Jedro

Sodna poravnava je sodna odločba, ki je ni mogoče izpodbijati v upravnem postopku in s tožbo v upravnem sporu. Če tožnik meni, da so podatki na podlagi sklenjene sodne poravnave v zemljiškem katastru napačno vpisani, ima pravno varstvo zagotovljeno na podlagi 9. člena ZEN.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ustavil postopek evidentiranja urejenega dela meje parcele 2315 s sosednjo parcelo 2126 v katastrski občini ..., z izpodbijano odločbo pa je zavrnil zahtevo za evidentiranje izravnanega dela meje med istima parcelama (1. točka izreka) in ugotovil, da ni stroškov postopka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da so zahtevo za evidentiranje urejenega in izravnanega dela meje vložile A., B.B. in C.C. Ker je bila meja med tožnikovo parcelo 2126 in parcelo 2351 urejena s sodno poravnavo, je prvostopenjski organ upravni postopek ureditve meje ustavil. Glede zahteve za evidentiranje izravnanega dela meje je bil tožnik pozvan, da se izjasni glede strinjanja z izravnanim delom meje, vendar se na vabilo ni odzval, zato je prvostopenjski organ štel, da s predlagano izravnavo meje ne soglaša ter je zahtevo zavrnil. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in sklep zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je bila v zemljiškem katastru meja med spornima parcelama evidentirana kot urejena na podlagi pravnomočne sodne poravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 480/2014 z dne 30. 6. 2016, zato je ustavitev postopka pravilna in zakonita (šesti odstavek 39. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN). Pravilen je tudi zaključek, da je bilo treba zavrniti zahtevo za evidentiranje izravnanega dela meje, ker ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 61. člena ZEN, ki določa, da so sestavni del elaborata izravnave dela meje izjave lastnikov o soglasju k izravnanemu delu meje. Iz zapisnika mejne obravnave z dne 21. 5. 2013 sicer izhaja, da sta se lastnika parcel 2315 in 2126 strinjala z ureditvijo ter izravnavo meje, vendar se je nato meja urejala v sodnem postopku, tožnik pa se ni odzval na poziv k izjasnitvi glede uskladitve podatkov s sklenjeno sodno poravnavo.

4. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil tožbo, v kateri natančno opisuje potek postopka urejanja meje. Med drugim navaja, da je po opravljenih geodetskih meritvah opazil, da je bil premaknjen rumeni količek, zato je zahteval, da se to uredi. Ker se tudi po opravljeni ustni obravnavi ni strinjal s potekom meje, ni podpisal zapisnika ter je sprožil sodni postopek ureditve meje.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tkim. procesne predpostavke), ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. V skladu s prvim odstavkom 26. člena ZEN se meja na podlagi tega zakona ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev, in na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru. Če po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem (prvi odstavek 39. člena ZEN). Ko sodišče meritorno odloči o njeni ureditvi, se postopek evidentiranja urejene meje ustavi s sklepom (šesti odstavek 39. člena ZEN).

8. Ker je bila v obravnavani zadevi meja med parcelo 2315 s tožnikovo parcelo 2126 urejena v sodnem postopku s sklenjeno sodno poravnavo, je torej prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je postopek urejanja meje v upravnem postopku na podlagi šestega odstavka 39. člena ZEN, ustavil. Tožnik s svojimi ugovori po vsebini izpodbija to sodno poravnavo, zato sodišče pojasnjuje, da sklenjena poravnava zavezuje stranke, saj jo mora kot vsako pravnomočno odločbo sodne oblasti spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v RS (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih). Sodna poravnava je torej sodna odločba, ki je ni mogoče izpodbijati v upravnem postopku in s tožbo v upravnem sporu. Če tožnik meni, da so podatki na podlagi sklenjene sodne poravnave v zemljiškem katastru napačno vpisani, ima pravno varstvo zagotovljeno na podlagi 9. člena ZEN. To pomeni, da tožnik v tem upravnem sporu ne more izpodbijati tega, kar je bilo s poravnavo dogovorjeno, drugih razlogov za nezakonitost izpodbijanega sklepa pa ne navaja. Glede na navedeno tožnik za obravnavano tožbo nima pravnega interesa, saj se njegov položaj v konkretnem upravnem postopku ne bi mogel spremeniti (izboljšati), tudi kolikor bi sodišče tožbi ugodilo in sklep o ustavitvi postopka odpravilo.

9. Po presoji sodišča tožnik prav tako ne izkazuje pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za evidentiranje izravnanega dela meje. Po 60. členu ZEN gre za izravnavo meje, kadar se potek urejenega dela meje, evidentiranega v zemljiškem katastru, spremeni, če se lastnika sosednjih parcel sporazumeta o izravnavi dela meje in se pri tem površina manjše parcele, ki se dotika dela meje, ki se izravnava, ne spremeni za več kakor pet odstotkov površine manjše izmed parcel, med katerima se opravi izravnava meje, vendar ne več kakor za petsto kvadratnih metrov. Po prvem odstavku 61. člena ZEN se izravnani del meje evidentira v zemljiškem katastru na zahtevo lastnika.

10. V konkretni zadevi tožnik ni bil vlagatelj zahteve za evidentiranje izravnanega dela meje, ta zahteva pa je bila zavrnjena, ker tožnik kot lastnik parcele, ki se izravnava, ni dal soglasja k izravnanemu delu meje. To pomeni, da do izravnave dela meje ne bo prišlo, zato z odločitvijo upravnega organa, tj. z zavrnitvijo zahteve za evidentiranje izravnanega dela meje, očitno ni bilo poseženo v nobeno tožnikovo materialno pravico ali pravno korist, niti tožnik tega ne izkazuje.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.