Jedro

Izpodbijanje pravilnosti odločitve o dokaznem predlogu bi lahko bilo uspešno v pritožbi, če bi nepravilna zavrnitev dokaznega predloga lahko vplivala na popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa iz tega razloga ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe.

Ker lahko stranka na seji pritožbenega senata poda le pojasnila v zvezi z navedbami v pritožbi (3. odstavek 378. člena ZKP), ne more navajati novih dejstev ali predlagati novih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni A.V. je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil A.V. obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavka 325. člena KZ na 4 mesece zapora, v katero se mu po 3. odstavku 49. člena istega zakonika všteje 90.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je plačal zaradi prekrška, ki je obsežen v obravnavanem kaznivem dejanju in stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 4 mesecev, plačati pa je dolžan tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenega A.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, podrejeno pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da je sodišče dokazni predlog zagovornika, naj se opravi ogled, zavrnilo "s pavšalno obrazložitvijo, da je stanje zadostno razčiščeno" ter določb o ogledu in o izvedenstvu. Ogled kraja naj bi bil nujen, ker bi se sodišče na ta način prepričalo, da se je prometna nesreča zgodila v križišču, ko sta se oškodovanca z neprednostne ceste vključevala v promet na prednostni cesti, kot je trdil obsojenec in sta potrdila tudi oba oškodovanca in druge priče, enako pa izhaja tudi iz skice policije. Drugačna ugotovitev izpodbijanih sodb temelji na protispisnem mnenju izvedenca, da se je prometna nesreča zgodila na dolgi ravni cesti brez stranskih cest in na voznem pasu oškodovancev. Pritožbeno sodišče v nasprotju z zahtevo zagovornika v pritožbi, da ga obvesti o pritožbeni seji, tega ni storilo in tako zagovornik ni imel možnosti, da bi ga prepričal o nujnosti ogleda in o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje o kraju prometne nesreče. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso obrazložene in jih ni moč preizkusiti, ostali del zahteve za varstvo zakonitosti pa izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva zagovornika obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zoper pravnomočno sodbo lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so te vplivale na zakonitost sodbe.

Kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če zadeva nasprotja ali pomanjkljivosti obrazložitve o odločilnih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, ne pa obrazložitev odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov strank. Izpodbijanje pravilnosti odločitve o dokaznem predlogu bi lahko bilo uspešno v pritožbi, če bi nepravilna zavrnitev dokaznega predloga lahko vplivala na popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa iz tega razloga ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči primerno in razumno obrazložili odločitev, da ogled kraja prometne nesreče ni potreben. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi (l. št. 145) in na 3. in 4. strani sodbe obrazložilo odločitev, da je ogled kraja prometne nesreče odveč s tem, da ni razhajanj med ugotovitvami v policijskem zapisniku o ogledu in pisnim mnenjem izvedenca za raziskavo prometnih nezgod s slikovnimi ponazoritvami. Tako obrazloženemu stališču sodišča prve stopnje pritrjuje sodba sodišča druge stopnje v zadnjem odstavku na 2. strani in prvem odstavku na 3. strani. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana in nima pomislekov v pravilnost utemeljitve zavrnitve dokaznega predloga zagovornika.

Po določbi 245. člena ZKP se ogled opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva potrebno neposredno opazovanje. Bistvena kršitev te določbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP bi bila podana, če bi bila takšna potreba zaradi nejasnih okoliščin na kraju dogodka, pa sodišče ogleda ne bi opravilo in bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog zagovornika, da opravi ponovni ogled ob navzočnosti izvedenca, ki naj bi svoje ugotovitve ob ogledu primerjal z izvedenskim mnenjem, saj takšnih nejasnosti o okoliščinah prometne nesreče ni bilo, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je utemeljena trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da pritožbeno sodišče ni obvestilo zagovornika o pritožbeni seji, čeprav je v pritožbi to zahteval. S tem je kršilo določbe 1. odstavka 378. člena, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost odločitve pritožbenega sodišča. Pritožba zagovornika je namreč trditev, da se je prometna nesreča zgodila v križišču, ker naj bi oba oškodovanca pripeljala z neprednostne na prednostno cesto, po kateri naj bi obsojenec vozil v skladu s predpisi, obširno obrazložila z vsemi podrobnostmi. Zahteva za varstvo zakonitosti ne pove, katere dodatne, obširnejše in natančnejše razloge bi pritožnik navedel ustno na pritožbeni seji v skladu z zakonom in kako naj bi ti razlogi vplivali na presojo pritožbenega sodišča. Sodišče je na glavni obravnavi in v pritožbenem postopku upoštevalo vse relevantne dokaze o cestnih razmerah na kraju prometne nesreče in na njihovi podlagi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi stališču zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi na pritožbeni seji z dodatnimi ustnimi utemeljitvami zlahka prepričal pritožbeno sodišče o nujnosti ogleda kraja prometne nesreče. Pri takšni oceni je potrebno upoštevati ureditev seje senata v navzočnosti strank - javne seje, po kateri ni mogoče šteti pritožbenih razlogov niti razlogov iz pritožbe, še manj navajati novo dejstva ali predlagati nove dokaze. Stranka lahko poda na seji le pojasnila v zvezi z navedbami v pritožbi (člen 378/3 ZKP).

Zahteva kršitev določb kazenskega postopka o izvedenstvu in kazenskega zakona sploh ni utemeljila, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

Ker zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot sta jih ugotovili sodišči v rednem sojenju in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala več kršitev določb ZKP in kazenskega zakona ter izpodbijala dejansko stanje).