Jedro

Tožnica je bila v spornem obdobju vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prav tako so bili za to obdobje plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je tožničin tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici na novo odmeriti višino starostne pokojnine, s tem da bo tožena stranka upoštevala vključenost v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ tudi v spornem obdobju, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in odpravilo odločbi toženke opr. št. ... z dne 25. 11. 2009 in št. ... z dne 22. 2. 2010 (I. točka izreka izpodbijane sodbe), ugotovilo, da je bila tožnica vključena v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ tudi v obdobju: od 1. 1. 1993 do 31. 12. 1993, od 1. 1. 1995 do 31. 12. 1995, od 1. 1. 1996 do 31. 12. 1996 in od 1. 1. 1997 do 30. 9. 1997 in so bila za ta obdobja tudi plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (II. točka izreka sodbe), zavezalo toženko, da je dolžna tožnici v roku 30 dni na novo odmeriti višino starostne pokojnine od 2. 7. 2009 dalje, s tem, da bo tožena stranka upoštevala vključenost v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ tudi v obdobjih naštetih pod točko II sodbe (III. točka izreka sodbe) in toženki naložila, da povrne tožnici stroške postopka v višini 447,00 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Navaja, da je bila tožnica v spornem obdobju lastnica oz. družbenica zasebne družbe, ki je hkrati tudi poslovodna oseba ter opravljala poslovodno delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi v firmi A. d.o.o.. Njen delovnopravni položaj je bil tako, ker je bila tudi lastnica, drugačen od oseb, ki so bile v rednem delovnem razmerju. Tožnica je v vlogi zavarovanke združevala vlogo poslovodne osebe in lastnico družbe in je tako sama odločala o drugih zaposlenih, dajala navodila, v odnosu do delavcev nastopala v imenu delodajalca, kar pomeni, da je zagotavljala ustrezna plačila za opravljanje dela. V primeru, ko se v vlogi osebe v delovnem razmerju združuje vloga poslovodne osebe in lastnika družbe, to dejansko pomeni, da bi delavec uveljavljal sodno varstvo zoper samega sebe. Pokojninska doba za družbenike zasebnih družb, ki so hkrati poslovodne osebe ter poslovodno delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, se šteje izključno po plačanih prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ima tako položaj tožnice torej neposreden vpliv na izpolnjevanje obveznosti plačila prispevkov, zato zanjo velja določba 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), po kateri se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za to obdobje plačani prispevki. Smiselno enako določbo je vseboval tudi 2. odstavek 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Tožnica bi v tem statusu bila dolžna vložiti prijavo podatkov o zavarovalni dobi, o plačah in osnovah za posamezno koledarsko leto na predpisanih obrazcih, saj te podatke zagotavlja delodajalec - torej tožnica sama. Dokazno breme za dokazovanje plačila prispevkov je na tožnici in ne na toženki, saj toženka ni dajalec podatkov. Tožnica bi v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z 215. členom ZPP morala predložiti verodostojen dokaz, da je plačala prispevek za vštetje spornih obdobij v zavarovalno dobo, kar pomeni, da bi morala predložiti listno o plačilu prispevkov, ker le-ta predstavlja verodostojen dokaz, da je do plačila prispevkov dejansko prišlo. Tudi v reviziji podatkov za tožnico je bilo ugotovljeno, da podatkov o plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju ni mogoče ugotoviti, ker podjetje ne obstaja več, pravnega naslednika pa ni mogoče pridobiti, iz pridobljenega dopisa Davčnega urada B. z dne 10. 9. 2009 pa je razvidno, da davčni zavezanec A. d.o.o. ni predlagal obračuna davčnega odtegljaja za dohodek iz delovnega razmerja, kot tudi, da niso bili odvedeni prispevki za PIZ. Gre za neobstoj podatkov o plačanih prispevkih, katerih plačilo (in višino) bi morala dokazati tožnica. Tudi z izpovedbami prič ni dokazano niti plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niti višina prispevka. Priča C.C. je bila v podjetju v delovnem razmerju kot delavka, tudi zanjo ne obstajajo podatki o plačah za leti 1993 in 1995, ki so sporna tudi za tožnica, od 15. 10. 1995 je bila priča zaposlena že drugje. Iz izjav ostalih prič pa izhaja le, da so, v času, ko je bila tožnica lastnica podjetja, zaposleni vedno dobili izplačane plače, da so denar prejeli pravočasno in da so bile takrat „lepe plače“. Niti z minimalno stopnjo gotovosti ni ugotovljeno, da je tožnica zase prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornih obdobjih v letih 1993 in od 1995 do 30. 9. 1997 tudi dejansko poravnala in toženka ne more nositi posledice tožničinih nepravilnosti, kot zmotno meni sodišče. Glede II. točke izreka je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Spor v konkretni zadevi poteka zaradi vštetja obdobij v pokojninsko dobo, za katera morajo biti plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne poteka zaradi ugotavljanja lastnosti zavarovanca.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem meni, da je stališče toženke, da je potrebno delovnopravni položaj tožnice obravnavati drugače od ostalih zaposlenih oseb, zmotno. Tožnica je v spornem obdobju plačilo za delo prejemala kot vsi ostali zaposleni v tem podjetju, kar izhaja iz izpovedb tožnice, priče D.D. in priče E.E.. Redno prejemanje plače v vtoževanem obdobju pa je potrdila tudi priča C.C.. Tožnica je bila torej vključena v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ v vtoževanem obdobju, to izhaja tudi iz delovne knjižice tožnice, sporočila o sklenitvi razmerja do skupnosti za zaposlovanje, zdravstvene knjižice ter kartice dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Tožnica je izkazala, da je prinašala na F. obrazce REK 1 in REK 2 ter obračunske liste in seznam delavcev, iz izpovedi priče D.D. izhaja, da so bili na seznam zaposlenih umeščeni vsi delavci od čistilke do direktorja, torej tudi tožnica. Neobstoj podatkov o plačanih prispevkih v spornem obdobju za zaposlene v podjetju A. d.o.o. ne sme iti v škodo tožnici, za izgubo dokumentacije tožnica ni odgovorna. Tožnica je pravočasno na F. poslala vse obrazce, za hranjenje omenjene dokumentacije in vodenje evidenc pa je bila odgovorna država oz. njeni organi in zavodi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ...1 z dne 22. 2. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 15. 11. 2009. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 421,42 EUR na mesec od 2. 7. 2009 dalje.

Predmet spora v predmetni zadevi se nanaša na to, da tožnica meni, da bi ji bilo potrebno leta 1993, 1995, 1996 in leto 1997 do vključno 30. 9. 1997 upoštevati pri višini starostne pokojnine tako, da bi se ji osnova procentualno dvignila za 7 %, pri tem zatrjuje, da je bila v tem obdobju vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da so bili za to obdobje tudi plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000) glede nastanka zavarovalnega razmerja v 45. členu določa, da je zavarovalno razmerje razmerje med zavodom in osebo, ki se vključi v zavarovanje na podlagi ZPIZ-1. Zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje (2. odstavek 45. člena ZMEPIZ). Obstoj zavarovalnega razmerja oz. lastnosti zavarovanca se na podlagi 1. alineje 49. člena ZMEPIZ ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Iz navedb tožene stranke tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi iz pritožbenih navedb toženke izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju v podjetju A. d.o.o.. Navedeno izhaja tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, kjer izhaja, da je bila tožnica v letu 1994 zavarovana na podlagi šifre 40, torej kot delavec v delovnem razmerju, prav tako v letu 1992 tako do 31. 5. 1992, kakor od 1. 6. 1992 do 31. 12. 1992 (glej izpis pokojninske dobe toženke). Izhajajoč tako iz navedb same toženke je bila tožnica vso obdobje zavarovanja v delovnem razmerju. Res, da je v okviru navedenega statusa v času po 1. 6. 1992 bila tudi v statusu družbenice zasebne družbe, ki je hkrati bila poslovodna oseba ter je opravljala poslovodno delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ob takšnem statusu lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja je tožnica v okviru dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje v zadostni meri dokazala svojo vključenost v obvezno zavarovanje tudi v spornem obdobju za leto 1993, 1993, 1995, 1996 in do 30. 9. 1997. V zavarovalno dobo se štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani prispevki, tako določa 1. odstavek 191. člena ZPIZ-1. Vendar pa je v 192. členu ZPIZ-1 določeno, da ne glede na določbo prejšnjega člena se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Pritožbeno sodišče šteje, da je tožnica v zadostni meri, z veliko stopnjo verjetnosti, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje izkazala, da so bili prispevki v podjetju A. d.o.o. v spornem obdobju ne samo obračunani in dostavljeni na takratno službo družbenega knjigovodstva temveč tudi plačani. To izhaja tako iz nedvoumnih izpovedi D.D., ki je za podjetje A. v spornih obdobjih vodila računovodstvo in se je natančno spomnila, da je bil denar za plače vedno, da so bile plače pravočasne in da ni nikoli prihajalo do tega, da bi bil problem pri izplačevanju osebnega dohodka, kakor tudi iz izpovedi E.E., referentke na F., ki je bila zadolžena za podjetje A. d.o.o.. Ta je izrecno izpovedala, da se ni dogajalo, da bi firma A. ne plačevala prispevkov oz. da za katerega od zaposlenih prispevki ne bi bili plačani. Pri tem je natančno izpovedala, da je v spornem obdobju veljal sistem izplačevanja plač, ki je zahteval, da so bili od plač redno plačevani davki in prispevki, saj v nasprotnem primeru nihče ni mogel dvigniti plače, če niso bile poravnane vse obveznosti. Iz izpovedi C.C. izhaja, da je kot delavka zaposlena v podjetjih A. d.o.o. redno dobivala plačo. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam toženke, da niti z minimalno stopnjo gotovosti ni sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju zase plačevala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič pravilno zaključilo, da so bili tudi v spornih obdobjih prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani. Pri tem sodišče ocenjuje izpovedi kot resnične, prepričljive, med seboj skladne, priče pa tudi niso imele nobenega razloga, da bi neresnično pričale.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da je pri drugi točki izreka izpodbijane sodbe podana kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek nerazumljiv in tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica vključena v obvezno zavarovanje (ki je podlaga za vpis v matično evidenco ZPIZ) tudi v letu 1993 in od 1. 1. 1995 do 30. 9. 1997 in, da so bila za obdobja tudi plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za jasen izrek, ki je razumljiv, in tudi ni v nasprotju z obrazložitvijo sodbe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Glede stroškov odgovora na pritožbo je sklenilo, da jih krije tožnica sama, saj z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k rešitvi zadeve.