz Priloge. Zgolj navedba podatkov (o zaposlenih in o prihodkih v povezanih podjetjih) v odgovoru na poziv zahtevam iz Priloge nedvomno ne zadosti, saj se ne opira na uradne in s tem preverljive podatke niti ni podana s strani povezanih podjetij. Utemeljeni (in neprerekani) so tudi očitki v zvezi s prevodi in z (ne)veljavnostjo posameznih dokazil. Iz spisov pa tudi ne sledi, da bi tožeča stranka ne mogla pridobiti ustreznih podatkov o povezanih družbah, kot sedaj smiselno in obenem neizkazano uveljavlja v tožbi. Zato sklicevanje tožeče stranke na možnost, da namesto zahtevanih dokazil poda uradno izjavo iz 5. točke 3. člena Priloge po presoji sodišča ne pride v poštev in glede na pogoje razpisa ne vzdrži pravne presoje.

Opredelitev „mala in srednja podjetja“ ali „MSP“ po 7. točki 2. člena Uredbe pomeni podjetja, ki izpolnjujejo pogoje iz Priloge 1, opredelitev „velika podjetja“ po 8. točki istega člena pa pomeni podjetja, ki ne izpolnjujejo pogojev iz Priloge 1. Prijavitelj, ki ne izkaže, da gre za MSP, se torej obravnava kot veliko podjetje. Prav to pa je storila tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da tožeča stranka zatrjevane velikosti podjetja ni uspela izkazati skladno s Prilogo, ter pri tem pravilno in skladno s spisi ugotovila, da tožnik razpisnih pogojev za velika podjetja ne izpolnjuje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi dovolj jasno sledi pravna in dejanska podlaga za takšen zaključek, zato tožeča stranka s povsem splošnimi očitki, da temu ni tako in da je odločitev neskladna s predloženo dokumentacijo in razpisnimi pogoji, ne more uspeti.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in skladen s pravno podlago, na katero se sklicuje, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so dejanske okoliščine v bistvenem nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.